Torek, 19. 1. 2021, 22.00
3 leta, 3 mesece
Zbogom, Donald Trump?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,16
57
Donald Trump, 45. ameriški predsednik po vrsti, neslavno končuje svoj mandat. V Beli hiši ga bo v sredo zamenjal demokrat Joe Biden.
Newyorški gostobesedni milijarder Donald Trump se po štirih letih na čelu najmočnejše države na svetu poslavlja iz Washingtona. To je (morda samo začasen) odhod največjega šovmena v politiki v zadnjih desetletjih.
"Ne moreš vedno dobiti tega, kar želiš. In če kdaj poskusiš, morda ugotoviš, da dobiš, kar potrebuješ." Oziroma v izvirniku: Now you can't always get what you want. And if you try sometime, oh you just might find, you get what you need. To je del besedila pesmi You can't always get what you want britanske rock skupine The Rolling Stones, ki je postala (proti volji skupine) nosilna pesem Trumpove predvolilne kampanje leta 2016.
Prikrito sporočilo volivcem
Če gre verjeti nekaterim razlagam, je imela prikrito sporočilo ameriškim volivcem. In sicer: Donald Trump ni tisto, kar si želite, torej ni idealen kandidat za predsednika (na primer zaradi nekaterih njegovih odbijajočih značajskih lastnosti), a je tisto, kar potrebujete. Je kandidat, ki ga ZDA in Američani potrebujejo.
V Beli hiši je bil najprej Trumpov glavni svetovalec Steve Bannon, ki pa ga je Trump že leta 2017 dal na čevelj. Glavni Trumpov svetovalec je potem postal njegov zet Jared Kushner. Ta je ostal ob Trumpovi strani vse do konca mandata. Z njim je Trump lani tudi dosegel otoplitev odnosov med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami (Abrahamov sporazum).
Vprašanje je seveda, kolikšen vpliv na ameriške volivce je imelo redno predvajanje te pesmi na Trumpovih predvolilnih shodih, a dejstvo je, da so bili številni konservativni volivci pred volitvami leta 2016 v zadregi.
Moralne zagate ameriških evangeljskih kristjanov
Širokoustni, bahavi, gizdalinski in trikrat poročeni Trump, ki je imel sloves spolnega razuzdanca, pač na prvi pogled ni bil ustrezna izbira za republikanske krščansko konservativne volivce (tako imenovane evangeljske kristjane oziroma evangelicals v angleščini, ki jih ne smemo zamenjevati z našimi evangeličani, op. p.).
Trump je leta 2016 zmagal tudi zato, ker so Američani naveličani nenehnih vojn v tujih državah. V nasprotju z zadnjima dvema republikanskima ameriškima predsednikoma – Georgeem Bushem mlajšim in Georgeem Bushem starejšima – Trump Američane ni vpletel v nobeno vojno, v kateri bi morala posredovati kopenska vojska in ki bi zahtevala življenja velikega števila ameriških vojakov. Največ, kar je naredil, so bili raketni napadi na Sirijo in uporaba dronov. Bolj v slogu demokratskega predsednika Baracka Obame. Na fotografiji iz leta 2004 so krste s posmrtnimi ostanki ameriških vojakov.
Ti protestantski volivci, ki imajo velik vpliv na izbiro republikanskega predsedniškega kandidata na strankarskih volitvah, so najprej omahovali. Zlasti tisti v državah Srednjega zahoda, na primer v Iowi, ki je odprla primarne volitve leta 2016, so se na začetku bolj nagibali proti teksaškemu senatorju Tedu Cruzu kot proti Trumpu, čigar tretja žena Melania se je za nameček v svoji karieri fotomodela fotografirala v Evinem kostumu.
Trump kot grešni svetopisemski kralj David 2.0
A na koncu so tudi ti volivci vzljubili Trumpa (in ga izvolili v Belo hišo), moralno zagato pa so številni rešili tako, da so Trumpa primerjali z grešnim svetopisemskim izraelskim kraljem Davidom. Podpore te krščansko konservativne volilne baze potem Trump ni nikoli izgubil, čeprav se zdi, da njemu samemu krščanska vera v življenju ni nikoli veliko pomenila.
Avgusta 2017 so bili v Charlottesvillu v Virginiji protesti različnih desnih radikalnih skupin, ki so nasprotovale odstranitvi spomenika generala Roberta E. Leeja. Ta je bil poveljnik vojske ameriškega Juga v času državljanske vojne (1861-1865).
Ne nazadnje je v veliki meri otrok liberalnega New Yorka, mesta, ki ni niti prestolnica ZDA niti prestolnica zvezne države New York, a je neuradna prestolnica Zahoda in svetovnega kapitalizma, mesto, kjer sta nakopičena moč in denar. A v Belo hišo ga nista poslala niti New York (če odštejemo podporo Wall Streeta) niti liberalna Amerika.
Konservativci in belopolti delavci iz Zarjavelega pasu
Ameriško pragmatični, premeteni in z vsemi žavbami namazani Trump je za naskok na predsedniški položaj snubil volivce v tradicionalno konservativnih zveznih državah in delavske volivce v državah tako imenovanega Zarjavelega pasu (Rust Belt), ki so tradicionalno bolj naklonjene demokratom, a jih je globalizacija pahnila v počasno propadanje.
Trumpa so v času njegovega mandata jezno zapuščali številni sodelavci, med drugim John Bolton, ki je bil od aprila 2018 do septembra 2019 svetovalec za nacionalno varnost. V Trumpovem mandatu se je zvrstilo kar šest svetovalcev za nacionalno varnost (dva sta bila vršilca dolžnosti).
Zid na meji z Mehiko, izgon nezakonitih priseljencev, strožja politika priseljevanja, prepoved priseljevanja muslimanov, protekcionizem namesto globalistične svobodne trgovine, konec nenehnih vojn na tujem, konec prenosa delovnih mest in industrije v druge države (na primer v Mehiko in na Kitajsko), vse to so obljube, s katerimi si je Trump utrl pot v predsedniško palačo v Washingtonu.
Trumpovi nezakoniti priseljenci
Zidu na meji z Mehiko, vsaj takšnega, kot je obljubljal, ni zgradil. Precej verjetno je, da je bilo tudi njegovo zagovarjanje trde politike do (nezakonitih) priseljencev zgolj oportuno sredstvo za privabljanje volivcev. Sam je kot nepremičninsko-gradbeni poslovnež v preteklosti zaposloval veliko poceni delovne sile iz tujine, tudi nezakonite priseljence.
Nikoli ne bomo vedeli, ali bi Trump lani novembra zmagal, če ne bi bilo pandemije novega koronavirusa. Ali pa je bilo za lanske predsedniške volitve odločilno to, da je bilo demokratsko volilno telo veliko bolj motivirano kot leta 2016, ko naj bi številni Sandersovi volivci ostali doma?
Trumpovo stolpnico (Trump Tower) v New Yorku konec 70. in v začetku 80. letih prejšnjega stoletja naj bi gradil tudi s slabo plačanimi delavci na črno iz Poljske (o tem je pisala revija Time), v svojih golf klubih po ZDA pa je imel oziroma ima zaposleno tujo delovno silo iz Latinske Amerike.
Kot je pisal New York Times leta 2018, sta bili v Trumpovem golf klubu v Bedminstru v New Jerseyju zaposleni tudi nezakoniti priseljenki iz Latinske Amerike. Podobni je bilo v golf klubu v Westchestru, nezakoniti priseljenci naj bi delali tudi v njegovem vinogradu v Virginiji.
Trumpov boj proti islamizmu
Pred volitvami leta 2016 je Trump udrihal tudi proti islamskemu radikalizmu in zagovarjal (vsaj časovno omejeno) prepoved priseljevanja muslimanov v ZDA. To so bili časi, ko je bila Islamska država v Siriji in Iraku na vrhuncu, islamski teroristi pa so množično sejali smrt skoraj povsod po svetu (napad na uredništvo francoske satirične revije Charlie Hebdo januarja 2015, pariški napadi novembra 2015, napad v San Bernardinu v Kaliforniji decembra 2015, napad na nočni klub za istospolno usmerjene v Orlandu na Floridi junija 2016 ...).
Če si je Barack Obama lahko maja 2011 "pripel skalp" Osame bin Ladna, ki je organiziral napad na New York 11. septembra 2001, so ZDA v času Trumpovega mandata oktobra 2019 izsledile kalifa zloglasne Islamske države Abuja Bakra Al Bagdadija. Ta se je rajši sam razstrelil, kot da bi padel v roke Američanom. Lani januarja je dal Trump tudi zeleno luč za napad z dronom na iranskega generala Kasema Solejmanija.
Vsi ti napadi so bili seveda voda na mlin Trumpu. A pozneje je ta Trumpova protiislamistična usmerjenost malce splahnela. Ko je lani 2. novembra, torej tik pred ameriški volitvami, Dunaj ustrahoval islamistični terorist albanskega rodu, ki je po ulicah v središču mesta pobijal naključno mimoidoče, Trump tega dogodka ni hrupno izkoristil v predvolilne namene. "Stari" Trump iz časa pred volitvami leta 2016 take priložnosti za nabiranje glasov ne bi izpustil iz rok.
Pustil na cedilu Kurde in Armence
Tudi ko sta Erdoganova Turčija in Azerbajdžan septembra in novembra lani stisnila v primež Armenijo in armensko enklavo Gorski Karabah, Trump ni niti s prstom mignil za ustavitev vojne proti Armencem, starodavnemu krščanskemu narodu (krščanstvo je tja prišlo že v prvem stoletju, antična Armenija pa je bila prva država na svetu, v kateri je krščanstvo postalo državna vera).
Poleg pandemije so lansko volilno leto zaznamovali tudi protesti, ki so izbruhnili po smrti temnopoltega Georgea Floyda in se pogosto sprevrgli v izgrede. Ti so še bolj radikalizirali ameriški politični prostor. Za globoko razklanost ameriške družbe ne moremo kriviti samo Trumpa in republikancev, ampak tudi radikalni del demokratskega tabora.
Trump je tudi leta 2019 pustil na cedilu sirske Kurde, čeprav so ti igrali izjemno pomembno vlogo pri zaustavitvi širjenja Islamske države v Siriji (spomnimo se na bitko za mesto Kobane) in pozneje pri njenem uničenju.
Politični šovmen
Ko govorimo o Trumpu, ne moremo mimo tega, da je pravzaprav zabavljač, šovmen. Okoli sebe je vedno znal dvigniti prah, da so ga ljudje opazili. To je počel že kot poslovnež. Takrat se je rad pojavljal v filmih, na primer v Sam doma 2. Šov je bila njegova televizijska resničnostna oddaja Vajenec.
Ko je Trump leta 2015 napovedal kandidaturo za predsednika ZDA, ga je večina imela za nekakšnega klovna, ki je brez možnosti za zmago. A so se ušteli, kajti Trump je inteligenten možakar in dober retorik, ki zna nagovoriti povprečne Američane. Poleg shodov je bil eden od njegovih najmočnejših političnih orožjih tudi Twitter.
Njegovi shodi so bili šovi. Njegova politika nasploh je bila en sam velik šov. Celo 6. januar letos, ko je pred potrditvijo elektorskih glasov v kongresu pred Belo hišo zbobnal svoje privržence z vseh koncev ZDA in jih pred pohodom na Kapitol podžgal z govorom, je bil zanj verjetno predvsem šov.
Demokratični in protidemokratični populizem
Trump je populistični politik. Ni prvi populist takšne vrste v ZDA in verjetno tudi ne zadnji. Vse do lanskih novembrskih predsedniških volitev je bil njegov populizem v demokratičnih okvirih, po volitvah pa je prestopil rubikon, ko je z nedokazanimi trditvami o volilnih goljufijah poskušal tako rekoč izsiliti bivanje v Beli hiši do januarja 2025.
Številni najbolj goreči Trumpovi privrženci so že pred pohodom na Kapitol napovedovali drugo ameriško revolucijo. Te napovedi niso uresničili, čeprav jim je uspelo vdreti v poslopje kongresa.
Če se je sprva zdelo, da z zavračanjem priznanja poraza in podpiranjem za lase privlečenih teorij zarote Trump samo vrača demokratom, ki so s prenapihnjenimi teorijami, da je za Trumpovo zmago nad Hillary Clinton zaslužen ruski predsednik Vladimir Putin, neupravičeno spodkopavali legitimnost njegove zmage leta 2016, je bilo iz dneva v dan bolj jasno, da ni tako.
Druga ameriška revolucija
Trump je, kot vse kaže, res hotel mimo demokratičnih in ustavnih pravil doseči še drugi predsedniški mandat. To njegovo prizadevanje pa je seveda podžigalo njegove najbolj goreče privržence. Številni med njimi so tudi na glas govorili o drugi revoluciji (prva je ameriška revolucija proti britanski kroni v 18. stoletju), s katero bi Trump ostal na oblasti.
Se bo Trump leta 2024, ko bo star 78 let, še enkrat poskušal prebiti v Belo hišo? Ali pa bo morda prepustil prostor svojemu zetu Jaredu Kushnerju ali celo svoji hčerki Ivanki Trump, za katero se šušlja, da bo že leta 2022 na Floridi na senatnih volitvah kandidirala proti Marcu Rubiu? Če bo morda leta 2024 za predsednika izvoljen Kushner, bi bil to prvi predsednik judovskih korenin v zgodovini ZDA, Ivanka pa bi bila prva ženska v Beli hiši v zgodovini.
Ko je 6. januarja letos Trump zbobnal pred Belo hišo svoje privržence in jih podžgal z govorom, sta bila seveda pohod na Kapitol in nasilni vdor vanj nekakšna logična posledica dogodkov po novembrskih volitvah.
Reaganovi japiji in Trumpovi rogati šamani
Pohod na Kapitol in dogodki zadnjih štirih let so tudi pokazali, da se je ameriška politika precej spremenila. Precej se je spremenila tudi ameriška republikanska stranka.
Šaman skupine QAnon Jake Angeli (pravo ime: Jacob Anthony Angeli Chansley), znan tudi kot volk iz Yellowstona, je postal skorajda ikona pohoda na Kapitol 6. januarja. Goreči Trumpov privrženec, ki verjame v teorije zarote o satanistični pedofilski sekti, je za britansko-ameriškega konservativnega političnega analitika Andrewa Sullivana pravi simbolni obraz republikanske stranke pod Trumpom. Trump je po Sullivanovem mnenju dokončal prehod republikancev iz konservativne stranke v nihilistični kult osebnosti.
Po zaslugi vzporednega sveta družbenih omrežij so se med republikanskimi in Trumpovimi podporniki razcvetele iracionalne teorije, kot je Qanonov kult, po katerem ZDA vlada satanistična pedofilska sekta, ali še bolj odbita teorija zarote o zunajzemeljskih kuščarjih, ki vladajo svetu.
Če so simbol ideologije republikanske stranke Ronalda Reagana iz 80. let prejšnjega stoletja postali lepo oblečeni, na kratko postriženi, ponavadi gladko obriti japiji s kravato z Wall Streeta, ki so slavili kapitalizem in svobodno podjetništvo, je po vdoru v Kapitol po svoje postal simbol Trumpove republikanske stranke s teorijami zarot prežeti šaman skupine QAnon v vikinško-indijanski opravi.
Preberite še:
57