Zakaj Katalonija noče biti Španija

Španski parlament je ta teden z veliko večino glasoval proti katalonski zahtevi za razpis referenduma o neodvisnosti. V Kataloniji, ki ji vlada zagovornik neodvisnosti Arturo Mas, so že pred glasovanjem v španskem parlamentu poudarjali, da je to le formalnost in da referendum o neodvisnosti 7,6-milijonske Katalonije zagotovo bo.

Katalonija, katalonske dežele in katalonski jezik Catalonia is not Spain (slovensko: Katalonija ni Španija) je pogost slogan zagovornikov katalonske neodvisnosti. Zapis tega slogana lahko vidimo tudi na tribunah slavnega nogometnega moštva Barcelona, ponosa Katalonije.

Ločiti pa je treba med dvema pojmoma: Katalonijo (katalonsko: Catalunya) in katalonskimi deželami (katalonsko: Països Catalans), torej deželami, kjer živijo katalonsko govoreči.

V Španiji poleg v Kataloniji Katalonci oziroma katalonsko govoreči prebivalci živijo še v avtonomni pokrajini Valencia, vzhodnih delih Aragonije, na vzhodu Murcie in na Balearskih otokih.

Andora – katalonska žepna državica v Pirenejih Med katalonske dežele spadata še francoska pokrajina Roussillon (katalonsko Rossello) oziroma severna Katalonija, kot ji pravijo številni Katalonci, in delček Sardinije, mesto Alghero z nekaj deset tisoč prebivalci. In ne nazadnje Andora, majhna pirenejska kneževina, kjer je katalonščina edini uradni jezik.

V drugih katalonskih deželah, tudi v Kataloniji, katalonščina ni edini uradni jezik. Katalonščina spada med galoromanske jezike, kamor spadata še francoščina in okcitanščina, jezik, ki je nekdaj prevladoval na jugu Francije.

Etnično oznako Katalonci v pisnih virih prvič zasledimo v prvi polovici 12. stoletja, deželno ime Katalonija (Catalunya) pa že nekaj desetletij prej, leta 1070. Jedrna dežela današnje Katalonije je bila v srednjem veku grofija Barcelona.

Katalonci v okviru Aragonske krone vladajo Sredozemlju Ta se je v 12. stoletju združila v zvezo s Kraljevino Aragonijo. Tako imenovana Aragonska krona je poleg kraljevine Aragonije in grofije Barcelone vključevala še katalonsko govoreči kraljevino Valencio in kraljevino Majorko.

Aragonska krona, katere glavno mesto je bila Zaragoza, gospodarski in kulturni središči pa Barcelona in Valencia, je kmalu postala sredozemska velesila: pod Aragonsko krono so tako v času njenega največjega obsega spadale še kraljevina Sicilija, kraljevina Neapelj, kraljevina Sardinija, Korzika, Malta, Provansa, Montpellier ter grški vojvodini Atene in Neopatras.

Leta 1469 je nastala dinastična unija med Aragonsko krono in Kastiljo, in sicer s poroko med aragonskim kraljem Ferdinandom II. in kraljico Kastilje Izabelo Kastiljsko. To je bil začetek kraljevine Španije, čeprav sta Aragonija in Kastilja še dolgo časa obdržali vsaka svoj pravni sistem, denarno enoto in jezik.

Kastiljci začnejo zatirati katalonski jezik in kulturo Po španski nasledstveni vojni 1701–1714 pa se je začela Španija centralizirati. Dežele Aragonske krone so postale del kastiljske krone, kastiljščina (španščina) je postala uradni jezik. Raba katalonščine je bila prepovedana v cerkvah, gledališčih, šolah …

Katalonci so lažje zadihali šele leta 1931, v času t. i. druge španske republike. Leta 1932 so dosegli avtonomijo znotraj Španije. Ta katalonska pomlad je trajala le nekaj let, saj je Katalonijo leta 1938, med špansko državljansko vojno, zasedel general Franco, ki je ukinil katalonsko notranjo samoupravo.

Med Francovo diktaturo, ki je trajala vse do leta 1975, so bili Katalonci spet zatirani. Uporaba katalonščine je bila v množičnih medijih prepovedana, najprej je bila katalonščina prepovedana tudi v gledališču, a je bila v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja spet dovoljena.

Katalonija gospodarsko cveti in zahteva čim večjo avtonomijo Katalonija se je začela industrializirati že v 19. stoletju. Med špansko državljansko vojno je bila opustošena, a si je po drugi svetovni vojni opomogla in spet postala najrazvitejši del Španije.

Z novo špansko ustavo leta 1978 je bila katalonska avtonomija spet dovoljena, naslednje leto je bil sprejet statut avtonomne Katalonije, ki je bil popravljen leta 2006.

Od leta 1980 so v Kataloniji vladale stranke, ki so se zavzemale za avtonomijo in večjo samostojnost dežele. Še močnejša pa je želja po samostojni državi postala po izbruhu gospodarske krize v Španiji. Katalonci so prepričani, da jih centralna oblast v Madridu samo izkorišča in da so največje žrtve krize. Novembra letos naj bi se tako prebivalci Katalonije na referendumu odločili, ali so za neodvisno državo Katalonijo ali proti njej.