Torek, 29. 8. 2017, 12.27
6 let, 6 mesecev
Zakaj je Trumpova revolucija v Evropi spodletela
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,05
6
Ko je lani novembra republikanec Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah, so se vrstila ugibanja in napovedovanja, kako bo to vplivalo na pomembne volitve v evropskih državah.
Zdaj je jasno, da je Trumpova revolucija, če je tako imenujemo, v Evropi oziroma natančneje v EU, za zdaj spodletela. V nizu pomembnih evropskih volitev, ki so potekale po Trumpovi zmagi, se ni zgodil t. i. Trumpov učinek, ki bi kandidatom ali strankam, ki so se sklicevali na Trumpa, pomagal pri osvojitvi oblasti.
- Je Trump le še lutka v rokah Bele hiše?
- Slovenija v primežu Trumpa in Merklove
- Zaradi visokih davkov se je slekla do golega
- Je bila to ena največjih prevar 20. stoletja?
To nam kažejo volitve za predsednika Avstrije in Francije ter parlamentarne volitve na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Tudi v Nemčiji, kjer bodo volivci 24. septembra volili nov bundestag, se zmaga nasmiha Angeli Merkel, veliki Trumpovi nasprotnici. Poglejmo omenjene evropske volitve podrobneje.
Avstrijske predsedniške volitve
Po ameriških predsedniških volitvah, ko je Trump s svojo zmago osupnil številne po svetu, so v Avstriji pred ponovoljenim drugim krogom predsedniških volitev najbolj navdušeni podporniki svobodnjaškega kandidata Norberta Hoferja začeli nositi majice z napisom Make Austria Great Again (sl. Naredimo Avstrijo spet veliko), avstrijsko različico Trumpovega zmagovalnega slogana Make America Great Again (sl. Naredimo Ameriko spet veliko).
Svobodnjaški up Norbert Hofer in neodvisni kandidat s podporo Zelenih Alexander Van der Bellen sta se za vstop v palačo Hofburg v drugem krogu spopadla že 22. maja lani. Takrat je nekdanji predsednik Zelenih Van der Bellen le za las zmagal. Dobil je 50,3 odstotka glasov, Hofer pa 49,7 odstotka.
Toda ker je avstrijsko ustavno sodišče 1. julija zaradi nepravilnosti (prehitro štetje več kot 77 tisoč glasovnic po pošti) razveljavilo drugi krog volitev, so se Avstrijci še tretjič odpravili na volišča – tokrat na ponovljeni drugi krog 4. decembra.
Van der Bellen decembra dobil več glasov, Hofer pa manj
A napovedi, da je Trumpova izvolitev voda na mlin Hoferju, se niso uresničile. Kandidat svobodnjakov je v ponovljenem krogu dobil celo manj glasov (46,2 odstotka), Van der Bellen pa več (53,8 odstotka).
Kje so razlogi za bolj prepričljiv Hoferjev poraz? Poleg Trumpove zmage v ZDA je treba upoštevati še, da so zlasti EU po 22. maju, ko je potekal pozneje razveljavljeni drugi krog avstrijskih predsedniških volitev, skorajda šokirali britanski volivci, ki so 23. junija na referendumu izglasovali izstop iz EU (t. i. brexit).
Številni Avstrijci v drugem krogu za levo usmerjenega Alexandra Van der Bellna niso volili zato, ker bi ga vroče podpirali, ampak ker so želeli preprečiti Hoferjevo zmago.
Strah pred razpadom EU je tehtnico nagnil v korist Van der Bellna
Če se je pred 23. junijem 2016 EU zdela trdna povezava, je po britanskem referendumu njen razpad postal celo realna možnost. In verjetno je prav strah številnih avstrijskih volivcev pred razpadom EU vplival na manjši Hoferjev izkupiček v ponovljenem drugem krogu.
Hoferjev evroskepticizem, ki se je zdel pred britanskim referendumom neškodljiv, je do 4. decembra odvrnil precej avstrijskih volivcev, ki so 22. maja glasovali za Hoferja, zlasti volivcev z avstrijskega podeželja, kamor se stekajo evropske subvencije za kmetijstvo.
To kaže primerjava izidov volitev 22. maja in 4. decembra. Niso pretehtala mesta z velikim številom priseljencev, ampak se je Van der Bellen 4. decembra bolje kot 22. maja odrezal v številnih manjših, podeželskih volilnih okrajih.
Številni podeželski volivci, ki ponavadi volijo Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP), so se ustrašili razpada EU in so prisluhnili nekdanjemu evropskemu komisarju za kmetijstvo in razvoj podeželja Franzu Fischlerju, ki je na čelu skupine nekdanjih avstrijskih diplomatov in konservativnih politikov pred 4. decembrom podprl Van der Bellna.
Nizozemske parlamentarne volitve
Wildersov program pred nizozemskimi volitvami je bil v primerjavi z drugimi strankami precej radikalen: deislamizacija Nizozemske (zapiranje mošej in azilnih centrov, prepoved Korana ...) in izstop iz EU. Tudi če bi dosegel relativno večino, verjetno ne bi mogel sestaviti vlade.
Po ponovljenih avstrijskih predsedniških volitvah so naslednje pomembne volitve v EU potekale 15. marca letos na Nizozemskem. Tam je, po anketah sodeč, dolgo časa imela največ podpore protiislamska Stranka za svobodo (PVV) Geerta Wildersa.
Neuspeh nizozemskega Donalda Trumpa
Wilders je poleg deislamizacije Nizozemske napovedoval tudi izstop države iz EU (t. i. nexit) in ponovno uvedbo guldna namesto evrov. A nizozemski Donald Trump, kot so po Trumpovi zmagi številni rekli Wildersu, 15. marca ni dosegel kakšnega izjemnega uspeha.
Pristal je na drugem mestu (13,1 odstotka glasov) s precejšnjim zaostankom za desno liberalno stranko VVD Marka Rutteja (21,3 odstotka).
Francoske predsedniške in parlamentarne volitve
Marine Le Pen je v drugem krogu francoskih predsedniških volitev dobila več kot deset milijonov glasov, a je bila zelo daleč od zmage.
Ko je francoski veleposlanik v ZDA Gerard Araud po izidu ameriških predsedniških volitev šokirano tvitnil, da svet propada pred našimi očmi, je prva dama Nacionalne fronte (NF) Marine Le Pen vzhičeno odgovorila: "Vaš svet propada, naš bo šele zgrajen." "Danes ZDA, jutri Francija," je še napovedala Francozinja.
Vzpon Nacionalne fronte v zadnjih letih
A njena napoved se na letošnjih francoskih predsedniških volitvah, ki so bile 23. aprila (prvi krog) in 7. maja (drugi krog), ni uresničila. Nacionalna fronta je bila sicer v vzponu že pred Trumpom. Spomladi 2014 je Nacionalna fronta s skoraj 25 odstotki glasov zmagala na francoskih volitvah za Evropski parlament.
Tudi krvavi teroristični napadi islamskih skrajnežev (pariški pokol 13. novembra 2015, napad s tovornjakom v Nici julija lani …) so se zdeli kot veter v jadra Nacionalni fronti, ki je stalno opozarjala na nevarnost islamskega radikalizma.
Emmanuel Macron je bil še nedolgo tega skorajda popolnoma neznan širši francoski javnosti, a je kljub temu letos spomladi prepričljivo zmagal v boju za Elizejsko palačo.
Evroskepticizem in odhod iz evroobmočja
Le Penova je glasove – zlasti med delavci v propadajočih industrijskih območjih – nabirala tudi z evroskepticizmom (preoblikovanje EU po francoskih željah ali referendum o izstopu Francije iz EU) in zamislijo o ponovni uvedbi francoskega franka namesto evra.
A ta evroskepticizem je bil dvorezen meč, saj je po drugi strani odvračal številne francoske volivce in bil voda na mlin francoskemu novemu obrazu – Emmanuelu Macronu, nekdanjemu protržnemu ministru za gospodarstvo v socialistični vladi.
Macron pobiral glasove tudi v podeželskih okrajih
Zgodilo se je podobno kot na avstrijskih predsedniških volitvah, saj je Macron dobival veliko glasov tudi v okrajih, ki so tradicionalno naklonjeni zmerni desnici in kamor priteka veliko evropskih subvencij za podeželje. Tudi zamisli Le Penove o ponovnih uvedbi franka so pognale strah v kosti številnim francoskim volivcem, ki so se bali, da jim bo morebitna zamenjava denarja požrla prihranke in nakopala nevšečnosti.
Tudi Macronova stranka, ki je stara dobro leto dni, je na junijskih parlamentarnih volitvah prepričljivo slavila.
Le Penovi se je sicer uspelo prebiti v drugi krog, a je nato prepričljivo izgubila. Macron je dobil več kot 66 odstotkov glasov, Le Penova pa malo manj kot 34 odstotkov. A po drugi strani je Le Penovi uspelo dobiti precej več glasov kot njenemu očetu Jean-Mariu Le Penu v drugem krogu predsedniških volitev leta 2002.
Nacionalna fronta spet "opeharjena" na parlamentarnih volitvah
Junija letos je Macron s svojo stranko Republika na pohodu (REM) slavil tudi na francoskih parlamentarnih volitvah, Nacionalna fronta Le Penove pa je zaradi dvokrožnega večinskega sistema v 577-članskem parlamentu dobila le osem sedežev.
A to je po drugi strani še vedno precej več sedežev, kot jih Nacionalna fronta, proti kateri se v drugem krogu združijo skoraj vse stranke, dobi ponavadi.
Britanske parlamentarne volitve
V Veliki Britaniji je še najbližja Trumpovemu populizmu stranka Ukip. A njen zaton se je začel kmalu zatem, ko je uresničila svoj dolgoletni cilj - izstop iz EU. K zatonu stranke je poleg tega precej pripomogel politično nespretni Paul Nuttall. Ta je dan po parlamentarnih volitvah odstopil s čela stranke Ukip.
Britanske parlamentarne volitve, ki so bile 8. junija letos, sicer malce izstopajo v nizu evropskih volitev, saj na njih nobena stranka z realnimi možnostmi za zmago ni skušala igrati na t. i. Trumpov učinek.
Po odhodu Faraga se je začelo strmoglavljenje stranke Ukip
Še najbližje temu je bila Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva (Ukip), ki jo je dolgo časa vodil eden od največjih Trumpovih političnih podpornikov Nigel Farage.
A Farage je po uspešnem referendumu o izstopu Velike Britanije iz EU odstopil z vrha stranke in se umaknil iz britanske strankarske politike. Brez njegovega vodstva je Ukipova podpora med britanskimi volivci hitro kopnela.
Theresa May se je v želji, da bi pridobila delavske volivce zahajajoče stranke Ukip, začela spogledovati s tako imenovanim konservatizmom enega naroda, tj. socialno usmerjenim konservatizmom. Z nagovarjanjem delavskih volivcev je posnemala Trumpovo taktiko. A če je bil Trump uspešen v nabiranju delavskih glasov v t. i. državah zarjavelega pasu, je Mayevi na delavskem severu Anglije spodletelo.
Theresa May upala, da bo izkoristila zaton stranke Ukip
Na lokalnih volitvah maja letos je tako Ukip doživel hud osip glasov, medtem ko so slavili konservativci britanske premierke Therese May. Opogumljena Mayeva se je zaradi velikega uspeha konservativcev ter neuspeha Ukipa in laburistov na majskih lokalnih volitvah na vrat na nos odločila za predčasne volitve.
A se je uštela. Računala je namreč na to, da bodo številni nekdanji laburistični volivci, ki so zaradi nasprotovanja EU v preteklih letih glasovali za Ukip, po brexitu prestopili v konservativni tabor.
Nekateri politični analitiki so celo napovedovali nekakšen izbris laburistov z britanskega političnega prostora, a so se krepko ušteli. V resnici je le malo manjkalo, da bi Jeremy Corbyn postal novi britanski premier.
Vrnitev delavskih volivcev stranke Ukip k laburistom
To se ni uresničilo, saj so se ti volivci spet v velikem številu vrnili v laburistični tabor, zaradi česar bi 8. junija skorajda presenetljivo zmagali laburisti, ki jih vodi izrazito levo usmerjeni Jeremy Corbyn.
Samo dejstvo, da na Škotskem številni levo usmerjeni volivci še vedno volijo Škotsko nacionalno stranko in ne laburistov, je tokrat rešilo konservativce in preprečilo, da novi britanski premier ni postal najbolj levo usmerjeni laburistični vodja v zgodovini.
Nemške parlamentarne volitve
Alice Weidel in Alexander Gauland sta glavna kandidata AfD na nemških septembrskih volitvah.
Dan po lanskih ameriških predsedniških volitvah je sopredsednica Alternative za Nemčijo (AfD) Frauke Petry v članku, objavljenem na spletni strani časopisa Junge Freiheit, navdušeno pozdravila Trumpovo zmago ter med drugim grajala politiko odprtih vrat za migrante nemške kanclerke Angele Merkel in nemške medije.
V Nemčiji se zmaga nasmiha Trumpovi nasprotnici Merklovi
A nemške parlamentarne volitve 24. septembra letos bodo skoraj zagotovo še ene volitve v pomembni članici EU, na katerih stranke, ki so blizu Trumpu, ne morejo resno računati na prevzem oblasti.
Zmaga se namreč znova nasmiha Merklovi, čeprav je njena politika odprtih vrat za migrante in begunce precej prispevala k britanskemu referendumskemu izglasovanju izstopa iz EU, vplivala na ameriške volitve in poslabšala odnose med zahodnimi in vzhodnimi članicami EU.
Angela Merkel je Trumpovo izvolitev spretno napeljala na svoj mlin. Nemškim volivcem se namreč z bojem proti Trumpovemu protekcionizmu predstavlja kot rešiteljica nemškega izvozno usmerjenega gospodarstva.
Merklova nabira glasove z bojem proti Trumpovemu protekcionizmu
A po drugi strani gre Merklovi v prid dobro stanje nemškega gospodarstva in njeno nasprotovanje Trumpovemu protekcionizmu in omejevanju svobodne trgovine. Boj Merklove proti Trumpovemu protekcionizmu je namreč v interesu izvozno usmerjenega nemškega gospodarstva, kar seveda vedo tudi nemški volivci.
AfD, ki ostro nasprotuje politiki odprtih vrat, bo po napovedih zadnjih anket dobila od sedem do deset odstotkov glasov. Torej so "nemški alternativci" po nekaterih anketah nevarno blizu petim odstotkom, ki so nujno potrebni za vstop v parlament, po drugih pa bodo postali tretja najmočnejša stranka.
Glede na različne javnomnenjske napovedi in velik delež neopredeljenih volivcev je še vse odprto. AfD lahko 24. septembra obstane tik pod petodstotnim volilnim pragom ali pa postane celo tretja najmočnejša stranka v bundestagu. Na fotografiji vodilni člani AfD (od leve proti desni): glavna kandidata na parlamentarnih volitvah Alexander Gauland in Alice Weidel ter sopredsednika stranke Jörg Meuthen in Frauke Petry. Skrajno desno je Petryjin partner Marcus Pretzell, ki je tudi vodja AfD v največji nemški zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija.
AfD kot najmočnejša opozicijska stranka v Nemčiji?
Če jim uspe postati tretja najmočnejša stranka in če se bo nadaljevala zdajšnja črno-rdeča velika koalicija, bo AfD v novem sklicu bundestaga najmočnejša opozicijska stranka. To bo velik uspeh za stranko in tudi temelj za morebitni nadaljnji vzpon v prihodnjih letih.
Avstrijske parlamentarne volitve
Opogumljen z Macronovim meteroskim uspehom je mladi Sebastian Kurz (levo) razdrl koalicijo z avstrijskimi socialdemokrati, ki jih vodi Christian Kern (desno).
Jeseni bodo v EU še ene pomembne volitve. 15. oktobra, teden dni, preden bodo slovenski volivci v prvem krogu izbirali novega predsednika države, se bodo na volišča odpravili tudi avstrijski volivci in izbirali nov avstrijski parlament.
Kurz bi rad bil avstrijski Macron ...
To so predčasne volitve, ki jih je spodbudil velik Macronov uspeh na francoskih predsedniških volitvah. Mladi avstrijski zunanji minister iz vrst Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) Sebastian Kurz namreč želi izkoristiti t. i. Macronov učinek in se kot avstrijska različica Macrona zavihteti na oblast.
Mladi Kurz je postal predsednik Avstrijske ljudske stranke le teden dni po Macronovem uspehu in je po prevzemu predsedovanja stranki, ki skupaj s socialdemokrati sestavlja veliko rdečo-črno koalicijo, takoj zahteval predčasne volitve.
Kurz zlasti jemlje veter iz jader Svobodnjaški stranki, ki jo vodi Heinz-Christian Strache. Ta stranka je bila po anketah dolgo časa najbolj priljubljena avstrijska stranka, zdaj pa jo je prehitela ÖVP. Po nekaterih anketah svobodnjaki, ki so med avstrijskimi strankami še najbližje Trumpovemu populizmu, zaostajajo tudi za socialdemokrati.
... a njegova stališča so zelo podobna Trumpovim
Po anketah sodeč bo Kurzu, ki s svojimi kritikami Erdoganove Turčije in vpliva radikalnega islama v Evropi ter z zahtevami po strožji politiki priseljevanja zlasti jemlje glasove svobodnjakom, celo uspelo zmagati.
Če se bo to res zgodilo, bo predsednik avstrijske vlade postal mož, čigar politična stališča o priseljevanju bodo med zahodnoevropskimi premierji še najbližja Trumpovim.
Steve Bannon
Zakaj je (za zdaj) padel v vodo Breitbartov pohod na Francijo in Nemčijo?
Spletni medij Breitbart, katerega prvi mož je znova postal nekajmesečni Trumpov glavni svetovalec v Beli hiši Steve Bannon, veliko svojih vsebin namenja grajam evropskih voditeljev, ki podpirajo množično priseljevanje (Breitbartu je trn v peti zlasti Merklova). Po drugi strani Breitbart hvali evropske politike, ki nasprotujejo množičnemu priseljevanju ali so proti EU: Marine Le Pen, Geerta Wildersa, madžarskega premierja Viktorja Orbana … A pomenljivo je, da je Breitbart opustil načrte o širitvi v Nemčijo in Francijo. Lani se je namreč veliko govorilo o tem, da bo Breitbart pred volitvami v Franciji in Nemčiji vzpostavil tudi svojo nemško in francosko spletno stran ter tako pomagal Le Penovi in AfD.
6