Trije scenariji napada na Iran

Anonimni vir v Pentagonu je povedal, da je bila izmenjava podatkov med Izraelom in ZDA glede Irana izjemna, vendar Izraelci z Američani vseeno nočejo deliti podrobnosti o morebitnem napadu. Kako točno nameravajo Izraelci izvesti napad, zato kljub pozivom ameriškega obrambnega ministra, Leona Panette, naj te podatke vendar delijo, še naprej ostaja ena najbolj strogo varovanih skrivnosti Izraela. Zato v času vse bolj razgrete razprave o morebitnem vojaškem napadu na Iran strategi v Pentagonu nimajo oprijemljivih podatkov o tem, kaj točno načrtujejo njihovi izraelski kolegi, zato lahko le špekulirajo o tem, kako bi bil tak napad, če do njega v resnici pride, sploh videti. Čeprav gre le za ugibanja, imajo Američani kljub temu zelo natančne podatke o izraelskih vojaških zmožnostih, na podlagi česar so oblikovali več mogočih scenarijev samega napada. Po navedbah več virov iz ameriških vojaških in varnostnih krogov so najverjetnejši trije scenariji.

I. Silovito bombardiranje in spletni napad

Prvi in najverjetnejši je vseobsežen napad izraelskih zračnih sil, ki bi s silovitim bombardiranjem poskušale uničiti ključne lokacije, za katere sumijo, da Iran na njih razvija jedrsko orožje. Takšen napad bi bil pospremljen z raketnimi napadi izraelskih podmornic in z izstreljevanjem raket srednjega in dolgega dometa. Temu napadu bi sledil oziroma bi ga začel vsesplošni spletni napad na iransko infrastrukturo. Zaradi omejenih zmogljivosti izraelskih zračnih sil bi imeli po ocenah Američanov le eno priložnost za napad. Kajti čeprav ima Izrael 125 lovcev F15 in F16 ima od tega le 25 letal zmogljivosti, da letijo z vodenimi raketami GBU-28, ki imajo edine dovolj veliko moč, da uničijo močno okrepljene bunkerje, v katerih ima Iran svojo jedrsko tehnologijo. A tudi v tem primeru je treba poudariti, da vsak izmed teh 25 lovcev lahko nosi le eno tovrstno raketo. Zaradi tega bi morali Izraelci zelo premišljeno izbrati svoje tarče in malo verjetno je, da bi lahko v enem napadu uničili več kot štiri objekte, ali povedano drugače ¬¬– Izraelcem v enem napadu dejansko ne bi uspelo uničiti vseh strateško pomembnih objektov za razvoj jedrske energije. Kar pomeni, da tudi v najboljšem mogočem scenariju Izraelcem ne bi uspelo doseči več kot to, da iranski jedrski program upočasnijo za leto ali dve. Prav zato je izraelski predsednik vlade, Benjamin Netanjahu, tako nestrpen pri vprašanju, ali bi se napadu na Iran pridružile tudi Združene države oziroma, kot je povedal nek ameriški poveljnik: "V primerjavi z ZDA Izrael nima vojske." Američani so pred kratkim razvili GBU-57, izredno močno bombo, ki lahko najprej prodre skozi 60 metrov armiranega betona, preden raznese njeno skoraj dve toni in pol težko bojno konico (celotna bomba sicer tehta kar štirinajst ton). Američani naj bi imeli v svojem arzenalu le 20 tovrstnih bomb in le bombnik B-2 je dovolj zmogljiv, da jo lahko nosi. Izraelci nimajo ne enega ne drugega.

II. Štiristo specialcev

Drug, zelo tvegan scenarij je vojaška misija, v okviru katere bi okrog štiristo pripadnikov vrhunske elitne enote Sayeret Matkal dostavili do najpomembnejših objektov za razvoj iranske jedrske energije. Specialci bi nato vdrli v te objekte in zasegli čim več obogatenega urana ter ga nato prenesli v Izrael. Uspeh te misije bi bil odvisen od hitrosti, zaupnosti in predvsem verodostojnosti izraelskih obveščevalnih podatkov. Po navedbah ameriških virov naj bi Izraelci dejansko imeli izredno bogate in natančne podatke o iranski vojski in njihovih načrtih. Specialne enote bi dostavili v najmanj treh ali največ šestih letalih C-130, od katerih lahko vsak prevaža največ 70 vojakov. Ta transportna letala bi ščitila še velika podporna enota lovcev F-16. Izraelski komandosi naj bi se izkrcali v puščavi Fordow, premagali težko oboroženo stražo jedrskega kompleksa, zavzeli čim več obogatenega urana, uničili objekt in uran nato prenesli v Izrael. Obstaja tudi možnost, da je v kompleksu Fordow del urana shranjen v obliki plina, kar bi pomenilo, da bi ga tam tudi pustili in uničili skupaj z objektom.

Izraelski komandosi imajo bogato zgodovino zelo tveganih in uspešnih operacij. Najbolj znana je še vedno osvoboditev izraelskih talcev, ki so jih ugrabitelji zadrževali v ugandskem mestu Entebbe. Takrat je izraelskim specialcem uspelo v 90 minutah zaključiti neverjetno operacijo, v kateri so ubili vse ugrabitelje ter rešili veliko večino talcev. Na strani izraelskih posebnih enot je takrat umrl le vodja operacije, ki pa je bil starejši brat današnjega izraelskega premiera.

III. Obglavljenje režima

Tretja možnost je veliko manj eksotična kot druga, a zato najbrž najbolj nevarna od vseh. Po tem scenariju bi Izraelci likvidirali celotno iransko vodstvo, kar pa bi bilo po vsej verjetnosti združeno z letalskim napadom in napadom specialnih enot. V tem primeru to ne bi imelo neposrednega vpliva na ustavitev jedrskega programa, vendar bi Iranska revolucionarna garda, ki bi ji naenkrat v roke padla celotna oblast, nedvomno odgovorila s povračilnimi ukrepi na ameriške tarče v regiji. Na ta način bi Izraelci lahko dosegli močno želeno ameriško vojaško intervencijo. A tudi v najbolj skrajnem primeru se Američani po vsej verjetnosti ne bi hoteli zaplesti v drago in kompleksno vojaško posredovanje in bi se zadovoljili z dolgotrajnim bombardiranjem iranske strateške infrastrukture. Vendar ta taktika izsiljevanja ne bi ugodno vpliva na že tako občutljive razmere med ZDA in Izraelom. Številni, ki so bili dolgo naklonjeni Izraelu, zdaj sumničavo gledajo na Netanjahujevo politiko in so izrecno proti temu, da bi Izraelu pomagali zanetiti III. svetovno vojno.