To je belo zlato, ki naj bi rešilo Slovenijo

Vse to so imena za sladkor. Zadnje mesece je sladkor, še zlasti tisti v pijačah, v Sloveniji postal skorajda sovražnik zdravja številka ena. Vlada hoče sladke pijače, kot pravi zaradi skrbi za zdravje državljanov, obdavčiti s trošarino na sladkor.

Pravi razlog davka na sladke pijače Za številne je pravi razlog za trošarino na sladkor, ki naj bi jo začeli pobirati prihodnje leto, želja vlade, da bi na ta način zbrani milijoni pomagali reševati slovenske javnofinančne težave.

Sladkor, s kemijskim imenom saharoza, je naravno sladilo iz skupine ogljikovih hidratov. Poznamo surovi ali rjavi sladkor in rafinirani oziroma beli sladkor. Sladkor so najprej pridobivali iz sladkornega trsa, rastline, ki je rasla v tropskih krajih južne in jugovzhodne Azije.

Indija – najverjetnejša pradomovina sladkorja Pradomovina sladkorja je verjetno Indija, čeprav nekateri pravijo, da so sladkor že prej poznali prebivalci zdajšnje Nove Gvineje. Vsekakor ime za sladkor izhaja iz sanskrta – sakara oziroma shakara.

Iz te besede izvirata tudi angleška beseda sugar in nemški zucker (vir slovenske pogovorne popačenke cuk'r). Angleška beseda candy (bonbon) prav tako izvira iz sanskrta – Indijci so namreč z besedo khanda poimenovali sladkor, ki je nastal po zavretju soka sladkornega trsa.

Med, za katerega ne potrebujemo čebel Sladkor so pozneje začeli uporabljati tudi Perzijci, s trgovskimi stiki pa ga je pot zanesla tudi na Zahod. Za stare Grke in Rimljani je bil sladkor dragoceno blago, uporabljali so ga tudi v zdravilstvu. Grki so o sladkorju govorili kot o medu, ki ga Indijci pridelujejo brez čebel.

Po propadu rimskega cesarstva se Evropejci niso več sladkali s sladkorjem, ampak samo z medom. Znova so prebivalcem stare celine sladkor iz Svete dežele prinesli križarji. Kristusovi vojščaki so sladkor poimenovali sladka sol. Hvalili so, kar je zdaj skoraj nepredstavljivo, predvsem njegove zdravilne učinke.

Beneška trgovina s sladkorjem Trgovsko nadarjeni Benečani so hitro zaslutili priložnost za dobiček, zato so v današnjem Libanonu v okolici mesta Tir postavili nekaj plantaž sladkornega trsa (v zmernem podnebju sladkorni trs ne uspeva). Sladkor so nato izvažali na staro celino.

Sladkor so pridelovali tudi na Cipru in Kreti. V obdobju, ko je bil ta sredozemski otok pod beneško oblastjo, je bilo njegovo uradno ime Kraljevina Kandija – Regno di Candia. Ime je kraljevina dobila po prestolnici otoka.

Sladkorni trs na Pirenejskem polotoku Ime mesta (Grki so mu izvirno rekli Heraklion) naj bi izviralo iz arabske besede Qandi, popačenke besede Khanda. V tem mestu naj bi torej izdelovali sladkor. Sladkorni trs naj bi na otok prinesli Arabci v devetem stoletju.

Nasadi sladkornega trsa so se razširili tudi na drugih sredozemskih območjih, kjer so vladali Arabci: na jug Pirenejskega polotoka – v Algarve in Andaluzijo. Tu so bili kot trgovci s sladkorjem aktivni zlasti tekmeci Benečanov – Genovčani in Flamci iz Antwerpna.

Grenka stran sladkorja Po rekonkvisti so krščanske države nadaljevale pridelavo sladkorja. Še več, plantaže sladkornega trsa so v 15. stoletju postavili tudi na otokih v Atlantskem oceanu, kjer je bilo podnebje še ugodnejše za rast te rastline – na Kanarske otoke, Madeiro in Kapverdske otoke.

S sladkorjem pa je povezana tudi bolj grenka plat zgodovine. Za trdo delo na poljih sladkornega trsa so kmalu začeli uporabljati afriške sužnje. Razcvet pridelave sladkorja je potem nekaj stoletij potekal vzporedno z razmahom suženjstva. S pomočjo dela sužnjev je portugalski otok Madeira v proizvodnji sladkorja prehitel Ciper.

Odkritje Amerike – nov razmah pridelave sladkorja Novo, še bolj bleščečo prihodnost je sladkorju odprl Genovčan Krištof Kolumb, ki je leta 1492 odkril Ameriko. Ta je kmalu, menda že na drugem potovanju leta 1493, na karibskem otoku Hispaniola (sl. Mala Španija) zasadil sladkorni trs. Na tem otoku sta zdaj državi Dominikanska republika in Haiti.

Prva žetev sladkornega trsa v novem svetu je bila leta 1501 na Hispanioli. Sladkorni trs se je pozneje razširil tudi na druge karibske otoke (Barbados, Kuba, Jamajka …), v Brazilijo in na jug zdajšnjih ZDA.

Trgovinski trikotnik: Afrika-Amerika-Evropa Leta 1505 so v novi svet prišle prve ladje z afriškimi sužnji. Prvi so trgovino s sužnji začeli Portugalci. Do srede 19. stoletja so po nekaterih ocenah v Ameriko pripeljali deset milijonov sužnjev s črne celine. Samo med letoma 1701 in 1810 so ladje na Jamajko in Barbados pripeljale skoraj milijon sužnjev.

Med tremi celinami se je oblikoval tako imenovani trgovinski trikotnik: sužnji iz Afrike so prihajali v Ameriko, kjer so delali na plantažah sladkornega trsa, tobaka in bombaža, sladkor, tobak in bombaž so iz Amerike izvažali v Evropo, s stare celine pa so v Afriko za nakup sužnjev izvažali izdelke (na primer rum, ki so ga v Afriko izvažali tudi iz Nove Anglije).

Sladkor postane dostopen vsem družbenim slojem V 18. stoletju je sladkor postal izjemno priljubljen. Zaradi množične pridelave in izdelave je cena sladkorja zelo padla, zato je postal dostopen širšim družbenim slojem. V Veliki Britaniji se je med letoma 1710 in 1770 uporaba sladkorja povečala za petkrat. Sladkor so najprej uporabljali za sladkanje čaja, pozneje so ga začeli uporabljati za izdelavo sladkarij in čokolad. Za tem so postale priljubljene tudi sladke pijače, ki gredo zdaj v nos vladi.

Sladkorni kralji na karibskih otokih Leta 1750 je trgovina s sladkorjem po vrednosti presegla trgovino z žitom. Lastniki plantaž so postali pravi sladkorni kralji. Njihovo bogastvo se je še povečalo, ko so iz sladkornega trsa začeli izdelovati tudi melaso in rum.

Največji pridelovalec sladkorja na svetu je bila v 18. stoletju francoska kolonija Saint-Domingue (Sveti Dominik), to je zdajšnji Haiti. Poleg Svetega Dominika so veliko sladkorja pridelali tudi na francoskem karibskem otoku Gvadelup, menda več kot vse britanske kolonije skupaj.

Kako je belo zlato rešilo Američane Leta 1759, med britansko-francosko vojno, so otok zasedli Britanci, a so ga leta 1763 vrnili. V zameno za majhen otok so se Francozi v britansko korist odpovedali Kanadi in vsemu severnoameriškemu ozemlju vzhodno od reke Misisipi. No, podatek, da so številni Britanci kritizirali to odločitev, pove, koliko je bila takrat vredna pridelava sladkorja (glej:How Sugar Changed the World, spletna stran Livescience).

Prav varovanje britanskih plantaž sladkornega trsa na karibskih otokih naj bi bil tudi eden od razlogov, da se je 13 ameriškim kolonijam uspelo otresti britanske nadoblasti. Torej so ZDA nastale oziroma jim je uspelo ohraniti svojo neodvisnost prav zato, ker je bila za Britance takrat pomembnejša varnost plantaž sladkornega trsa.

Od vstaje sužnjev na Haitiju do Fidela Castra Po uspešni vstaji temnopoltih sužnjev na Svetem Dominiku oziroma Haitiju na začetku 19. stoletja je največja pridelovalka sladkorja na svetu postala Kuba. Do kubanske revolucije so ZDA tretjino sladkorja uvažale s tega otoka.

Nato se je komunistična Kuba preusmerila v izvoz sladkorja v Sovjetsko zvezo, po razpadu te komunistične države pa je propadla tudi kubanska pridelava sladkorja. Zdaj največ sladkorja na svetu pridelajo v Braziliji, sledi Indija.

Nemški sladkor Saharozo najdemo skoraj v vsem sadju, toda učinkovito jo lahko pridobivamo samo iz dveh vrst: sladkornega trsa in sladkorne pese. Da lahko sladkor dobimo iz sladkorne pese, rastline, ki uspeva v zmernem podnebju, je leta 1747 odkril nemški kemik Andreas Marggraf.

Njegovo metodo so začeli uporabljati v času vladavine pruskega kralja Friderika Viljema III., vendar pridelava sladkorja iz sladkorne pese ni bila donosna, zato so jo opustili.

Napoleon in sladkorna pesa Toda ko je Napoleon prepovedal uvoz britanskega sladkorja na staro celino, je to povzročilo razcvet pridelave sladkorne pese. Sladkor iz sladkorne pese je kmalu predstavljal tretjino pridelave sladkorja na svetu. Sladkorno peso pridelujejo tudi v Sloveniji.

Iz sladkorne pese se neposredno pridobiva beli sladkor, v nasprotju s sladkornim trsom, pri katerem najprej dobimo surovi rjavi sladkor, iz njega pa rafinirani beli sladkor.

Podrtija Cukrarna in zaprti Ormož Tudi na Slovenskem smo imeli tovarne sladkorja. Iz zgodovine slovenske literature je še najbolj znana ljubljanska Cukrarna, kjer je od leta 1828 delovala rafinerija sladkorja. Ta je čez nekaj desetletij zaradi konkurence pridelovalcev sladkorne pese in požara propadla.

Do leta 2006 je v Sloveniji delovala Tovarna sladkorja Ormož, ki pa jo je tega leta zaprl njen nizozemski lastnik, ker naj ne bi bila več donosna. Od takrat v naši državi ni več tovarne sladkorja.