SiolNET. Novice Svet
6,52

termometer

  • Messenger
  • Messenger
KOMENTAR

Primož Cirman: Smo v vojni - za dušo Evrope

6,52

termometer

Angela Merkel, Donald Trump
Foto: Reuters

Kako se je lahko zgodilo, da je Angela Merkel, arhitektka nemškega gospodarsko-finančnega (neo)kolonializma, ki je leta 2010 začel rušiti temelje EU, zdaj zadnji steber obrambe teh istih temeljev pred desnim populizmom? 

Ura je bila skoraj pet zjutraj, ko je Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, prek družbenega omrežja Twitter sporočil na videz (od)rešilno novico.

Še ena od dram, ki jih v Bruslju in največjih državah EU radi ustvarjajo tudi zato, da jih lahko na videz rešujejo, se je končala srečno. Države EU so se po maratonskem vrhu načelno dogovorile, kako se bodo skupaj lotile "begunske krize" - z "zbirnimi centri" (beri: taborišči) na jugu Evrope in severu Afrike.

V tistem trenutku ni nikomur odleglo bolj kot Angeli Merkel.

Merklova v trojnem obroču

V zadnjih tednih se je namreč znašla pod trojnim pritiskom:

  1. Neposlušni notranji minister Horst Seehofer ji je najprej grozil z zaprtjem nemških meja za begunce, nato še z odstopom. Usoda vlade, ki ima že tako zgodovinsko najšibkejšo večino v nemškem bundestagu, je že nekaj časa na kocki. Prav tako tudi prihodnost več desetletij trdne naveze med Krščanskimi demokrati (CDU), ki jih vodi Merklova, in sestrsko bavarsko stranko Krščansko-socialno unijo (CSU).
  2. Upor vedno večjega števila držav EU je dokončno zrušil njeno politiko kvot za begunce. Tehtnico na stran zapiranja meja je nagnilo dvoje volitev: v Italiji, ki jo po novem vodi desno-populistična koalicija, in Avstriji, ki jo kancler Sebastian Kurz na tem področju spreminja v nekakšen "most" med višegrajsko četverico (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska) in trdim jedrom EU.
  3. Vse ostreje jo napada tudi ameriški predsednik Donald Trump. Nemški avtomobilski industriji grozi z uvedbo carin, podjetjem, ki poslujejo z Iranom, pa s sankcijami.

Premierji držav Češke, Poljske, Madžarske in Slovaške na zadnjem srečanju višegrajske skupine Premierji držav Češke, Poljske, Madžarske in Slovaške na zadnjem srečanju višegrajske skupine Foto: Reuters

Horst Seehofer Novice Merklova in Seehofer dosegla dogovor, Seehofer ostaja na položaju #video

Kaj je na kocki ob vladni krizi v Nemčiji?

Trenutna nemška vladna kriza še zdaleč ni ena od "običajnih". Še najmanj je primerljiva z zadnjimi meseci ere nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla, ki je trajala 16 let, torej tri leta več od Merklove.

V tej krizi namreč še zdaleč ne gre le za usodo vidno utrujene vladavine kanclerke, ki je že zdavnaj prešla politični zenit. Na kocki je mnogo več – tudi usoda EU, kot smo jo poznali do zdaj.

Na prvi pogled je težko razumeti, da nič ni EU, integracije pol milijarde ljudi, ki je nastala iz "večnega" premirja med Nemčijo in Francijo, bolj razklalo kot "begunsko vprašanje". Prihod kolon beguncev, sprva iz Sirije, Iraka in Afganistana, nato iz severne in podsaharske Afrike, je bil detonator refleksov.

Na eni strani so bili tisti primarni. Ne gre le za iracionalen strah pred tujim, drugačnim. Revnejši sloji prebivalstva, poraženci globalizacije, so se prestrašili, da jim bo cenena delovna sila odvzela že tako slabo plačane službe. To je refleks, na katerega levica pogosto pozablja, zato njeni "naravni volivci" po novem volijo (skrajno) desne stranke.

Težava "begunske krize" niso begunci

Na drugi strani so begunci humus za predsodke vseh vrst. Spretni politični manipulatorji znajo nanje nalepiti marsikatero etiketo. Še najlaže politično agendo zastraševanja – z islamizacijo, posilstvi, nalezljivimi boleznimi, terorizmom ...

Vse seveda z jasnim ciljem: na polju kulturnega boja ustvariti zunanjega sovražnika, ki bo – prosto po Borutu Pahorju – novim močnim voditeljem omogočal strnjenje vrst po načelu "kdor ni z nami, je proti ljudstvu".

Gre za trend, ki po evropskih državah z nesluteno močjo ruši politična razmerja, kot smo jih poznali do zdaj.

Težava "begunske krize" v resnici že zdavnaj niso več begunci. Njihovo absolutno število namreč pada. Število tistih, ki so prišli iz Turčije, je za več kot desetkrat nižje kot pred dvema letoma. Tudi število beguncev, ki prihajajo čez Sredozemlje, je letos v primerjavi z letom 2016 nižje za 67 odstotkov. V državah, ki jim najbolj nasprotujejo (Madžarska), jih praktično ni.

Iz ZDA prihaja "breitbart" revolucija

Ne, prava težava je, da begunci vedno bolj postajajo orodje, celo izgovor za novo politično revolucijo, spodbujeno tudi iz ZDA.

Trump morda deluje neumno, a to še zdaleč ni. Njegov ekonomski primež okrog Nemčije, motiviran z ustavitvijo gradnje baltskega plinovoda do Rusije, namreč sovpada z drugimi, ideološkimi pritiski. Novi veleposlanik ZDA v Nemčiji, kjer največja opozicijska stranka Alternativa za Nemčijo bolj ali manj odkrito simpatizira z nacizmom, govori o nujni krepitvi konservativnih sil v Evropi.

Trumpov medijski "oče" Steve Bannon redno obiskuje posamezne evropske države. Trumpov medijski "oče" Steve Bannon redno obiskuje posamezne evropske države. Foto: Reuters Trumpov medijski "oče" Steve Bannon redno obiskuje posamezne evropske države. Medtem ko ZDA grozijo s trgovinsko vojno, v Evropo izvažajo model "breitbartizacije" – novih medijev, ki s histerijo in lažnimi novicami predvsem v srednji in vzhodni Evropi podpihujejo najbolj primitivna občutja.

Čeprav je cilj te igre res "le" rahljanje in oslabitev "postbrexit" EU kot tretjega gospodarskega bloka v svetu, ki ga bodo obvladovale ZDA in Kitajska, je to več kot nevarno početje. Z njim se namreč v Evropi, na tej celini vojn, propadlih imperijev in nepokopanih mitov, obujajo stari demoni. Prihaja do rehabilitacije medvojnih fašizmov ali celo kolaborantskih režimov.

Se spomnite Grčije?

Tu pridemo do največjega protislovja.

V vojni za "dušo Evrope" številni Merklovo vidijo kot zadnji branik modela držav kot integriranih liberalnih demokracij, ki spoštujejo temeljne svoboščine in vrednote, pridobljene z razsvetljenstvom. Nasproti mu stoji model avtoritarnih nacionalističnih populistov, ki nasprotujejo EU, demokracijo pa bi na papirju ohranili le zaradi lepšega videza.

Grčija evro Evropska unija EU Foto: Thinkstock A resnica je drugačna. Prav Merklova je ena najbolj zaslužnih za strm vzpon populistov. Med letoma 2010 in 2013, na vrhuncu svoje in nemške moči, je namreč posejala semena, iz katerih so vzklile politike, ki ji danes strežejo po oblasti.

V tistem obdobju je Nemčija nazorno pokazala, kako deluje EU. Najbolj na primeru Grčije, ki je po lastnih napakah zabredla v dolžniško krizo. Sledila je rešitev, ki to nikoli ni bila. S prvim "bailoutom" je Nemčija (ob pomoči Franciji) poplačala lastne banke, in to z denarjem vseh članic EU, tudi Slovenije, ki so namesto teh bank postale upnice "Grčije v stečaju".

Neonacisti v Atenah ne skrbijo nikogar, v Berlinu pač

Jasno je bilo, da Grčija denarja za vračilo nima. Ko so v Bruslju pred dnevi razglasili, da je grške krize konec, je to zvenelo kot slaba šala. Dolg države je še vedno pri 178 odstotkih BDP, država pa ga bo odplačala tam nekje leta 2066. Grčija je v gospodarskem smislu še vedno mrlič na aparatih.

Kljub temu je Nemčija v osmih letih na račun Grčije samo z obrestmi zaslužila približno tri milijarde evrov. Denar iz obubožane države, ki je bila v gospodarskem in socialnem smislu na kolenih, se je stekal neposredno v nemški proračun. Če je bil upniški "napad" na Grčijo ekonomska vojna, je bila Nemčija največji vojni dobičkar.

Zlata zora, Grčija Zlata zora, Grčija Foto: Reuters Ne samo to. Varčevalna doktrina "švabske gospodinje", ki jo je Evropi vsiljevala Merklova in s tem v posameznih državah poglabljala krizo, je bil v resnici (neo)kolonializem, ki je EU dokončno razcepil na dominantni sever in podrejeni, obubožani jug.

V tem času Merklova ni želela videti, da je Grčija laboratorij, v katerem se dogaja prihodnost. Prva se je soočala z množicami prebežnikov. To je v katastrofalnih socialnih razmerah, ko je zmanjkovalo denarja za razdeljevalnice hrane in osnovno zdravstveno oskrbo, izkoristilo neonacistično gibanje Zlata zora. Kot prvo tovrstno v Evropi je postalo ena najpomembnejših političnih sil v kateri od držav EU.

V poznejših letih je dobilo posnemovalce – tudi v Nemčiji, zaradi česar so vse oči zdaj uprte v Berlin.

Kaj nam lahko še ponudi Merklova?

Dilema, ki je zdaj pred nami, je torej naslednja: kaj se (nam) dogaja, da je Angela Merkel, arhitektka nemškega gospodarsko-finančnega (neo)kolonializma, ki je pravzaprav zrušil temelje EU, zdaj zadnji steber obrambe teh istih temeljev pred desnim populizmom?

Angela Merkel, Emmanuel Macron Foto: Reuters In še: čeprav Merklovi priznamo ta status, ali lahko sama s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom voz še obrneta v "staro" smer? Kaj je sploh rešitev: še tesnejša integracija jedrne Evrope in območja evra, ki ju skušata prodati v zadnjih mesecih? Ali pa le ohranjanje "statusa quo", dokler bo to še mogoče?

Je vojna za "dušo Evrope" res že nepovratno izgubljena?

Komentarji

43

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • mare1962 / 02.07.2018. ob 18:41 +15 - 6

    Itak ima novinar navodilo kaj naj napiše. Ne skrbi nas da nam bodo migranti odžirali delo, saj so lenuhi. Skrbi nas varnost, islamizacija, terorizem...

    +15 - 6
  • JeneJune / 02.07.2018. ob 18:33 +9 - 3

    3. Ne, prava težava je, da begunci vedno bolj postajajo orodje, celo izgovor za novo politično revolucijo, spodbujeno tudi iz ZDA. -- Primož Cimperman - Koliko pa je srejemljivo število ekonomskih migrantov. Eden, dva Milijon, 100 milijonov? V ZDA je trenutno od 32 do 34 nezakonitih priseljencev, ali jih je premalo? Ali si lahko narod sam določa priseljensko politiko, ali mora vprašati leve novinarje?

    +9 - 3
  • efranjo / 02.07.2018. ob 18:06 +6 0

    tudi v vrstah eu poslancev bi rabili malo močnejšo prevetritev, mogoče bi se stanje potem izboljšalo

    +6 0
delitve: 50
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin