Priseljenci na Cipru tarče napadov

Nedaleč od Limassola, počitniškega mesta na Cipru, je podrta farma, kjer bivajo egiptovski delavci. V nemogočih razmerah skušajo hišo spremeniti v dom. Petnajst jih živi v treh sobah. Za 21 evrov na dan obirajo sadje. Vsi imajo delovna dovoljenja in opravljajo delo, ki ga Ciprčani nočejo. Na stenah sob je še vedno mogoče videti madeže bencina. Neko noč februarja je skupina mladih Ciprčanov skozi okna odvrgla molotovke. Ogenj je v hipu zajel sobo in delavci so prestrašeni zbežali ven. "Sploh nisem videl, da gorim," je še vedno prestrašen povedal 22-letni Medhat Bekhet. "Po nogah sem imel razlit bencin, pa sem kar tekel, ker me je bilo tako strah." Odkar se je tudi na Cipru začela kriza, je vse več napadov na imigrantske delavce, ki jih Ciprčani krivijo za propad. "Podobno se je zgodilo tudi v Grčiji," je ugotovil Malak George, prostovoljec v koptski cerkvi. "Fanatiki so začeli napadati priseljence, ki le opravljajo delo, ki ga domačini nočejo." Nacionalisti novačijo ljudi pred bankami Na Cipru podobno kot v Grčiji deluje desna nacionalistična stranka. Nacionalna ljudska fronta je povezna z zloglasno grško stranko Zlata zora, ki je po izbruhu grške krize postala tako priljubljena, da ima celo predstavnike v parlamentu. Na ciprskih volitvah leta 2011 je Nacionalna ljudska fronta dobila komaj odstotek glasov, toda to je bilo še pred izbruhom krize. Zdaj desničarski politiki že izkoriščajo krizo za pridobivanje glasov stranki. Pred ciprskimi bankami razjarjeni množici ljudi delijo svoje letake. Pripadniki stranke se tudi redno udeležujejo protestov. Sociologinja Fiona Mullen je prepričana, da ciprski nacionalistični stranki ne bo zrasla priljubljenost kot grški Zlati zori: "Ne trdim, da se to ne bo zgodilo, a če se bo, smo zdaj v začetni fazi. Nacionalisti na Cipru niso tako dobro organizirani, kot so v Grčiji." Toda napadov na imigrantske delavce je vse več. V Limassolu so molotovko vrgli v družinsko hišo priseljencev. Bolgarsko delavko so napadli v njenem domu. Poskušali so zažgati pisarno kurdske stranke. "Če bodo Ciprčani v prihodnjih mesecih še bolj razočarani nad vlado, bodo gotovo podprli neonacistične skupine," se boji Doros Polykarpou, vodja podporne organizacije za priseljenske delavce. Priseljenci naj gredo domov Ciper ima enega najvišjih odstotkov prebivalcev, ki niso domačini, v Evropski skupnosti. Skoraj 18 odstotkov prebivalcev ni bilo rojenih na Cipru. Tako je tudi zato, ker veliko Ciprčanov živi v Grčiji in Veliki Britaniji. V zadnjih letih je na otok prišlo tudi veliko priseljenskih delavcev. Zdaj, ko je nezaposlenost vse večja, so ti delavci ostali brez dela in brez denarne pomoči, poleg tega pa so deležni še očitkov, da so krivi za krizo. "Vse več je rasizma," ugotavlja 50-letna Malkanthi Papageorgiou, ki je prišla iz Šrilanke leta 1997. "Kamorkoli pridem na razgovor za službo, me sprejmejo slabo. Vsi mislijo, da jim kradem denar in ga pošiljam v Šrilanko." Resnica pa je ravno nasprotna: živi od denarja, ki jih ga iz Šrilanke pošilja njen brat. Skuša preživeti svojo družino, nezaposlenega sina in ciprskega moža, ki ima alzheimerjevo bolezen. "Počutim se kot beračica," je v joku priznala novinarju The Independeta. Vlada, ki je še pred letom vabila tuje delavce, se jih zdaj skuša znebiti. Ko je 37-letni afganistanski begunec Ali Jan Rahimi izgubil službo električarja, se je prijavil na zavod za zaposlovanje. Toda vsi potencialni delodajalci so mu takoj rekli, da je prosto delovno mesto namenjeno le Ciprčanom. "Celo na zavodu so bili neprijazni. Ženska v pisarni me je napadla, češ, kaj sploh delam tukaj in kdaj bom zapustil Ciper, ker tukaj pač ni dela zame." Medhat Bekhet je po napadu 12 dni preživel v bolnišnici, kjer so mu pozdravili hudo opeklino na nogi. Mesec po napadu ima še vedno zatečeno nogo in ne more hoditi. Toda ni jezen na Ciprčane, ki so ga napadli. Skrbi ga le, kaj bo z njegovimi starši in tremi sestrami v Egiptu: "Ker ne morem delati, izgubljam denar, ki bi ga lahko poslal svoji družini."