Nemško plačilo za nosača: evro na uro

Župan mesta Schwäbisch Gmünd v zvezni deželi Baden-Württemburg si verjetno ni mislil, da bo z zaposlitvijo azilantov iz tamkajšnjega begunskega centra naletel na takšen medijskih odmev. Ko so v časopisu objavili naslov, da azilanti delo opravljajo za en evro na uro, so njegov urad zasula ogorčena pisma, da promovira neokolonializem in novodobno suženjstvo.

Toda župan Richard Arnold je zatrdil, da je želel le pomagati. Ker trenutno obnavljajo železniško postajo in morajo potniki prtljago nositi po zasilnih stopnicah, se je spomnil, da bi lahko pomagal tako potnikom kot prosilcem za azil in organiziral nosaško službo. Za delo se je takoj javilo deset prosilcev za azil iz različnih afriških dežel, Afganistana in Pakistana.

Ker zakon določa, da je zaslužek prosilcev za azil lahko največ evro in pet centov na uro, jim pač ni mogel plačati več. "Moj namen je bil, da pokažem, da vsi, ki živijo v našem kraju, sem tudi spadajo, vključno z begunci," je dejal župan.

Ko je projekt izzval tako burne odzive, so se Nemške železnice odločile, da ne bodo več sodelovale. "Pri Nemških železnicah nismo vedeli, pod kakšnimi pogoji delajo begunci," so sporočili.

Delo nujno za integracijo Zaradi ukinitve projekta so najbolj prizadeti prav prosilci na azil. Deepak Singh je pribežal iz Indije, kjer je bil njegov oče politični zapornik in je v zaporu umrl leta 2011. Ko je prišel v Nemčijo, je živel v begunskem centru nekaj kilometrov iz mesta. "Najhuje je, da se nam zdi, da smo nekoristni, saj ne delamo. Popolnoma smo odrezani od družbe," je povedal za DW. Prosilci za azil so tako med čakanjem na birokratske postopke obsojeni na dolgočasenje in izolacijo.

Zato je bil toliko bolj vesel, ko je prek iniciative Delovna skupina Azil dobil delo v domu za ostarele. S plačilom 1,05 evra na uro. "Zahvaljujoč tej službi imam zdaj vse: dovoljenje za bivanje, prijatelje in znanje nemščine," je navdušen. Zdaj dela kot vrtnar in hodi v večerno gimnazijo, želi pa si tudi, da bi študiral.

Prosilci za azil prvih devet mesecev bivanja v Nemčiji ne smejo delati. Zaradi tega je v zakonu določeno, da sme biti nadomestilo za priložnostna javna dela le evro na uro. Organizacije za zaščito človekovih pravic že nekaj let opozarjajo, da je treba spremeniti taka določila, saj so diskriminatorna.

"Zakon predvideva, da lahko človeška življenja za dve leti preprosto zamrznejo, potem pa jim rečejo, no, zdaj pa nadaljujte svoje življenje," opozarja Bernd Mešović iz organizacije Pro Azil. Namesto zdajšnjih določil predlaga, da bi z zakonom raje poskrbeli, da se prosilci za azil lahko že od vsega začetka integrirajo v nemško družbo, ne da bi izgubljali čas in svoje kvalifikacije.

Za novo begunsko politiko se zavzema tudi župan Schwäbisch Gmünduna: zahteva tako ukinitev prepovedi dela kot tudi nastanitev v begunskih centrih. Prosilce za azil bi raje naselil v stanovanja v središču mesta.

Dokler bodo zakoni taki, kot so, bodo stanovalci Schwäbisch Gmünda delovali v okviru dovoljenega, trdi župan in dodaja: "Če bo pozornost, ki smo jo dobili zaradi plačila za nošenje prtljage, pripomogla k širši razpravi o sobivanju lokalnega prebivalstva in beguncev, bo to vsekakor dobro."