Nad deželo ob Nilu se zgrinjajo črni oblaki

Po vojaškem udaru in odstavitvi izvoljenega egiptovskega predsednika, islamista Mursija, se nad Egipt zgrinjajo črni oblaki. Pred več kot 80-milijonskim Egiptom, najštevilčnejšo arabsko državo, so bolj ali manj slabi scenariji razpleta krize.

Padec zadnjega egiptovskega faraona Arabska pomlad, ki je leta 2011 odnesla dolgoletnega voditelja Hosnija Mubaraka, poimenovanega tudi zadnji egiptovski faraon, je namreč uresničila dolgoletni strah na Zahodu in tudi v Egiptu, da bosta njegov padec in uvedba demokracije odprla vrata islamistom, da prevzamejo oblast. Revne množice, podporniki islamistov Islamisti, ki zdaj besno protestirajo in zahtevajo vrnitev Mursija na oblast, so politična sila, ki imajo podporo revne in neizobražene egiptovske večine, ta je bila tudi v desetletjih vladavine egiptovskih sekularnih voditeljev, vse od Gamala Abdela Naserja, odrinjena na rob družbe. Nasilje islamskih skrajnežev nad Kopti Vzpon islamistov pa je okrepil nasilje proti drugačnim, v tem primeru proti koptski večmilijonski manjšini, ki je bila že pred vladavino islamistov pogosta tarča nahujskanih množic. Po Mursijevi odstavitvi se je besno nasilje islamskih skrajnežev proti koptskim kristjanom, ki so potomci prvotnega egiptovskega prebivalstva, še okrepilo.

Srednji sloj brez občutka za skupnost Na drugi strani je srednji sloj, ki ga je strah, da bi postal Egipt nekakšen novi Iran, temačna islamska država, zato vidijo v vojski odrešenika. Kot ugotavlja eden od najbolj pronicljivih poznavalcev Egipta Martin Gehlen, pa egiptovskemu srednjemu sloju manjka občutek za skupnost in misli le na lastne koristi. Izogiba se plačevanju davkov, ki bi pomagali pri zagotavljanju izobraževalnega sistema tudi za revne, na drugi strani pa svoje otroke pošilja v zasebne šole.

Vojska – opora avtoritarni oblasti Tudi vojska, ki je prihitela na pomoč liberalnemu srednjemu sloju, ni preveč zgledna institucija. Nekdaj trdna opora avtoritarnim voditeljem, kot so Naser, Anvar el Sadat ali Mubarak (zadnjega je na koncu pustila na cedilu), je tako rekoč država v državi.

Generali – izkoriščevalski veleposestniki in tovarnarji Vojska oziroma, pravilneje, generali imajo v lasti prave gospodarske imperije, katerih poslovanje dosega do 40 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) Egipta. Generali so največji veleposestniki v državi, njihova podjetja izdelujejo vse – od steklenic, hladilnikov do avtomobilov in digitalnih zaslonov. Vojaške obveznike izkoriščajo kot poceni delovno silo v svojih tovarnah.

Bo Egipt doživel alžirski scenarij? Vsa ta nasprotja ne vplivajo upanje na optimistično rešitev egiptovske krize. Po najhujšem scenariju bi se lahko v Egiptu ponovila alžirska zgodba. Tam je po posegu vojske po prvem krogu volitev decembra 1991, na katerih so premočno zmagali islamisti, izbruhnila večletna državljanska vojna, ki se je končala s porazom islamistov.

Močne korenine islamskega terorizma Alžirski razplet je še zlasti realen, ker ima Egipt že dolgo tradicijo islamskega terorizma. Leta 1981 so pripadniki Egiptovskega islamskega džihada umorili Sadata, v devetdesetih pa je bila država priča nasilju skupine Gama Islamija – tarča napadov so bili tudi tuji turisti.

Turški scenarij? Malo manj pesimistična bi bila uresničitev turškega scenarija. V Turčiji je leta 1996 prišla na oblast islamistična Stranka blaginje, premier je postal njen vodja Necmettin Erbakan. Že prihodnje leto je moral zaradi pritiska turške vojske odstopiti, ustavno sodišče pa je prepovedalo njegovo stranko.

Po mehkem vojaškem udaru zmaga na volitvah Turški mehki vojaški udar se ni končal z nasiljem. Islamisti, med njimi tudi zdajšnji turški predsednik vlade Recep Tayyip Erdogan, so ustanovili novo stranko, Stranko za pravičnost in razvoj (AKP), ki je nato zmagala na volitvah leta 2002.

Odločitev, kakšna prihodnost čaka Egipt – alžirska ali turška – je zlasti odvisna od Mursijeve Muslimanske bratovščine oziroma od tega, ali bodo v stranki prevladali radikalni ali zmerni pogledi.