"Madžarska se želi rešiti beguncev enako močno, kot se želijo begunci rešiti Madžarske"

Kakšen je vaš komentar madžarskega odziva na begunsko vprašanje? Ni pomembno le, da bi Madžarska v okviru begunskega vprašanja morala spoštovati človečnost in načelo mednarodne solidarnosti, temveč bi morala delovati tudi v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki varujejo človekove pravice.

Namesto da bi poiskali prave rešitve ne le na državni ravni, temveč tudi za razmere na lokalni ravni, ki smo jim na primer priča na severni postaji budimpeške železniške postaje, je videti, da obstoječe stanje izkoriščajo za to, da bi upravičili še ostrejši pristop. Ne le pri politiki do beguncev, temveč tudi širše, predvsem glede sprememb kazenskega zakonika in izvajanja načinov kazenskih aktov.

Madžarska svojo politiko do beguncev utemeljuje pod krinko varnosti? Problematično je, kar se dogaja. Madžarska vlada svoje ostre pristope do beguncev zagovarja z načelom varnosti, takšno napačno razlaganje dogajanja pa je zelo nevarno. V primerjavi s preostalo Evropsko unijo, ki bi begunce lažje sprejela. Toda kljub vsemu je glede vprašanja begunske problematike ne le Madžarska, temveč vsa Evropska unija premalo izpolnila svoje človekoljubne zaveze.

Menim celo, da nekaterim zahodnoevropskim članicam stališče madžarske vlade ustreza, saj lahko tako sebe prikažejo kot bolj človekoljubne in politično korektne.

Kakšne rešitve vidite? Ko so na evropski ravni intenzivno razpravljali o tem, kako sprejeti približno 50 tisoč beguncev v Italiji in Grčiji, madžarska vlada ni bila pripravljena sprejeti niti enega. Nezaslišano je, kako se evropske države prepirajo o sprejemu nekaj deset tisoč beguncev, medtem ko je v nekaterih državah Bližnjega vzhoda svoje zatočišče našlo celo več milijonov beguncev.

Čeprav so same gospodarsko veliko manj zmožne kot evropske države. Nepredstavljivo je sporočilo evropskih držav, kako je njim težko ob spoprijemanju z begunsko krizo.

V okviru begunskega vprašanja se govori predvsem o številkah, manj o kontekstih in razlogih zanj. Ostrejši prijemi, kot je madžarska ograja na meji s Srbijo, lahko pripeljejo le do delne preusmeritve begunskih poti, premeščanja težave, ne bodo pa je ustavili, le povečali bodo visoki človeški davek. Že zdaj se zdravniki prostovoljci srečujejo z begunci, ki so se poškodovali na novopostavljeni madžarski ograji. Zelo preprosto je: če postavite bodečo žico, se bodo ljudje na njej poškodovali.

Ni dvoma, da je Madžarska skrajni primer nezaslišane politike do beguncev, a prepričan sem, da se pri tem lahko sramujejo vse evropske države. Glavni mehanizem, ki prevladuje pri tem, je nepravičnost. Evropske države bi morale poiskati nove politike integracije, ki bodo bolj odprte, vključevalne, združevalne in pravičnejše.

Ali so predlagane kvote po vašem mnenju konstruktiven pristop? Administrativne delitve bi morda, teoretično gledano, lahko bile pravične, vendar v vsem kontekstu prav z vidika pravičnosti to ni prava rešitev. Nemčija je na primer potrdila sprejem beguncev ne glede na predloge kvot, kar je dobro. Zato ne preseneča, da tu pred nami na železniški postaji v Budimpešti begunci iz Sirije vzklikajo: "Nemčija." A kaj če madžarske oblasti tem beguncem ne dovolijo nadaljevati poti v to državo.

To nima nobenega smisla, morda le z nekega teoretičnega zakonskega vidika. Madžarska se želi rešiti beguncev enako močno, kot se begunci želijo rešiti Madžarske, vendar so ta pravno-tehnična vprašanja očitno velika ovira. Madžarska vlada ni pripravljena in ne ve, kako ravnati z begunci, ki se jim v Nemčiji obeta pravičnejši sprejem.

Kako je s prostovoljstvom in vključevanjem madžarskih nevladnih organizacij v begunsko problematiko? Podobnemu odgovornemu dejanju madžarske politike, ki se kaže v razmerju do begunskega vprašanja, smo bili priča pred leti, ko so se na težave brezdomcev odzvali tako, da so jih kriminalizirali. Tako je videti, da to želijo storiti v primeru beguncev. Toda tak pristop je v sicer omejenih krogih madžarske družbe sprožil ogorčenje in okrepil solidarnost.

Čeprav je bila v nekaterih državah, kot sta Velika Britanija in Nemčija, begunska problematika v ospredju političnega dogajanja pred časom, se na Madžarskem s tem niso ukvarjali. A zdaj ko so begunci tu, je skrajni čas, da premislimo, o čemer bi morali že zdavnaj. Veliko prostovoljcev se je organiziralo v Budimpešti, zlasti v Szegedu, in beguncem začelo ponujati pomoč. Ne le s hrano in vodo, ljudje so začeli ponujati svoje domove kot prenočišča beguncem na poti. Kar pa kaže tudi na paradoks, kako pretirana ksenofobija in diskriminacija lahko spodbudita zavest nekaterih ljudi, da je treba narediti več.

Ob tem se sicer zgodi, da posamezniki opravljajo to, kar bi morala oblast, pri čemer pa ta za to ne zagotavlja nobenih sredstev. Moramo le vedeti, da takšne prostovoljske pobude niso vprašanje dobrodelnosti, temveč vprašanje pravičnosti.