SiolNET. Novice Svet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ko predsednik države ostane brez države

3

termometer

V teh dneh ob koncu leta mineva 22 let od razpada Sovjetske zveze. Ob spominih na propad imperija pa se v Rusiji krepi t. i. postimperijski sindrom, ki ga pooseblja Vladimir Putin.

Današnji vladar Rusije je razpad Sovjetske zveze (ZSSR) označil za največjo geopolitično napako 20. stoletja in s tem pokazal, kaj si misli o politični dediščini ključnih akterjev razpada mogočne države ob koncu decembra leta 1991, o Borisu Jelcinu, tedanjemu predsedniku Ruske federacije, kot največje entitete ZSSR, ki je s svojimi političnimi odločitvami pospešil njen razpad, in Mihailu Gorbačovu, ki si je do zadnjega prizadeval za ohranitev ZSSR.

Putin danes moč ruskega imperija poskuša ohranjati z nekaterimi simbolnimi dejanji (kot je na primer uporaba nekdanje sovjetske himne) in praktično politiko, kot je odločno gospodarsko, politično, in če je treba, tudi vojaško ukrepanje v interesnih sferah sosedstva Rusije, da ob dezintegracijskih težnjah znotraj Rusije sploh ne govorimo.

Gorbačov žrtev lastnih reform Starejši bralci se najbrž še spominjajo žalostnega obraza Gorbačova na božični dan leta 1991 in njegovega poslovilnega govora v kremeljski pisarni, v katerem je povedal, da odstopa kot predsednik ZSSR. Po podpisu odstopne izjave je rdečo sovjetsko zastavo na vrhu Kremlja zamenjala ruska trobojnica. To se je zgodilo le 5 dni prej, preden bi ZSSR praznovala 70-letnico obstoja. Prav danes bi ta država bila stara 92 let.

Gorbačovov osebni in politični rekviem za državo, ki je ni bilo več, se je zgodil po tem, ko so predsedniki treh največjih republik ZSSR, ukrajinski Leonid Kučma, beloruski Stanislav Šuškevič in ruski Boris Jelcin, v elitnem partijskem lovišču ob poljski meji razglasili suverenost svojih republik in odcepitev od ZSSR.

Mihail Gorbačov je tako ostal predsednik brez države, ki si jo je obupno prizadeval rešiti do zadnjega. Postal je še en primer, ki potrjujejo pravilo, kako revolucija žre lastne otroke. Človek, ki je s perestrojko in glasnostjo trdemu sovjetskemu socializmu nadel človeški obraz, uvedel več demokracije in svoboščin v državi, pripomogel k osvoboditvi in demokratizaciji vzhodnoevropskih socialističnih držav, zrušil berlinski zid itn., je na koncu postal žrtev svoje reformne politike.

Sovjetska zveza pred bankrotom Ali bi tok dogodkov lahko šel v drugi smeri, kot se je zgodil, gledano iz današnje perspektive? Ali bi bilo še mogoče rešiti Sovjetsko zvezo? Realno za to ni bilo možnosti. Dezintegracijske težnje v republikah ZSSR so se krepile, baltske in druge republike so razglašale samostojnost, ideološke floskule o naprednem socializmu so se zlomile pod pritiskom praznih trgovin, splošnem pomanjkanju in nizkem standardu. Država je bila na robu bankrota, saj ji ni uspevalo več poravnavati kreditnih in drugih obveznosti v mednarodnem plačilnem prometu, devizne in zlate rezerve so usahnile.

Zveza suverenih držav kot nadomestek ZSSR Pogajanja v letovišču Novo Ogarjevo med Gorbačovom in voditelji sovjetskih republik junija 1991 so prinesla dogovor o novi ustavni ureditvi ZSSR, ki je predvidevala veliko ekonomsko in politično samostojnost republik oziroma po novi ustavi suverenih držav. V novi ohlapni konfederaciji, kot Zvezi suverenih držav, ki naj bi nadomestila ZSSR, bi bile skupne le zunanja politika, vojska in predsednik zveze, kar naj bi bil še naprej Gorbačov.

Slavnostni podpis sporazuma, ki pa se mu niso pridružile baltske republike, Moldavija, Gruzija in Armenija, je bil predviden 20. avgusta 1991. Dan pred tem pa so reakcionarne sile v sovjetskem partijskem vodstvu, zbrane v t. i. Državnem komiteju za izredno stanje (med drugim so bili v njem podpredsednik SZ Genadij Janajev, predsednik vlade Valentin Pavlov, obrambni minister Dimitrij Jazov in šef KGB Vladimir Krjučkov – od naštetih je živ samo še Jazov) poskušale preprečiti podpis tega sporazuma, ki bi praktično pomenil konec Sovjetske zveze.

Puč proti Gorbačovu pospešil razpad Gorbačov se je znašel v hišnem priporu v Forosu na otoku Krimu, na moskovske ulice pa so pučisti poslali tanke, da bi zasedli Beli dom, kjer je bil takrat sedež vrhovnega sovjeta Ruske federacije, njen voditelj pa Boris Jelcin, glavni nasprotnik konservativcev v sovjetskem vodstvu. A vojska ni hotela streljati na demonstrante, ki so obkolili Beli dom. Tako se je puč, ki ga mnogi imenujejo za operetnega, po vsega treh dneh izjalovil. Kljub vrnitvi Gorbačova v Kremelj pa je imel usodne posledice, saj je pospešil procese razpadanja ZSSR in bil zadnji žebelj v krsto nelegitimne države.

Anatomija razpada v knjigah Propad Imperija in Tretji Rim Briljantno analizo razpada Sovjetske zveze in njenega imperijskega ustroja lahko beremo v knjigah prvega ruskega postsovjetskega premierja, tvorca "šokterapije", Jegorja Gajdarja, Propad imperija, ki je letos jeseni izšla v slovenskem prevodu, in knjigi Tretji Rim Antona Rupnika (1999). V prvi že pokojni Gajdar med drugim slikovito opisuje tedanje stanje duha pučistov proti Gorbačovu. Kako nihče od njih ni hotel ukazati vojski, naj uporabi silo in kako je predsednik vlade Pavlov obležal pod težo popite vodke. Zavedal se je namreč, da kljub morebitnemu uspehu pučistov takšnemu vodstvu SZ nobena zahodna država ne bo hotela posoditi denarja, saj ga niso hoteli več niti Gorbačovu. Brez novega dotoka tujih posojil pa je bil imperij obsojen na smrt, je zapisal Gajdar.

Anton Rupnik pa v svoji knjigi piše, da se je Gorbačov strašno upiral tistim, ki so za ZSSR uporabljali oznako imperij in da nikakor ni mogel razumeti, da se je večina neruskih narodov desetletja, če ne stoletja počutila nelagodno pod totalitarno rusko nadvlado. Gorbačov ni dojel, tako Rupnik, da bi moral dati politično svobodo tudi narodom, ne le državljanom. Seveda pa tudi on ključni vzrok za razpad vidi v gospodarskem razsulu ZSSR.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin