Kako temna bo prihodnost Evrope?

Evropa oziroma EU je geopolitično trenutno v položaju, ki ni preveč rožnat. Na vzhodnih mejah EU, v Ukrajini, še vidno divja ukrajinsko-ruska kriza, ki je poslabšala odnose med Zahodom in Rusijo.

Vse bolj nestabilna Turčija, kriza v Iraku Še slabši je položaj na južnih mejah EU: Turčija, ki je še pred leti veljala za državo, ki ji je uspelo združiti islam in demokracijo, postaja vse bolj politično nestabilna. Še bolj negotovo in krvavo je južneje od Turčije.

Irak je, potem ko je počasi in mukoma postajal malce stabilnejši, po odhodu ameriških vojakov leta 2012 spet postal krizno žarišče, saj je prazen prostor zasedla zloglasna Islamska država.

Sirska državljanska vojna Še hujše je v Siriji, kjer na velikih delih države še vedno neusmiljeno gospodari Islamska država. Sirska državljanska vojna je poligon za merjenje moči Rusije in Irana (ti dve državi podpirata sirskega predsednika Bašarja Al Asada) na eni strani ter arabskih zalivskih držav (te finančno podpirajo islamske skrajneže v Iraku) in ZDA na drugi strani.

Sirska kriza je dokaz popolnega poraza tako imenovane arabske pomladi. Gibanje proti avtoritarnim režimom se je končalo z državljansko vojno v Siriji, popolno anarhijo v Libiji, kjer se prav tako vse bolj krepijo islamski skrajneži, ter ponovno uvedbo vojaškega režima v Egiptu.

Zahod pomagal zrušiti Gadafija, nato pa dvignil roke od Libije Prav zaradi nestabilnosti v Libiji in na Bližnjem vzhodu se Evropa spopada z največjo migrantsko krizo po drugi svetovni vojni. Ironično je, da se je Zahod v libijsko krizo leta 2011 vmešal prav v strahu, da bi sile libijskega predsednika Moamerja Gadafija, ki so se bližale uporniškemu velemestu Bengazi, s pokoli sprožile begunski val milijonov Libijcev v Evropo.

Toda prav nedoslednost oziroma zunanja politika Zahoda, ki ni niti dosledno intervencionistična niti dosledno izolacionistična, je v Libijo (podobno kot v Iraku, kjer so ZDA leta 2003 intervencionistično napadle Irak, nato pa leta 2012 izolacionistično umaknile svoje sile) po padcu Gadafija prinesla anarhijo. Potem ko je Natovo letalstvo upornikom pomagalo uničiti Gadafijeve sile, je Zahod namreč nespametno dvignil roke od Libije.

Španija nadzoruje zunanjo mejo EU, Italija in Grčija ne In posledica te zgrešene politike je tudi migrantski val množice Afričanov z obal Libije proti Italiji. Ta država, v primerjavi s Španijo, ne zmore varovati zunanje meje EU, zato migranti iz Italije drvijo proti severu celine. Prav tako kot italijanska je tudi grška schengenska meja luknjičasta kot švicarski sir.

Letos poleti so se tako proti Grčiji začele močneje stekati množice beguncev iz Sirije, ki so se prej zatekli v sosednje države, pa tudi številni migranti iz Iraka, Irana, Afganistana, Pakistana in Bangladeša. Iz Grčije je ta val pljusknil proti Makedoniji, nato proti Srbiji in Madžarski. Zdaj se z njim spopada tudi Slovenija.

Sočutna "mamica" sirskih beguncev Ko je nemška kanclerka Angela Merkel v začetku septembra odprla nemške meje migrantom, ki so se zgrinjali na Madžarsko, vala ni bilo več mogoče ustaviti. Migrantsko-begunska kriza je tako vse države na tako imenovani balkanski poti pahnila skoraj na rob izrednih razmer, še zlasti po tem, ko je Nemčija spet uvedla nadzor na svojih mejah.

Migrantsko-begunska kriza bi lahko postala usodna za politično prihodnost nemške kanclerke, že zdaj pa je načela enotnost EU. Če je pred migrantsko krizo Merklova veljala za osrednjo politično osebnost v EU, je zdaj vse bolj šibka.

Merklova ostaja brez zaveznikov Merklova je porazila grškega premierja Aleksisa Ciprasa oziroma zavrnila grške zahteve po odpisu dolga in koncu varčevalne politike, toda Nemčija tega ne bi zmogla tako zlahka storiti, če ne bi imela podpore skoraj vseh članic evroobmočja.

V migrantski krizi pa sta Merklova in Nemčija v EU osamljeni. Velika Britanija ima svojo politiko glede migrantov, migrantska kriza pa lahko celo poveča možnosti za izstop te države iz EU. Tudi v Franciji migrantska kriza vse bolj krepi tako imenovane suvereniste (Nacionalno fronto in skrajno levico), ki zagovarjajo izstop iz EU.

Majhna Danska zaustavi nemške vlake Kritičen do Merklove zaradi njene brezglave politike do migrantov je tudi njen nekdanji zaveznik, vodja francoskih konservativcev Nicolas Sarkozy, ponovni nadzor na nemško-francoski meji pa je ujezil socialiste Francoisa Hollanda.

Tudi Dansko in Švedsko je Nemčija spravila v slabo voljo, ker je v začetku septembra na stežaj odprla meje za migrante. Ti dve državi sta nestrinjanje z Merklovo pokazali s tem, da je Danska začasno celo zaustavila vlake, s katerimi so se migranti iz Nemčije vozili proti Skandinaviji.

Ostpolitik Merklove Najbolj oster pa je spor med Nemčijo in Višegrajskimi državami (Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska). Te države ostro zavračajo kvote migrantov in beguncev, ki bi jih morale sprejeti. Izjave nekaterih nemških politikov, da bi morali proti tem državam uvesti sankcije oziroma jim omejiti dotok sredstev iz evropskih virov (neki lokalni socialdemokratski politik je celo predlagal izgon državljanov vzhodnoevropskih držav iz Nemčije), so nemško-višegrajske odnose še bolj poslabšale.

Tudi baltske države (Litva, Latvija in Estonija) so vse bolj nelagodne zaradi grozečih izjav nekaterih nemških politikov. To ni več miroljubna in prijazna nemška vzhodna politika (Ostpolitik) v slogu Willyja Brandta, delitev na "človeško" in beguncem naklonjeno Nemčijo in "nečloveško" in egoistično vzhodno Evropo, ki jo je treba kaznovati, kot pišejo nekateri nemški mediji, pa bo ta razdor samo še poglobila.

Bavarci ostro proti Merklovi Merklova ima vse več težav tudi v Nemčiji. Najprej so jo ostro napadli politiki iz vrst bavarske CSU, zadnje dneve pa njeno migrantsko politiko vse bolj kritizirajo tudi posamezni člani njene CDU.

Podatki, da bo verjetno veliko, če ne večina, prihajajočih migrantov iz muslimanskih držav (od 15 do 20 odstotkov jih ne zna niti brati niti pisati, velik del pismenih migrantov obvlada samo arabsko pisavo, skoraj nihče pa ne govori nemško), še leta odvisnih od socialne pomoči, ji seveda ne pomagajo.

Krepitev protipriseljenskih strank Vse bolj nezadovoljni so tudi nemški volivci. Če bi bile volitve danes, bi na primer v zvezni deželi Saški, kjer je odpor do priseljencev največji, Alternativa za Nemčijo (AfD) in skrajno desna NPD skupaj dobili skoraj 20 odstotkov glasov.

Merklova je s svojo migrantsko politiko Nemčijo pripeljala v spor z drugimi evropskimi državami, če pa ne bo znala obvladati migrantske krize tudi v očeh nemških volivcev, ne bi bilo presenečenje, da bi odstopila še pred prihodnjimi nemškimi zveznimi volitvami, ki bodo leta 2017.

Trdnjava Evropa je padla, zdaj rastejo nacionalne Migrantska kriza je tudi (začasno) pokopala schengenski sistem. Ta sistem, ki je omogočil državljanom EU svobodo gibanja med državami članicami, so ponovne uvedbe mejnih nadzorov (začasno) pokopale. Evropa je pred alternativo: ali bo EU (p)ostala "trdnjava Evropa", ki bo na zunanjih mejah sposobna obvladovati migracijske tokove, ali pa bodo evropske države posamično poskušale obvladati migracije z zapiranjem lastnih meja – torej bo stara celina spet postala celina številnih, majhnih "nacionalnih trdnjav".

Ali bo EU šla na Bližnji vzhod ali pa bo Bližnji vzhod prišel v EU Migrantska kriza je pokazala, da bo tudi neposredna soseščina EU, torej Libija in Bližnji vzhod, morala postati bolj ali manj stabilna. Če EU v teh globalnih časih v prihodnje ne bo intervencionistično pomagala reševati težav na tem območju in se bo umaknila v izolacionizem, bodo težave tam še dolgo ogrožale EU.