Torek, 14. 1. 2020, 4.05
4 leta, 3 mesece
Popotovanje z zmaji po deželi levov - 2. del
Indijski deček s poceni zmajem prerezal vrvico dragemu ukrajinskemu zmaju #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,65
Devet zvečer. Že ure se vozimo po razdrapani cesti mimo vasi in polj sladkornega trsa. Na spanje ni mogoče misliti, pa ne le zaradi zibanja avtobusa in škripajočega podvozja, ki trpi ob luknjah na cesti.
Ušesa para neskončno trobljenje, dolge luči prebadajo temo in oči, na štiripasovnici vozijo vsi v vse smeri, vsi plini so pritisnjeni do konca, tovornjaki brez luči prehitevajo motorne rikše, avtomobili po odstavnem pasu drvijo v napačno smer, vmes smo mi in vsako srečanje gre mimo za las, včasih še za manj. Gudžarat, Indija. Smo pred Suratom – ali morda Saputaro? – in naša zmajska odprava se bliža novemu nočnemu postanku; vsi mislimo le na kratek spanec pred novim odprtjem festivala, novimi istimi pozdravnimi nagovori, novimi plesnimi nastopi, novim vetrom.
Naš zmaj vihra nad poljem.
Mednarodni zmajski festival IKF Gudžarat je precej orjaška zadeva. Glavno letalno polje v Ahmedabadu je kljub svojim dvesto metrom dolžine in petdeset metrom širine premajhno za vse ekipe iz vsega sveta, nekaj sto tujih in domačih zmajarjev ne more naenkrat pokazati vsega, kar so prinesli pokazat. Poleg tega Gudžarat ni samo glavno mesto, temveč je 60-milijonska zvezna država s skoraj 200 tisoč kvadratnih kilometrov površine, peta največja ekonomija Indije, v kateri je 13 mest večjih od Ljubljane. Nekatera precej: po Ahmedabadu z osmimi milijoni je tu Surat s šestimi, Vadodara jih ima več kot dva, Rajkot skoraj dva. In jasno je, da mora ves Gudžarat sodelovati na tem zmajskem karnevalu.
Organizatorji festivala zato vsako leto izberejo nekaj ekip, da se prelevijo v zmajske ambasadorje; ena skupina švigne na sever, druga na jug – in letos je bila mednje izbrana tudi slovenska ekipa.
Naša festivalska hiška v Vadodari
Ena etapa popotovanja po deželi levov je podobna drugi; ponoči vožnja in postanek v hotelu; kratek spanec, nato zajtrk, kava – o kavi več pozneje, saj smo zaradi nje Slovenci med preostalimi ekipami še posebej priljubljeni – in hajdi na letalno polje. Ob devetih, pol desetih se začne proslava z govori politikov, tradicionalnimi plesi in pozdravom ekip, potem pa zmaje v zrak. Do petih letimo, nato se stlačimo nazaj v avtobuse in na pot proti naslednjemu mestu, kamor pridemo pozno ponoči; veseli in utrujeni se zvalimo v postelje, zjutraj se vse začne znova.
Letalno polje v Vadodari je široko in odprto, hišice ekip ga zamejujejo z dveh strani. Veter je čudovit in nad polje se hitro dvignejo veseli zmaji. A na drugi strani se kot na ukaz v nebo dvignejo bojni zmaji, pripeti na rezilne vrvice, strašne manjhe. V Gudžaratu – pa tudi drugod po Indiji in še kje po svetu – se že otroci naučijo ravnati z majhnim papirnatim zmajem, ki mu rečejo patang. To je nestabilen, izjemno okreten zmaj, ki ga spreten pilot šviga po nebu z enim samim namenom: zapeti svojo vrvico za vrvico drugega zmaja – in jo gladko prerezati.
Nesrečni ukrajinski trilobit
Takrat množica zakriči "Kai po che!" – "Pa je šel!" – in zmagovalcu pripade padli zmaj. Navadno so ti bojni zmaji pripeti na navadne tanke vrvice, na sukanec; a prava stvar so te manjhe, vrvice, obdelane z lepilom, barvo in zdrobljenim steklom, ki poveča trenje in drugo vrvico preprosto prežge.
Tako so nič hudega sluteči Ukrajinci v nebo spustili lepega, velikega zmaja v obliki trilobita, ki mu je na drugi strani tiho sledil patang na manjhi. Preden so se lahko odzvali varnostniki, preden so Ukrajinci sploh opazili, kaj se dogaja – kot da bi lahko kaj storili z desetmetrsko okorno vrečo – je švistnilo, vrvica se je prežgala, trilobit je izgubil oporo, se zvil sam vase in padel na drevo.
Dobili so ga nazaj; desetletni fakin, ki ga je odrezal, se je sam povzpel na drevo in jim zmaja snel. Denarja, ki ga je smelo zahteval, ni dobil, batin tudi ne. Bo pa v očeh svojih vrstnikov za vedno legenda, ki je bogatemu turistu s papirnatim zmajem za 30 rupij odrezal velikanskega, umetelnega, dizajnerskega zmaja, vrednega evrskega tisočaka in pol. Potihoma, v sebi, smo malemu mojstru patanga zaploskali tudi mi.
Naslednji naš postanek je bil v vasi Kevadija, povsem nezanimivem kraju – če ne bi v bližini stalo svetovno čudo, gigantska soha Sardarja Vallabhbhaija Patela, združitelja Indije in avtorja indijske ustave. Če je Mahatma Gandi postavil temelje Indije, je Sardar Patel na teh temeljih Indijo zgradil. On je ob delitvi britanskega indijskega podkraljestva na Indijo in Pakistan hodil od maharadže do maharadže in prosil, podkupoval, grozil, se pogajal, jokal in lagal, da naj se vendarle pridružijo Indiji.
Uspelo mu je praktično v vseh primerih. Tako je Gandi svetoven, Patel pa indijski; Gandi je spremenil človeštvo, Patel Indijo. Gandija imajo Indijci radi, Patela spoštujejo. In Patelu so Indijci postavili spomenik – za 500 milijonov dolarjev.
Kip Sardarja Patela na bregu reke Narmada je visok 182 metrov. Sto. Dvainosemdeset. Metrov. Je najvišji na svetu, in to za precej. Ni ga mogoče opisati z besedami, ker tega ne dopuščajo ne velikost, ne oblika, ne njegov položaj visoko nad deročo Narmado, ne njegov zamišljen izraz, obrnjen proti vzhodu, v nove zarje. Je povsem zunaj pameti in razuma. In nikogar ne pušča ravnodušnega.
Kip Enotnosti Indije, posnet z zmajem
Spuščati zmaje na takem kraju je povsem noro. Pisani zmaji se dvignejo v nebo, a je kip višji, gromozanski kljub temu, da stoji skoraj kilometer stran. Zmajem damo še vrvice, kolute odvijemo do konca – a še vedno nanje z višine mirno zre Patelov obraz. Nihče ne more nad njega, tega ne pusti veter in vrvice so prekratke ... Kot že ime pove, se naše zmajsko društvo KAP Jasa ukvarja s fotografiranjem iz zraka s pomočjo zmaja, s Kite Aerial Photography pa smo z zmajem dvignili fotoaparat, da bi posneli Patela z višine.
Ni nam uspelo, ni šlo dovolj visoko ... A smo vseeno dobili srčen aplavz. Naše zmajske fotografije kipa – četudi ne čisto take, kot smo si jih zamislili – pa so začele svoj pohod od enega pametnega telefona do drugega, iz Kevadije povsem Gudžaratu in naprej po Indiji. Indijci so res ponosni na Patela in še bolj na to, da imajo največji kip na svetu!
Sledil je Surat in zmajski zračni video, pa prijetna Saputara v hribih, ki jih prekrivajo tikova drevesa, in po vsakem kraju je bila naša slava večja. Kaj je imela kava s tem, kakšen govor je imel Gregor na odprtju v Suratu in v kateri reklami je nastopil Janez, pa boste izvedeli prihodnjič!
Preberite še prvi del:
