SiolNET. Novice Svet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Hugo Chavez: Reformatorski predsednik ali despot?

3

termometer

 | Foto:
Revolucionar, heroj socializma, trikratni predsednik Venezuele. Karizmatičen, hkrati ločevalen in sporen. Goreč govornik, medijski zvezdnik - nekaj oznak, ki si jih je prislužil Hugo Chavez.

Hugo Rafael Chavez Frias, ki je umrl po zahrbtni bolezni, se je rodil 28. julija 1954 kot eden od sedmih otrok staršema učiteljema v zvezni državi Barinas. Leta 1975 je diplomiral na vojaški akademiji v Caracasu, dve leti pozneje pa je postal dejaven v revolucionarnem gibanju znotraj oboroženih sil. Našel je čas tudi za igranje bejzbola in študiranje življenj dveh znanih latinskoameriških revolucionarjev, Simona Bolivarja in Cheja Guevaro. Čeprav je bil predan katolik, se je dvakrat ločil. Imel je štiri otroke. Na venezuelsko politično sceno je zakorakal dramatično. Februarja 1992 je kot podpolkovnik vodil neuspešen vojaški udar proti predsedniku Carlosu Andrezu Perezu, ki je svojega nasprotnika za dve leti spravil za zapahe – in v zaporu se je vojak prelevil v junaka. Šest let pozneje je Chavez zmagal na predsedniških volitvah s 56 odstotki podpore. Na čelu Venezuele je ostal naslednjih 14 let. Leta 2002 je bil tudi sam tarča poskusa državnega udara, ki se je po 47 urah končal. Leta 2003 je preživel dvomesečno stavko delavcev v naftni industriji, ki jo je organizirala opozicija, in referendum o odpoklicu. Med svojimi dolgimi govori, polnimi levičarske retorike in mesijanskih sporočil, je pogosto omenjal svoj najljubši šport bejzbol, začinil pa jih je tudi s šalami. Veliko se je pojavljal na državnem radiu in televiziji, kjer je imel svojo tedensko oddajo Alo presidente, med katero je sprejemal klice gledalcev in poslušalcev. Aktiven uporabnik Twitterja je imel na tem spletnem družbenem omrežju 4,1 milijona sledilcev. Eden najbolj opaznih, vpadljivih in spornih voditeljev v Latinski Ameriki, ki je Venezuelo usmerjal v bolivarsko republiko, je bil znan tudi po svoji protiameriški retoriki, s čimer je na mednarodnem prizorišču vzbujal mešane občutke in si zaveznike nabiral predvsem med nasprotniki ZDA in Izraela, medtem ko ga je preostali svet sprejemal dokaj hladno in zadržano. Mnogim se je vtisnil v spomin, ko je nekdanjega predsednika ZDA Georgea Busha označil za hudiča. Baracku Obami je bil sprva naklonjen, a se je kmalu vrnil k stari govorici o ZDA kot "zli imperialistični sili".

Chavez je imel nekaj, česar drugi latinskoameriški revolucionarji nimajo – nafto. In ravno črno zlato – Venezuela ima največje naftne zaloge na zahodni polobli – je bilo glavno jabolko spora med Chavezom in ZDA, ki jim je venezuelski voditelj vseskozi očital, da si želijo venezuelsko nafto tako ali drugače prisvojiti. ZDA so eden najpomembnejših kupcev venezuelske nafte, a se je Chavez zadnja leta kljub temu rad družil s še nekaj trni v ameriški peti – iranskim predsednikom Mahmudom Ahmadinedžadom, s katerim sta razglasila "os enotnosti" proti "ameriškemu imperializmu", pokojnim libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem in sirskim predsednikom Bašarjem Al Asadom. Osebno je prijateljeval z bratoma Raulom in Fidelom Castrom, nad katerim se je še posebej navduševal, ter argentinsko predsednico Cristino Fernandez de Kirchner in njenim pokojnim možem Nestorjem Kirchnerjem. Pod Chavezom je Venezuela okrepila odnose z Rusijo, od katere je Caracas od leta 2005 kupil za štiri milijarde dolarjev vredno orožje, državi pa sta skupaj opravljali pomorske vaje v karibskem morju.

Kljub spornemu ugledu v svetu je bil doma prava zvezda, predvsem med dolgo zapostavljenimi revnimi Venezuelci, ki so ga močno podpirali zaradi zdravstvenih in izobraževalnih programov. Te je lahko financiral z naftnimi dolarji. Za svoje številne privržence je bil reformatorski predsednik, katerega samosvoj socializem je porazil politične elite in dal upanje revnim Venezuelcem.

Za nasprotnike je bil najhujše vrste avtokrat, čigar namen je vzpostaviti enostrankarski sistem in brez milosti zatreti kakršnokoli opozicijo. Kritiki so mu očitali, da je odgovoren za povečanje stopnje kriminala, korupcije v vladi in inflacije v državi. Prepada med bogatimi in revnimi mu dejansko ni uspelo odpraviti, čeprav je večji del prihodkov od nafte porabil za socialne programe.

Venezuelci so leta 2009 na referendumu podprli spremembe ustave, ki so mu omogočile neomejeno število predsedniških mandatov. Na zadnjih volitvah je dejal, da potrebuje še en mandat, da bo njegov socialistični program postal nepovraten. Prepričan je bil, da je njegova usoda vladati Venezueli in postati regijski voditelj, ki bi bil lahko protiutež vplivu ZDA v Latinski Ameriki. Preden je lahko uresničil svoje sanje, ga je ustavil rak, s katerim se je boril zadnji dve leti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin