Goreče nasprotnike je zbližal skupni sovražnik

Sovražnik sovražnika lahko postane svojevrsten prijatelj – tako bi lahko opisali trenutne odnose med ZDA in Iranom. Napetosti, ki med državama vztrajajo več kot 35 let, v zadnjih tednih dobivajo protiutež, ki v očeh Zahoda demonizirajočo podobo Irana nekoliko rušijo. Nekaterih pa to na videz nepričakovano sodelovanje ne prepriča in še naprej vztrajajo, da hoče Iran s tem le še okrepiti svojo vlogo regijskega vodje. Vsaka pomoč šteje Medtem ko je ameriški predsednik Obama v svoji domovini pod političnimi pritiski republikanskih kongresnikov glede nadaljnjih pogovorov o iranskem jedrskem programu, je iranska navzočnost na iraških bojiščih postala pomemben gradnik ameriške strategije v boju proti militantni islamski republiki.

Američani se namreč vsaj za zdaj izogibajo neposredni vojaški vpletenosti svojih enot na tem kriznem območju, vojaške enote iraške zakonite države pa le stežka kljubujejo močno oboroženim enotam Islamske države, zato je vsaka vojaška pomoč v boju proti islamski državi več kot dobrodošla. Tudi ko gre za iranske vojake. Iranski vojaki v bojih za Tikrit Iranski vojaki so se po poročanju časnika New York Times ta teden pridružili 30 tisoč iraškim vojakom, ki skušajo iz rok islamistov iztrgati strateško zelo pomembno iraško mesto Tikrit. Američani po poročanju omenjenega časnika sicer vztrajajo, da ob tem z Iranom ne potekajo nikakršna usklajevanja, čeprav jim gotovo ustreza, da so se nepričakovano znašli na isti strani v boju proti skupnemu še večjemu sovražniku. Formalno usklajevanje le prek posrednika Težko pa bi bilo podvomiti o tem, da kljub odsotnosti neposrednega formalnega sodelovanja Američani in Iranci pozorno spremljajo, kaj se dogaja na bojni črti. Ve se, da Američani in Iranci komunicirajo po kanalih, za katere vsaka stran ve, da so dostopni tudi drugi, toda vsa formalna usklajevanja potekajo izključno prek krajevnih poveljevalnih središč.

New York Times navaja ocene nekaterih varnostnih strokovnjakov, ki menijo, da je v očeh Američanov iranska vpletenost v boje na iraškem ozemlju predvsem premostitev v obdobju, ko si ameriški vojaški svetovalci prizadevajo usposobiti še vedno neučinkovite iranske obrambne enote. Za ZDA bi bilo zato zelo pomembno, če bi jim z Iranci, okrepljenimi z iraškimi enotami, že zdaj uspelo doseči premike v boju proti militantnim islamistom. Iranske enote in oprema že večkrat v Iraku Iranski vojaki so se prvič vključili v boj proti islamskim ekstremistom avgusta lani, ko so Iračanom pomagali vzpostaviti milice za obrambo pred obleganjem kraja Amerli. Medtem ko so se združene iraško-iransko-kurdske enote borile na tleh, so jim podporo iz zraka zagotavljali prav Američani.

Iranske enote so se z iraškimi šiitskimi milicami in varnostnimi enotami borile tudi novembra, ko so osvobodili mesto Baidži in bližnjo veliko rafinerijo nafte v osrednjem delu Iraka, nedaleč od Tikrita. Uspeha se niso dolgo veselili, saj je Islamski državi že decembra uspelo ponovno zasesti del mesta Baidži.

Iranci so poleg vojaških enot Iraku zagotavljali tudi vojaško opremo. Eden od tovrstnih primerov sega v lansko poletje, ko so vojaki Islamske države prvič zasedli pomembno iraško mesto Mosul in se nevarno približali prestolnici iraških Kurdov Erbil. Iranci so takrat po navedbah ameriških diplomatov poslali dve vojaški letali opreme, ki je okrepila kurdsko obrambo Erbila. Pred Tikritom brez ameriške letalske podpore Trenutnih prizadevanj iraških in iranskih vojakov za osvobajanje Tikrita pa ne spremljajo ameriški zračni napadi. Razlog za to nekateri vidijo v tem, da obrambo na tleh vodi iranski general Kasim Sulejmani, ki pri Američanih ni dobro zapisan od časov, ko se je boril proti ameriškim enotam v Iraku. ZDA bi namreč težko opravičile podporo človeku, ki velja za enega njihovih največjih sovražnikov – tudi če gre za boj proti skupnemu še večjemu nasprotniku. Grožnja poglobljenih verskih napetosti Eden od velikih pomislekov iranske vpletenosti je možnost poglabljanja verskih napetosti. Iran je namreč ena od redkih islamskih držav, kjer so šiiti v prepričljivi večini, medtem ko v Islamski državi in arabskih državah prevladuje sunitska veja islama. Čeprav grozodejstva sunitske Islamske države nimajo primerjave, so tudi šiitske milice obtožili v primerih zločinov nad sunitskim prebivalstvom, predvsem v obdobju po odhodu ameriških enot iz Iraka leta 2011 in tudi po nekaterih uspešnih akcijah proti Islamski državi. Vabljiva regionalna premoč Prav zaradi teh pomislekov je ameriška zunanja politika zelo zaposlena z umirjanjem Savdske Arabije in drugih sunitskih držav na južni strani Perzijskega zaliva. Zunanji minister John Kerry jim v svojih izjavah zagotavlja, da bodo budno spremljali vsa morebitna prizadevanja Irana za krepitev vloge v regiji.

Najbrž pa je prav to še eno od temeljnih vprašanj: če bi Iran lahko spet okrepil svojo vlogo v regiji, bi bilo to precej povezano z močnim vplivom bližnjih arabskih držav. O zaskrbljenosti arabskih držav priča tudi izjava savdskega zunanjega ministra. Princ Saud Al Faisal je dejal, da "iranska vloga v Iraku nakazuje teheranske namere po prevladi". Republikanci svarijo pred iranskimi prikritimi nameni Z njim se strinjajo tudi republikanci v Washingtonu, ki svarijo pred okrepljenim vplivom Irana v Iraku. Prepričani so, da bo z boji pred Tikritom ta le še večji. "Uspeha misije v Tikritu ne bomo dosegli, če kapituliramo pred iranskimi ambicijami po regionalni prevladi," sta v torek povedala republikanska senatorja John McCain iz Arizone in Lindsey Graham iz Južne Karoline. Kot med drugo svetovno vojno Toda dejstvo je, da je Iran že zdaj glavni zaveznik Iraka in da močno usmerja vsa dogajanja v tej državi. Če je to komu všeč ali ne, je v tem trenutku Iran tudi edini, ki je v Iraku zmožen združiti iraško vojsko, šiitske milice in kurdske enote v skupnem boju proti Islamski državi. "Prosimo Irak in ZDA, naj pozabijo na svoj dvostranski spopad med iraškim bojem proti Islamski državi," je izjavil predstavnik iraške vlade, ki je dodal, da "do zdaj takih spopadov načeloma ni bilo".

Kot je še povedal za New York Times, so razmere v Iraku zdaj dokaj podobne tistim med drugo svetovno vojno. "Države z različnimi ideologijami, različnimi prioritetami in državnimi sistemi so sodelovale v boju proti nacistom. Lahko pričakujemo, da bodo države, ki sicer nimajo najboljših dvostranskih odnosov, s skupnimi močmi pomagale Iraku premagati to grožnjo [Islamske države]."