Drugi judovski eksodus iz Egipta

V Egiptu živi le že nekaj ducat Judov. Vsi so starejši od 50 let, večinoma poročeni s kristjani ali muslimani, tako da naslednje generacije Judov v Egiptu očitno ne bo. V zadnjih 60 letih so tako rekoč izginili. Še ob koncu druge svetovne vojne je v Egiptu živela cvetoča skupnost 80.000 Judov. Rabin Andrew Baker, Američana, ki se trudi s fondacijami obdržati egipčansko Judovsko skupnost, se boji, da v Egiptu nimajo prihodnosti. "Njihova pozicija v družbi je skoraj shizofrena," je izjavil za Independent. Na eni strani so ponosni na svojo tradicijo, ki sega tri tisoč let nazaj, v čas Ramzesa II. Po drugi strani pa živijo v državi, ki je v nenehnem konfliktu z Izraelom. "Vedo, da se Judje enačijo z Izraelom," meni rabin: "Zato se mi zdi, da se bojijo odprto govoriti o svoji religiji." Toda v Egiptu ni bilo vedno tako. Veliki judovski srednjeveški znanstvenik in filozof Maimonides je bil zdravnik saladinskih sultanov, ko so vladali Egiptu. Še v 20. stoletju je zadnji egiptovski kralj Faruk je imel zaposlena dva Juda iz znane družine Quattawi - eden je bil finančni minister, drugi pisec govorov. Njegov plejbojski sin pa jih je zaposloval za bolj profana dela: Judinje so bile njegove ljubice in Judje soigralci pokra. Izgon v času Nasserja Njihov drugi egipčanski eksodus se je začel v času Nasserjeve nacionalne revolucije. Leta 1956 v času Sueške krize je Nasser ukazal omejitev javnega delovanja. Mnogi premožni Judje so takrat nasprotovali Izraelu, da bi zaščitili svoje bogastvo v Egiptu. Kljub temu se je okoli 15.000 Judov preselilo iz Egipta večinoma v Izrael. "Ko je nastal Izrael, ljudje niso imeli dobrega občutka pri poslovanju z Judi," meni pisec Ahmed Towfik: "Pogosto enačijo sionizem in judovstvo." Yves Fedida je bil med tistimi Judi, ki so se v petdesetih letih preselili iz Egipta. Njegova družina je odšla v London. Leta 1995 je kot 14-letni fant Nasserju poslal pismo, v katerem ga je prosil, da se sme vrniti domov v Egipt. "Nisem pričakoval odgovora, pismo sem naslovil na predsedniško palačo," se spominja. Na veliko presenečenje je že čez mesec dni dobil Nasserjev odgovor. Egiptovski predsednik mu je napisal, da mu z "velikim zadovoljstvom" dovoljuje vrnitev v rodno Aleksandrijo, da obišče mati, ki je še živela tam. Vrnil se je lahko za devet mesecev. Sedaj 67-letni gospod vodi fondacijo za ohranitev judovske kulturne dediščine v Egiptu: "Če le omeniš besedo Jud, vsi v Egiptu kar zmrznejo. Avtomatično si vohun ali zarotnik. Situacija je res nora." Antisemitsko vzdušje se je sedaj v času vladanja Muslimanske bratovščine še okrepilo. Čeprav si vlada prizadeva za ohranitev judovske skupnosti. Tako so prenovili mnogo sinagog. Res pa je, da je nekaj spomenikov propadlo. Kairsko pokopališče Bassatine, ki je že od devetega stoletja judovsko pokopališče, je danes na pol potopljeno pod kanalizacijo.

Skoraj prepovedan film o Judih Konec marca pa si je egipčanska javnost lahko ogledala dokumentarec o Judih v Egiptu. Njegov avtor Amir Ramses je vedel, da bo s snemanjem dokumentarca dregnil v osje gnezdo. Egiptovski biro cenzure filmu ni izdal dovoljenja za javno predvajanje, ker naj bi varnostna služba podala mnenje, da je film neprimeren za javno predvajanje. Šele po pritožbah odvetnikov, ki so se sklicevali na svobodo govora, so dovolili predvajanje filma.

Po pripovedovanju režiserja so bili odzivi na film pozitivni. "Pričakoval sem, da se bodo ljudje te vsebine lotili iz negativnega stališča, toda dobil sem res dober odziv," pravi 33- letni režiser.

Film pozdravljajo tudi organizacije za človekove pravice, saj ocenjujejo, da lahko otopli hladen odnos, ki ga imajo Egipčani do judovske skupnosti.

"Film sem posnel, ker me skrbi, kam gre naša družba," pravi Ramses:"Moje idealno mesto je Aleksandrija v 40-letih 20. stoletja, ko je bila multikulturna metropola. Ko pa pomislim, kam se obračamo sedaj, postanem depresiven."