Bo EU razkosala največje banke?

Tudi bistveno manjše spremembe v regulaciji bančnega sektorja bi lahko imele usodne posledice za industrijo, katere mogočen lobi se upira takšnim spremembam. Michael Barnier, nekdanji francoski minister in evropski komisar, ki v evropskih finančnih središčih uživa največje strahospoštovanje, namreč načrtuje korenite spremembe evropskega bančnega sistema. Barnier je v resnici že odgovoren za več kot 30 uredb, ki na ravni Evropske unije določajo, kako bodo morali banke in drugi finančni trgi poslovati v prihodnje. Kljub preteklemu zagonu pa se zdi, da bo ob strukturnih reformah, ki bi vplivale na največje evropske posojilodajalce, Barnier vendarle previdnejši. Barnier, ki je del vplivne pariške elite, ki ima tesne stike z velikimi francoskimi bankami, kot sta BNP Paribas in Société Générale, je namreč o korenitem prestrukturiranju največjih bank začel razmišljati šele po tem, ko so o podobnem začeli razmišljati že v ZDA in Veliki Britaniji. Tako je tudi evropski komisar Erkkiju Liikanenu, guvernerju finske centralne banke, naročil, naj sestavi komisijo, ki bo preučila možnosti uvedbe strukturnih reform, ki bi privedle do razkosanja največjih bank. Liikanen je posledično oblikoval skupino ekonomistov, bankirjev in predstavnikov gospodarstva ter 11 strokovnjakom naročil, naj še posebej natančno preučijo reforme, ki jih načrtujejo v Združenih državah in Veliki Britaniji. V prvih tako imenovano Volckerjevo pravilo bankam prepoveduje tvegano trgovanje in špekulativno investiranje, ki ni v korist njihovih komitentov. Vickersova komisija v Londonu pa je podala predloga, ki predvideva ločitev transakcij kapitalskih trgov od bančnih dejavnosti, ki so vitalnega pomena za normalno delovanje ekonomije in finančnega sistema, torej posojanja in depozitnega poslovanja.

Vse večja podpora koreniti bančni reformi

Razkosanje bank je bila tema, ki je v Evropi do zdaj zadevala samo akademske razprave in ni imela kakšnih resničnih obetov, a v preteklih tednih celo vodilni v največjih korporacijah priznavajo, da bi si tudi sami želeli ločitve visoko tveganega investicijskega bančništva in drugih manj tveganih bančnih operacij. Kljub številnim reformam finančnega sektorja, ki so se zgodile v zadnjih letih, še naprej vztraja temeljni problem, ki ga še niso naslovili – številne banke so namreč tako velike in močne, da si nobena država ne more privoščiti, da bi propadle. "Še več istih ukrepov pri obravnavi velikih bank preprosto ne bo delovalo. V primerjavi z letom 2008 zdaj večina držav nima več dovolj sredstev, da bi reševala banke, davkoplačevalci pa tudi več niso pripravljeni plačevati računov za napake finančne industrije," je jasen Daniel Zimmer, vodja nemške komisije za nadzor monopolov.

A strokovnjaki poudarjajo, da so bile prav specializirane banke, kot recimo Lehman Brothers in Hypo Real Estate, prve, ki so leta 2008 propadle in najbolj ogrozile stabilnost finančnega sistema, medtem ko so bile univerzalne banke stabilnejše. To odraža tudi uradno stališče, ki ga je zavzela Bundesbank, nemška centralna banka. Andreas Dombret, član njene uprave in odgovoren za stabilnost finančnih trgov, odgovarja: "Podpiram sistem univerzalnih bank, a le v primeru, da najdemo rešitev za banke, ki so prevelike, da bi lahko propadle." Vendar Dombret želi to reševati predvsem prek koordinacije med bankami in nadzorniki ter ni naklonjen temu, da bi uvedli pravila, ki bi jih morale sprejeti vse banke.

Daljnosežne posledice in obrisi kompromisa

Ob tem mnogi poudarjajo, da je najpomembnejša stvar, pri kateri je treba vztrajati, učinkovita izolacija bančnega trgovanja, ki vključuje visoko tvegane dejavnosti. Christoph Kaserer, bančni strokovnjak na münchenski tehnični univerzi, gre še dlje in zagovarja tudi ločevanje plačilnih transakcij in posojilnega poslovanja, s čimer želi zagotoviti, da bi tudi v primeru, da kreditne banke zaidejo v težave, milijoni podjetij in gospodinjstev še naprej lahko normalno opravljali svoja plačila. A posledice tega, da bi morale banke ukleščiti svoje investicijske operacije, bi bile daljnosežne. Brez državnih zagotovil in križnih subvencij z naslova depozitnih komitentov bi tovrstno poslovanje lahko za številne banke postalo preprosto predrago. Posledica bi bila dolgo odlašano, temeljito prestrukturiranje bančnega trga, ali kot poudarja strokovnjak za monopole Zimmer: "Ločeni bančni sistem bi bil dober za konkurenco."

Banke se medtem predlogom, ki jih je oblikovala Liikanenova skupina, upirajo na vse pretege, zaradi česar so v Evropski komisiji že nakazali, da najradikalnejše različice razbijanja velikih bank ne bodo uvedli. Namesto tega se oblikuje kompromis, ki predvideva izolacijo investicijskega bančništva znotraj samih podjetij. Skupina strokovnjakov sicer še ni sprejela dokončne odločitve in o predlogu, ki ga bodo podali, za zdaj še razpravlja.