Ali je nogomet res globalni šport?

Nogomet je preprosta igra, za katero potrebujete le žogo. Menda jo na svetu igra 300 milijonov ljudi, Fifa pa ima kljub obtožbam o korupciji več članic kot Združeni narodi, skupaj 209 držav. Ljudje po svetu ne le igrajo nogomet, ampak ga tudi gledajo, nanj stavijo. Nogomet je velik globalni posel. Dvajset najbogatejših klubov na svetu je v sezoni 2012/13 zaslužilo 5,4 milijarde evrov.

Pa vendar: dve največji državi na svetu, Kitajska in Indija, ne bosta nastopili na svetovnem prvenstvu. Zdi se, da z izjemo Brazilije nogomet v velikih državah ni najuspešnejši. Indija in Indonezija recimo še nikoli v 84-letni zgodovini svetovnih prvenstev nista nastopili s svojo nacionalno ekipo, Kitajska pa le enkrat, leta 2002.

Toda izkušnje iz zgodovine nogometa kažejo na to, da bo nogomet slej ko prej zasedel tudi te države. Mešanica poslovnih priložnosti na novih trgih in demografije so idealna priložnost, da nogomet osvoji tudi Kitajsko in Indijo.

Ameriški zgled Podobno je bilo z Ameriko. ZDA so bile dolga desetletja izbrisane iz globalnega nogometnega sveta. Šele v sredini sedemdesetih let, ko je Pele zaigral za klub New York Cosmos, so Američani sramežljivo odkrili nogomet. Na preboj nogometa so morali čakati do leta 2002, ko je njihova reprezentanca prišla do četrtfinala svetovnega prvenstva. Ko je nekaj let pozneje v Los Angeles Galaxy zaigral še David Beckham, se je zdelo, da je nogomet končno osvojil Ameriko.

Po podatkih Fife je svetovno prvenstvo leta 2010 več kot 20 minut zapored gledalo le 30 odstotkov Američanov, kar je zanemarljivo v primerjavi s 84 odstotki Japoncev in 81 odstotki Špancev. V ZDA je nogomet gledalo celo manj ljudi kot v Nigeriji. Za letošnje prvenstvo napovedujejo, da bodo Američani tretji na lestvici po gledanosti prenosov takoj za Brazilijo in Nemčijo.

V prid ameriškemu navdušenju nad nogometom govori tudi demografija. V zadnjih desetih letih je za 43 odstotkov naraslo število hispanskih prebivalcev ZDA, ti pa so več kot le ljubitelji nogometa. Po nekaterih ocenah bo prav zaradi spreminjanja demografskih značilnosti nogomet kmalu postal tretji najbolj priljubljeni šport v ZDA.

Raje kriket kot nogomet Drugače pa je v Indiji. Britanci so že leta 1911 v svojo kolonijo prinesli tudi igranje nogometa, a so se Indijci nekako bolj ogreli za kriket, čeprav so bili v prvi polovici 20. stoletja najboljša azijska nacija v nogometu, nastopili so tudi na olimpijskih igrah leta 1956.

Pa vendar 400 milijonov prebivalcev na televiziji spremlja kriket, finale zadnjega nogometnega svetovnega prvenstva pa si je ogledalo le šest milijonov Indijcev.

Igralci kriketa so bogati nacionalni zvezdniki, nogometaši neznanci s finančnimi težavami. Indijski nogomet je v zatonu, saj zanj ni ne infrastrukture ne denarja. Toda nogomet je globalen posel in Indija veliko tržišče. Najbogatejši klubi so ga že začeli osvajati. Španska La Liga je najpopularnejši tuji televizijski športni dogodek, ki ga spremlja okoli 131 milijonov Indijcev. Manchester United, Liverpool in Barcelona so v Indiji odprli nogometne akademije in uveljavlja se slogan, da je kriket šport očetov, nogomet pa šport sinov. Leta 2017 bo tako v Indiji svetovno nogometno prvenstvo za igralce do 17 let.

Komunisti zatrli kitajski nogomet Če je v Indiji za nepopularnost nogometa kriv kriket, je na Kitajskem za to kriva komunistična partija. Čeprav je bil Mao Cetong nogometni vratar šolskega moštva, je pozneje državo popolnoma izoliral od nogometnega sveta. Za javno srečanje več kot desetih ljudi so namreč potrebovali posebno dovoljenje, tako da je vsako nogometno tekmo morala odobriti partija.

Toda zdaj je zapihal drugačen veter. Oblast se zaveda kitajske nogometne krize in v želji, da bi se čim bolje vključili v svet, so se dejavno lotili popularizacije nogometa. Bolj ali manj neuspešno. Kitajci sicer radi stavijo na nogometne tekme, neradi pa nogomet dejansko igrajo. Nogomet radi gledajo na televiziji, še posebej italijansko Serie A, toda starši otroke neradi puščajo na treninge, saj menijo, da je bolje, da se učijo za izpite. Leta 2011 je bilo na Kitajskem le sedem tisoč registriranih nogometašev, mlajših od 18 let.

A nogomet je posel. Tudi na Kitajskem. Največji in najbogatejši kitajski nogometni klub Guangdong Evergrande, ki je v lasti milijarderja Xu Jiayina, je odprl nogometno akademijo, za svojega ambasadorja najel Beckhama in začel kitajske otroke pošiljati na nogometno šolanje v tujino. V od osmih do desetih letih bi radi imeli v moštvu le svoje igralce. Takoj za klubom pa je po napovedih lastnika na vrsti še kitajska nacionalna reprezentanca. Nogometu se pač ne da izogniti.