"Ali je Evropo še mogoče rešiti?"

Brez dvoma gre za zelo dramatičen naslov, ki predpostavlja, da z Evropo nekaj očitno ni v najboljšem redu. Vsak bralec seveda ve, da ni nevtralnih vprašanj, se pravi, vsako vprašanje v trenutku svoje formulacije že zakoliči prostor mogočih odgovorov. No, najbolj zanimivo pri tem vprašanju je, da ga niso postavili niti socialdemokrati, niti socialisti, niti komunisti, niti nacionalisti, ampak liberalci – prireditelja omenjene konference sta John Stuart Mill Institut für Freiheitsforschung in WirtschaftsWoche. To je mogoče razbrati že iz poudarkov: strukturni demokratični deficit in prikrita demokratična delegitimizacija, erozija pravnih in državnih načel, vse močnejša centralizirajoča dinamika, uniformizacija in birokratizacija, regularizacijske blodnje in paternalizem.

Če bi konferenco priredil kdo drug, bi bili poudarki kajpada drugje, vseeno pa se človek vpraša, ali je sploh še kje kdo, ki je s to Evropo zadovoljen.

"Spet nas sovražijo" Tale podnaslov, ki ni postavljen v obliki vprašanja, je izposojen od Alexandra Kisslerja, ta pa si ga je izposodil iz pesmi Thomasa Pigorja.

V svojem precej resigniranem članku Kissler ugotavlja, da Nemčijo spet vsi sovražijo: Američani, Britanci, Francozi, Grki, bruseljski uradniki – vsi. To sovraštvo naj bi se rodilo iz "duha sporazumevanja med narodi", pri katerem, kot kaže, Nemci niso najbolj prepričljivi. Da pa bi bilo vse skupaj še bolj ponižujoče, si nemški politiki ob tem ne upajo niti pomisliti na kaj takega, da bi jasno in glasno formulirali nacionalne interese. Nobene drznosti in samozavesti ne pokažejo, zgolj ubogljivo in s sklonjeno glavo sprejemajo ukrepe, ki jim jih nalagajo bruseljski uradniki.

Po Kisslerjevem mnenju je torej glavna težava Nemcev v tem, da so Nemci, kar pomeni toliko, kot bi rekli, da so predestinirani za sovraštvo. Avtor sicer ne navede nobene zares prepričljive motivacije, ki bi razložila, zakaj je tako, pravzaprav ne pokaže niti želje po njenem iskanju, preprosto se zadovolji z običajnimi klišeji o zavisti zaradi gospodarske uspešnosti ter se samovšečno pogrezne v znani melanholični občutek nerazumljenosti. Skratka, poanta je v tem, da mora človek že iz eksistencialne potrebe nekoga pač sovražiti – in zakaj ne bi ravno Nemcev? Ali je v resnici res tako hudo? Ali Nemce res vsi tako zelo sovražijo? Brez dvoma bi Kissler razmišljal precej drugače, če bi obiskal Slovenijo. Tako pa … Tukaj pravzaprav niti ni tako pomembno, kako utemeljeni so ti občutki, dejstvo je, da se Nemci res počutijo kot objekt sovraštva preostalih Evropejcev in pri tem jim ne more nihče veliko pomagati. Kdor vsaj površno spremlja nemške medije, ve, da Kissler v vzdušju, ki ga tako plastično predstavi bralcem, ni osamljen. O tem govorijo navsezadnje celo pesmi. Zelo tvegano bi bilo tudi reči, da gre za povsem nov, doslej popolnoma neznan fenomen: tako so se počutili že njihovi očetje, pa dedi, pradedi … Kakorkoli že, človek dobi ob takšnem branju nehote čuden občutek, kot da Evropo povezuje samo še sovraštvo do Nemčije in Nemcev.

"Usoda skupnega oblikovanja prihodnosti" Nekoliko drugačna občutja prevevajo Portugalce. Kot piše Álvaro de Vasconcelos v članku, iz katerega je izposojen zgornji podnaslov, Portugalci za svoje težave ne krivijo niti Nemcev niti komunistov, ampak kar sami sebe. Počutijo se krive, ker so želeli prehitro postati Evropejci, se pravi, ker so si domišljali, da so nekaj, kar niso. Velika želja se je spremenila v še večje razočaranje. Zdaj bi najraje videli, da bi ostali revni, celo nepismeni, če je potrebno, in avtomobile zamenjali za osle, samo da bi ohranili občutek časti.

Portugalci so očitno več kot uspešno ponotranjili vse tiste očitke, tolikokrat naslovljene na "neke druge Evropejce", to je na lene in neodgovorne južnjake, ki bi samo zapravljali, ki torej še niso dosegli duhovne stopnje švabske gospodinje in tako dalje in tako dalje. Vsi ti očitki so tukaj, kot kaže, padli na zelo plodna tla. In zdaj retorično vprašanje: kdo pa je bil glavni proizvajalec teh očitkov? Ali ubogi Nemci res niso imeli nič pri tem?

Evropsko brezpotje Zanimivo, kako postanejo na neki točki vse tri zgodbe, artikulirane s popolnoma različnih perspektiv, osupljivo podobne: na eni strani povsem sterilen znanstven pogled, ki napravi iz Evrope objekt proučevanja, na drugi strani popolnoma subjektiven, skorajda že umetniški opis istega fenomena, prav nobenemu pa očitno ni všeč "mračni predmet poželenja".

Še dobro, da ima Slovenija dovolj osebkov, ki so dosegli tisto najvišjo zgodovinsko duhovno stopnjo švabske gospodinje in zdaj iz olimpskih višav brezplačno delijo poslovne nasvete razvojno zaostalim sodržavljanom. Samo še ena lustracija – ta bo, jasno, morala zaobiti kakšno opozicijsko stranko, saj vendar ne bi bilo demokratično, če opozicija ostane brez polovice članstva – in država bo brez "tovarišev" v trenutku zacvetela. In tudi če Evropa medtem propade, to na prečiščeno Slovenijo ne bo imelo nikakršnega vpliva. Norost je pač nepremagljiva.