Četrtek, 20. 10. 2016, 11.46
7 let, 1 mesec
Židanovi birokrati preizkušajo živce kmetov
Na ministrstvu za kmetijstvo so imeli pet let časa, da uredijo izvajanje leta 2011 sprejete evropske uredbe o označevanju živil, po kateri bodo morali živilci od decembra dalje na večini živil označevati hranilne snovi. A tega so se lotili šele septembra letos, tri mesece preden nova pravila začnejo veljati, prenos uredbe pa so po birokratsko zapletli bolj kot v drugih državah.
- proizvajalci živil bodo morali od 13. decembra naprej označevati hranilne snovi na večini svojih pakiranih izdelkov, ki so na prodaj v trgovinah;
- takšne označbe zahteva evropska uredba o označevanju živil;
- kmetje pravijo, da bi zahteve uredbe težko izpolnjevali in želijo, da jih ministrstvo določi kot izjemo;
- na ministrstvu so se urejanja predpisa, ki bi kmete določil kot izjemo, lotili šele pred meseci, čeprav so imeli za to pet let časa;
- če izjeme pri označevanju zanje ne bo, kmetje napovedujejo, da bodo nekatere izdelke umaknili s trgovskih polic;
Proizvajalci živil, od malih kmetov do industrije, bodo morali od 13. decembra dalje na večini predpakiranih živil – izjeme navajamo v spodnjem okvirju – označevati hranilne snovi. To so beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati in drugo.
S tem bo začel veljati še zadnji sklop sprememb, ki jih prinaša leta 2011 sprejeta evropska uredba o označevanju živil. Ta je že decembra 2014 prinesla strožja pravila za označevanje živil, med drugim označevanje alergenov.
Kmetje želijo, da bi jih ministrstvo izvzelo iz uredbe. Hranilne snovi v njihovih izdelkih, na primer jogurtih, nihajo, zato po njihovem mnenju informacije na označbi ne bi bile verodostojne.
Kmetje bi bili izjema, industrija proti
Izvajanje uredbe bo nadzirala inšpekcija uprave za varno hrano, podjetjem, ki je ne bi upoštevala, grozi do 15 tisoč evrov kazni. Nekateri živilski proizvajalci, predvsem mali kmetje in obrtniki, pa imajo z novimi pravili težavo.
"Vsebnost hranil v nekaterih surovinah, ki jih predelujejo na kmetiji, recimo v surovem mleku, zelo nihajo glede na sezono in letni čas. Zaradi nihanja hranil v surovinah bi lahko za kmečke izdelke izračunali le približno hranilno vrednost, s tem pa bi zavajali kupce, kar ni v skladu z namenom uredbe," pravi Irena Orešnik, sirarka in nekdanja predsednica Združenja kmečkih sirarjev.
Pri tem omenimo, da uredba velja za prodajo v trgovinah, ne pa za prodajo na kmetiji ali tržnici.
Ministrstvo je sicer septembra pripravilo predlog predpisa, ki bi kmete in druge male proizvajalce živil določil kot izjemo, a so se znašli med dvema ognjema: željam kmetov po naših informacijah nasprotujeta zbornica živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki zastopa živilsko industrijo, in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS).
Komentarja živilske zbornice za zdaj nismo prejeli, na zvezi potrošnikov pa so nam povedali le, da so pripombe podali ministrstvu in da naj se obrnemo nanj.
Kako so pravila igre določili Britanci in kako smo se zapletli pri nas
Srž problema pa je v načinu, na katerega so se na ministrstvu, ki ga vodi Dejan Židan, lotili reševanja težave.
Evropska komisija v omenjeni uredbi nekatere izdelke oziroma proizvajalce že navaja kot izjeme, med drugim "živila, tudi obrtno proizvedena živila, ki jih proizvajalec majhnih količin proizvodov dobavlja neposredno končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem, ki dobavljajo neposredno končnemu potrošniku".
Uredba torej za male proizvajalce, ki prodajajo v lokalnih trgovinah, že določa izjemo – treba je le določiti, kdo je mali prodajalec in kje lahko prodaja, da ostane izjema. Britanska vlada je posledično v smernicah za podjetja določila, kaj zanje pomenita pojma "proizvajalec majhnih količin proizvodov " in "lokalno maloprodajno podjetje", s čimer je podjetjem dala jasne usmeritve, ali za njih izjema velja ali ne.
Kmetje bi bili izjema, nasprotujeta jim živilska zbornica in zveza potrošnikov, ministrstvo pa pravi le, da ima zvezane roke. Kako pa smo se težave lotili pri nas?
1. Ministrstvo je čakalo do zadnjega
Uredba je začela veljati leta 2011. Združenje sirarjev, ki ga je takrat vodila Orešnikova, je ministrstvo že leta 2011 pozvalo, naj določi pravila, kako jo bomo izvajali v Sloveniji (torej ali in katera podjetja bodo v skladu z zgoraj zapisanim izjema). Lani je tudi kmetijska zbornica ministrstvo pozvala, naj vprašanje reši.
Ministrstvo je predlog predstavilo šele prejšnji mesec, rok za pripombe pa je bil manj kot dva tedna. Zdaj so obstali, saj si kmetje na eni ter živilci in zveza potrošnikov na drugi strani niso enotni: "Slovenija je pripravila predlog predpisa, s katerim pa se ne strinjajo vsi vključeni deležniki oziroma so njihova mnenja diametralno si nasprotujoča, brez njihovega soglasja pa je nemogoče sprejeti navedeni predpis."
Tako so nam odgovorili prejšnji teden, a le dan za tem, ko so nam poslali odgovor, so imeli nov sestanek z zbornicami, v pogajanja naj bi se vključil tudi minister Židan. Je torej zgodba končana ali ne? Na ministrstvu pravijo, da ja.
"Ministrstvo se je odzvalo pravočasno in ustrezno. (…) Pravilnik bi lahko bil sprejet v roku, če bi se doseglo minimalno soglasje, ki pa ga, zaradi parcialnih interesov nekaterih deležnikov, nismo dosegli," so nam odgovorili.
2. Ministrstvo v petih letih ni pridobilo mnenja Bruslja glede tolmačenja uredbe
Medtem ko so Britanci le natančneje definirali pojme, ki jih določa uredba, naše ministrstvo meni, da je za to, da kmete določimo kot izjemo, treba sprejeti nacionalni predpis, o tem nato še uradno obvestiti Evropsko komisijo.
Kmetje na drugi strani menijo, da uredbe ne gre tolmačiti tako in da uredba že zdaj male proizvajalce navaja kot izjemo. V tem primeru bi morali v pravilniku samo določiti definicijo pojmov "proizvajalec majhnih količin proizvodov " in "lokalno maloprodajno podjetje", kot so to storili Britanci. Katero tolmačenje uredbe je pravilno, bi lahko ministrstvo v petih letih, kolikor časa so imeli, razčistilo z Brusljem, a tega niso storili.
Na ministrstvu v odgovoru na te očitke pritrjujejo, da bi lahko v Sloveniji pravila določili tako, da bi natančneje opredelili pojme iz uredbe. "Uredba je jasna oziroma ne potrebuje tolmačenja. To, kar predpisuje, je pravni okvir, ki ga lahko država članica implementira na način, da sama določi, kaj zanjo pomenijo majhne količine in kaj je definicija lokalnega maloprodajnega podjetja," pravijo. A obenem pojasnijo, da je po slovenskem pravnem redu treba "takšna odstopanja opredeliti s predpisi", ne pa s smernicami, kot to recimo počne Velika Britanija.
V Trgovinski zbornici Slovenije rešitvam, ki jih predlagajo kmetje, ne nasprotujejo.
Trgovci na stran kmetov
Če izjeme za kmete ne bo, nekaterih izdelkov s kmetij, kot so jogurti s sadjem, od decembra dalje ne bo več na policah trgovcev, napoveduje Orešnikova. Kot pravi, bo kmetom lažje prodajati na kmetiji ali tržnici, kjer obvezno označevanje ne velja. Meni pa, da bo s tem na slabšem le potrošnik, ki bo imel v trgovini manj izbire.
Prav zaradi tega naj bi bili rešitvam za kmete naklonjeni tudi trgovci, ki so v zadnjih letih veliko napora vložili v povečevanje nabora lokalnih izdelkov. "Sodelujemo tako z večjimi lokalnimi proizvajalci in zadrugami, za katere nova uredba, ki bo začela veljati decembra, ne bo pomenila bistvenih sprememb, pa tudi z manjšimi proizvajalci, katerih izdelke želimo v naši ponudbi ohraniti," pravijo v Mercatorju.
Tako na trgovski zbornici kot v Mercatorju pravijo, da so seznanjeni s tem, da se za male proizvajalce pripravlja predpis, ki naj bi prinesel poenostavitve in evropsko primerljive rešitve za manjše pridelovalce. Na zbornici, kjer rešitvam ne bodo nasprotovali, usklajevanja pričakujejo še ta mesec.
Označevanje izdelkov: kaj bo po 13. decembru drugače?
Po tem, ko so decembra 2014 začeli veljati strožji pogoji za označevanje izdelkov, decembra lani pa označevanje alergenov, bodo zdaj na skoraj vseh živilih (izjema so sol, in nekateri drugi izdelki, ki jih navajamo v spodnjem okvirju) morale biti označene hranilne snovi, ki jih vsebujejo. To so na primer beljakovine, maščobe in drugo.
Navajanje energijske vrednosti in količine hranil v živilih je bilo do zdaj prostovoljno, z uvedbo obveznega označevanja pa bodo te informacije dostopne na vseh predpakiranih živilih (tudi, na primer, tistih z visoko količino sladkorja, maščobe ali soli).
9