Četrtek, 30. 5. 2024, 15.35
6 mesecev, 3 tedne
Zgodbe sorodnikov Hamasovih žrtev: "Zlomljeni smo. Naša življenja so popolnoma uničena."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,17
Pripovedi sorodnikov Hamasovih žrtev so pretresljive.
"Star sem 23-let, Nimrud pa 19. Šel je po istih stopinjah kot jaz. Bila sva v istem vrtcu in v istih šolah. Imava skupne hobije in prijatelje. Igrala sva iste videoigrice in sodelovala v istih skupinah pohodnikov. Ob koncih tednah in počitnicah sva neprestano skupaj. V tem trenutku manjka velik del mojega življenja," pripoveduje Yotam Cohen, ki močno pogreša svojega mlajšega brata. To je le ena od številnih tragičnih zgodb, ki jih pripovedujejo sorodniki Hamasovih žrtev.
Te dni je na obisku v Sloveniji izraelska delegacija, v kateri so tudi sorodniki Hamasovih talcev, ki so jih palestinski islamski skrajneži zajeli med terorističnim napadom, v katerem so 7. oktobra lani ubili več kot 1.200 ljudi in zakrivili številna posilstva.
Sin, brat, nečak ... vsaka od žrtev teroristične organizacije Hamas ima obraz, družino, zgodbo. V pogovoru z njihovimi sorodniki smo poizkušali izvedeti, kdo so in kakšne so njihove usode.
Potem ko je Hugit Chen izvedela za usodo svojega starejšega sina, več tednov ni mogla vstati iz postelje.
Hugit in Alon Chen
"Moj sin je služil obvezni vojaški rok, ko je prišlo do napada," zgodbo o svojem sinu, ki je imel tudi ameriško državljanstvo, začne Hugit Chen. Itay je bil star 19 let in kaj točno se je zgodilo z njim, do danes še ni jasno. Edino, kar njegova družina ve o njegovi usodi, je, da ni več živ. "Mesec dni po masakru so nam sporočili, da je bil med ljudmi, ki jih je Hamas odpeljal kot talce. Štiri mesece po tej informaciji pa smo izvedeli, da zagotovo ni živ. Kje je njegovo truplo še danes ne vemo," najhujšega pol leta svojega življenja opiše Chenova.
Potem ko je izvedela za usodo svojega sina, več tednov ni mogla vstati iz postelje. "Na koncu me je moj mož prepričal, da se morava boriti naprej. Da se morava boriti, da nam vsaj dajo njegovo truplo, da ga lahko pokopljemo," zgodbo nadaljuje Chenova, ki je Ljubljano obiskala prav s tem ciljem: prepričati mednarodno javnost, da se morajo talci Hamasa, živi ali mrtvi, vrniti domov. Vendar je izkušnja oktobrskega masakra pustila tudi na njej psihološke posledice.
"Nikjer se ne počutim varno. Niti v Ljubljani ne. In to ni moj prvi obisk Slovenije. Tukaj smo bili pred leti s celo družino, tudi z Italyjem," se lepših trenutkov v življenju spominja Chenova. "Danes pa ne morem delati. Ne morem žalovati. Ne morem … In tako je življenje vseh sorodnikov talcev in žrtev Hamasovega pokola. Itay je imel dekle vrsto let. V najinem zadnjem telefonskem pogovoru mi je dejal, da se je odločil in da jo bo zaprosil za roko. Ona tega ni vedela. In Italy ni hotel biti vojak. Potem ko bi končal služenje vojaškega roka, je želel oditi na fakulteto. Mislim, da bi bil čudovit zdravnik," v čustvenem monologu razkrije Chenova.
Skupaj z njo je Ljubljano obiskal tudi njen najmlajši sin Alon, ki ima 13 let. Na vprašanje, ali se bo zaradi tega, kar je doživel njegov starejši brat, pridružil vojski, Alon odgovori: "Mislim, da ne želim postati vojak. Mogoče se bo to spremenilo, vendar se sedaj ne želim pridružiti vojski." Njegova mati mu pritrdi: "Jaz sem Alonu že dejal, da ne želim, da gre v vojsko. Strah me je, kaj se bo zgodilo, ko bo dopolnil 18. leto in ga bodo poklicali. Počutim se, kot da sem že žrtvovala Italyja."
Itay je bil star 19 let. Kaj točno se je zgodilo z njim, do danes še ni jasno.
"Konflikta ni med Izraelci in Palestinci, ampak je med Izraelom in Hamasom. Hamas in Palestinci sta dve različni stvari," pravi Yehuda Cohen.
Yehuda Cohen:"Moj sin Nemrud Cohen je vojak, ki je bil ugrabljen skupaj s svojo ekipo. Vozili so se s tankom. Hoteli so se izogniti napadu hamasovih teroristov, a so jih kljub temu ugrabili. Dva so ubili in odpeljali v Gazo, mojega sina in še enega vojaka pa so odpeljali živa. Kaj se dogaja, sem izvedel okoli poldneva. Bil sem doma. Videl sem hamasove posnetke uničenja tanka in zajetja vojakov.
Talci, ki so jih izpustili novembra, so povedali, da so videli Nemruda živega in zdravega. V kakšnem stanju je danes, ne vemo, a takrat je bil živ in nepoškodovan. Upam, da je takšen tudi v tem trenutku. On je normalen, sramežljiv, miren fant. Je običajen fant, ki je imel veliko nesrečo, da so ga ugrabili.
Z delegacijo hodimo po svetu in se borimo. Pogovarjamo se z mediji in politiki, da povemo svojo zgodbo in si prizadevamo za izpustitev talcev. Doma protestiramo proti vladi in se trudimo, da bi dosegla dogovor o izpustitvi talcev in premirju. Dejstvo je, da se vojska še vedno bori in s tem ogroža mojega sina in druge talce, ki so še živi.
Odzivi po svetu so različni. Tukaj v Sloveniji vemo, da je vlada več ali manj sovražna in hoče prepoznati palestinsko državo, kar bi se na splošno moralo zgoditi, a ne v tem trenutku. Priznanje v tem trenutku, ko je Hamas še vedno prisoten, je nagrada za Hamas. To sporoča, da lahko teroristična organizacija, ki masakrira, kolje in ugrablja civiliste, za ta dejanja dobi za nagrado priznanje države. Priznanje se lahko zgodi šele po koncu krize, izpustitvi talcev, premirju in uničenju Hamasa kot oborožene organizacije.
Konflikta ni med Izraelci in Palestinci, ampak je med Izraelom in Hamasom. Hamas in Palestinci sta dve različni stvari. Upamo, da se bomo po koncu te krize, vrnitvi talcev, premirju in uničenju Hamasa kot oborožene organizacije, lahko pogovarjali o vzpostavitvi palestinske države na Zahodnem bregu in v Gazi, da bi lahko tako končali konflikt med Izraelci in Palestinci. Izpustitev talcev, premirje in nato priznanje palestinske države. Takšen bi bil pravi vrstni red dogodkov."
19-letni Nimrud Cohen je še vedno v rokah Hamasa.
23-letni Yotam Cohen močno pogreša mlajšega brata. V ozadju je njegov oče Yehuda.
Yotam Cohen:"Nimrud je moj mlajši brat. Na dan napada sem bil doma, tako kot moj oče, mati in Nimrudova sestra dvojčica. Slišali smo sirene in izstrelke. Zatekli smo se v zaklonišče v naši hiši. Po nekaj urah strahu in negotovosti smo videli Hamasove posnetke, ki so jih objavili na spletu. Na enem od njih je bila prikazana ugrabitev mojega brata. Videti je bilo mogoče, kako so ga potegnili na tla, medtem ko so trupla drugih vojakov ležala na tleh za njim. Nato so ga odpeljali v Gazo.
Star sem 23-let, Nimrud pa 19. Šel je po istih stopinjah kot jaz. Bila sva v istem vrtcu in v istih šolah. Imava skupne hobije in prijatelje. Igrala sva iste videoigrice in sodelovala v istih skupinah pohodnikov. Ob koncih tedna in počitnicah sva neprestano skupaj. V tem trenutku manjka velik del mojega življenja.
Življenje v Izraelu je težko. Vsak otrok pozna zvok sirene. S tem odraščamo. A mladi vztrajamo v Izraelu, ker verjamemo, da lahko pridejo boljši dnevi.
Prizadevanja za priznanje palestinske države se v tem trenutku ne odvijajo zaradi skrbi za Palestince, ampak zaradi notranjepolitičnih razlogov v določenih državah. Nekateri politiki želijo igrati politične igre na hrbtih nas in Palestincev. Hamas vlada v Gazi in prepoznanje Palestine na to ne bo vplivalo. Mislim, da bi moralo priti do prekinitve ognja in izpustitve talcev, šele po uničenju terorističnega režima pa bi morali prepoznati palestinsko državo, da bi lahko zgradili odnose med obema državama.
Živimo v temnih časih, tako za Izraelce kot za Palestince. Ampak verjamem, da lahko pridejo boljši dnevi. Ko bo Hamas izbrisan, bomo lahko zgradili boljšo prihodnost. Obiskali smo več evropskih držav in menim, da mediji prikazujejo dogajanje enostransko, zato vabim vse Slovence in druge Evropejce, da odprete oči in iščete resnico na obeh straneh ter poskušate sami objetivno oceniti situacijo."
Yotam z bratovo fotografijo.
"Kot vojak sem sodeloval v štirih vojnah. Kar je dovolj, je dovolj," pravi Hosea Haggai.
Hosea Haggai:
"Moj brat Gad Haggai in njegova žena Judith Weinstein sta se odpravila na jutranji sprehod malce ven iz kibuca. Po dveh kilometrih so se pripeljali Hamasovi morilci na motorjih. Mojega brata so ustrelili v glavo, nato pa ubili še njo. Njuna trupla so naložili na tovornjak in ju odpeljali v Gazo. Še danes ne vemo, kje točno so. Smo velika družina, ki pa ne deluje več. Naša življenja so popolnoma uničena. Ne vemo, kaj naj. Imela sta štiri otroke in sedem vnukov. Vsi so popolnoma zlomljeni.
Najprej morajo brezpogojno vrniti talce in trupla, nato pa se lahko začnejo pogajanja, ki lahko prinesejo konec ognja. Govoriti o skupnem življenju s Palestinci je kompleksno, a moramo biti glede tega pozitivni. Konflikt ni med nami in Palestinci, ampak samo med nami in Hamasom, pod katerim trpijo tudi Palestinci. Težko bo, ampak sanjam o tem, da se bo našla pot.
Priznanje Palestine je po moje velika napaka, ker s tem daš Hamasu moč. Vprašanje je tudi, kje točno bi bila palestinska država. Ta trenutek je resnično težko. Moje sanje so, da se bo vse ustavilo. Hočem premierje po vrnitvi talcev in trupel in da se najde neka pot, saj si Palestinci zaslužijo državo. Kot vojak sem sodeloval v štirih vojnah. Kar je dovolj, je dovolj.
Vašo predsednico sem slišal reči, da so se težave na Bližnjem vzhodu začele, ko je Izrael leta 1948 razglasil svojo državo. Da so se vse težave začele z deklaracijo Izraela. To je rekla predsednica. To kaže, da je enostranska ali da ne ve, kaj se dogaja. Ampak jaz mislim, da natančno ve. Mogoče gre za politične interese. Ne vem."
"Najprej morajo brezpogojno vrniti talce in trupla, nato pa se lahko začnejo pogajanja, ki lahko prinesejo konec ognja."
"Minilo je osem mesecev. Pred kratim je umrl moj in Yosefov oče. Ni dočakal vrnitve svojega sina. Zelo je težko," poudari Ali Alzayadani.
Ali Alzayadani
"Sem Musliman. Arabec. Beduin. Izraelec. To so tudi moj brat in njegovi trije otroci, ki jih je ugrabil Hamas," zgodbo svojih sorodnikov začne Ali Alzayadani. Dva nečaka so teroristi po 55 dneh od ugrabitve izpustili, brat Yosef in njegov sin Hamzah pa sta še vedno v rokah Hamasa. Alzayadaniov nima nobenih informacij, kje sta in ali sta sploh še živa. "Vedeli so, da so muslimani. Ko so jih imeli skrite v tunelih, so jim dali vodo, malo hrane in Koran. Pri napadu niso delali nobene razlike, ugrabili so vse ki so jim piršli na pot," poudari Alzayadani in doda, da so morda njegovi sorodniki imeli srečo. "20 muslimanov, ki so bili z mojim bratom in nečaki, so pobili."
"Minilo je osem mesecev. Pred kratim je umrl moj in Yosefov oče. Ni dočakal vrnitve svojega sina. Zelo je težko," poudari Alzayadani, ki ga tudi skrbi, ali ima Yosef dostop do zdravil. 53-letnik je namreč diabetik. Alzayadaniova tudi skrbi, v kakšnem psihofizičnem stanju sta njegova sorodnika. Nečaka, ki jih je Hamas izpustil, imata namreč resne psihološke posledice in zdravniki se intenzivno ukvarjajo z njima," je zelo zaskrbljen Alzayadani, ki skrbi tudi za ženo 23-letnega nečaka Hamzaha in dva njegova otroka. "Eden od njegovih otrok je že od rojstva invalid in družina ga zelo potrebuje," pravi Alzayadanio.
Alzayadaniova skrbi, v kakšnem psihofizičnem stanju sta njegova sorodnika.
V Ljubljani so na slovesnosti ob 76. obletnici neodvisnosti države Izrael pripravili tudi razstavo s fotografijami posledic Hamasovega terorističnega napada. Nekaj utrinkov z razstave si lahko pogledate v spodnji galeriji.
