Nedelja, 29. 1. 2023, 13.38
1 leto, 3 mesece
Zalokarjeva: To je moralni in pedagoški idiotizem #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,53
40
Kaj storiti, kadar je otrok prenevaren za družino, šolo, družbo? Ko noben vzgojni ukrep ne zaleže? Tudi takšni otroci so med nami. Družba in žal tudi stroka si zatiskata oči pred njimi. "Ne, šola pač ne more biti prijazen prostor za vse, to je moralni in pedagoški idiotizem," opisuje prevladujoče razmere v Sloveniji Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina. Več o tem, za kakšne otroke gre, si poglejte v zgornjem videoposnetku.
Starši in stroka si na različne načine prizadevajo mlade posameznike s problematičnim vedenjem spraviti na pravo pot in jim privzgojiti lastnosti, s katerimi gredo razmeroma normalno skozi življenje. Kaj pa, kadar nič ne zaleže? Tudi takšni otroci so med nami. Družba in žal tudi stroka si zatiskata oči pred otroki, ki so za družbo prenevarni. "In ne, šola pač ne more biti prijazen prostor za vse, to je moralni in pedagoški idiotizem," prevladujoče razmere v Sloveniji ostro opiše Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina. O tem, za kakšne otroke gre, govori tudi v zgornjem videoposnetku.
Pogosto pravite, da ni vzgoje brez prisile in frustracij. Zakaj so te pomembne? Je prisila vedno učinkovita in do katere mere lahko gremo, da nismo vendarle pregrobi?
Saj prisila ne pomeni grobosti. Vsi zaposleni v Strokovnem centru Planina se že desetletja ukvarjamo z otroki in mladostniki s tako imenovanimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Diagnoza sama vam popolnoma ničesar ne pove, gre za zelo široko področje vedenjskih in čustvenih odstopanj, torej je treba poznati vsakega posameznika, vzroke njegovih težav oz. motenj, zakaj je do tega prišlo, kako se to manifestira vse do konca kontinuuma, kjer najdemo – in o tem je pravzaprav govora – od tri do pet odstotkov otrok. To je pač svetovna statistika pogostosti teh motenj pri otrocih in mladostnikih, ki imajo določene poteze, v angleščini imenovane callous-unemotional traits (brezčutnost, neobčutljivost).
"To so nevarni in razdiralni otroci, ki kažejo svoje brezčutne, neobčutljive poteze že v starosti treh, štirih let. So brez vesti in občutkov krivde, zdi se, da prav uživajo, ko trpinčijo druge," našteva Zalokarjeva.
To so otroci – v Sloveniji jih je približno od 300 do 350 –, do katerih določene ustanove, institucije in psihoterapevti morda nikoli ne bodo prišli. Malo jih je, ampak to so nevarni in razdiralni otroci, ki kažejo svoje brezčutne, neobčutljive poteze že v starosti treh, štirih let. So brez vesti in občutkov krivde, zdi se, da prav uživajo, ko trpinčijo druge. Glavni simptom je na primer mučenje živali, ne obžalujejo ničesar. Najpomembnejše pa je, da kazen pri njih ne zaleže. So popolnoma neobčutljivi na kakršnekoli ukrepe.
Se pri nas stroka zaveda obstoja teh otrok?
Ko sem pred leti organizirala predavanje o diagnozi brezčutnih neobčutljivih otrok, so bili tako učitelji kot vzgojitelji popolnoma šokirani, kako da oni o tem ničesar ne vedo. Ampak ta diagnoza je bila že leta 2013 dana v DSM 5, torej v ameriški klasifikacijski in statistični priročnik za duševne motnje. Bi bilo pa to vprašanje učiteljev in vzgojiteljev bolje zastaviti našim pedagoškim fakultetam.
Če pogledamo malo zunaj meja Slovenije, lahko vidimo Dansko, Švedsko, Norveško in Italijo, ki so preplavljene z raziskavami o otrocih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami v povezavi z medvrstniškim nasiljem in razdiralnim vedenjem v šolah. Ti otroci so terapevtsko neodzivni, mi v Sloveniji pa pravimo, da mora biti šola pač prijazen prostor za vse, kar je moralni in pedagoški idiotizem.
Kako ravnati s takšnimi otroki?
Že zdavnaj sem javno povedala: niso vsi otroci za šolski prostor. Raziskave o tem v tujini opravljajo že od leta 2000. Mi tu zaostajamo za 20 let. In kdo je tisti, ki do teh otrok na koncu dejansko pride? Strokovni centri in vzgojni zavodi, seveda. Ampak če akademiki ter snovalci politike, stroke in vnašalci neustrezne ideologije nimajo nobenih izkušenj s tem oziroma to ne spada v njihov ideološki koncept vzgoje s pogovorom in podobnim, ti otroci niso ustrezno naslovljeni, vsa okolica pa nepredstavljivo hudo trpi. V vseh pojavih obstaja Gaussova krivulja, pri nas pa smo preplavljeni z enoznačnimi priporočili, kako se da otroka vzgajati samo na način, da si z njim potrpežljiv, mu vse razložiš, da je treba biti strpen in tako naprej. Da, v določenem odstotku, kaj pa tisti, pri katerih to ne zaleže? Naj tisti, ki so tako glasni pri tem poudarjanju prijazne in sočutne vzgoje, preizkusijo to svojo doktrino in ideologijo na tem odstotku otrok, ki so terapevtsko neodzivni. Šele takrat bodo razumeli, v čem je težava.
Gre pri teh otrocih za genetsko ali vzgojno motnjo?
Razlogov, zakaj otrok ravna tako, kot ravna, je zelo veliko. Seveda se to povezuje tudi z neustreznim delovanjem možganov, genetiko in podobnim. Dejansko se ugotavlja, da ti otroci nimajo razvitih delov možganov, kjer naj bi bile funkcije za empatijo in podobno. Mislim pa, da še nikjer nisem izrecno prebrala, da se takšni že rodijo, in nimam nobenih podatkov, da bi si upala reči, da je to prirojeno. Zanesljivo pa vem, da so neobčutljivi otroci brez vesti kot taki prepoznani in vidni že v vrtcih.
"Prej ko slej bomo prišli tudi do umora, a smo v Sloveniji na to popolnoma nepripravljeni. Če bo dvanajst- ali trinajstletnik nekoga ubil, kam bo šel?" se sprašuje Leonida Zalokar.
Večkrat ste že povedali, da se otroke tlači v neprimerne ustanove. Se res ne bi dalo drugače?
Seveda bi se dalo. Že več kot desetletje poudarjamo in opozarjamo, da za otroke do štirinajstega leta nimamo učinkovitih sistemov pomoči in ukrepov, da bi se jih v njihovih razdiralnih vedenjih pravočasno ustavilo. Ko so stari 14 let, postanejo kazensko odgovorni in šele takrat se jim lahko izreče določen ukrep na sodišču.
Vzemimo nedavni primer trinajstletnika – sprašujem se, o čem in kako bi se danes pogovarjali, če bi ta trinajstletnik ubil napadenega enajstletnega dečka. V Sloveniji je težava, da ko se začnemo pogovarjati o tem, kdo je odgovoren za nastali položaj, nihče ni odgovoren. Kot majhni otroci s prstom kažejo na drugega. Določeni primeri otrok presegajo zgolj vzgojno obravnavo, ker niso terapevtsko odzivni, torej potrebujejo oddelek za prevzgojo. Seveda mora biti poleg tudi ustrezno izobraženo medicinsko osebje, da se sploh lahko ugotovi, kaj je s tem otrokom narobe, kaj je narava njegove motnje in zakaj je to naredil.
Prej ko slej bomo prišli tudi do umora, a smo v Sloveniji na to popolnoma nepripravljeni. Če bo dvanajst- ali trinajstletnik nekoga ubil, kam bo šel? Na varovani oddelek, tako kot je zastavljen, gre lahko samo za nekaj dni, potem bi moral biti izpuščen, ker je zakonodaja taka, mi pa nimamo ustreznega oddelka. Javno govorim že nekaj let, da potrebujemo za tovrstne otroke, ki storijo tako nevarna dejanja zoper življenje in telo, forenzični oddelek. To reči na glas v Sloveniji je bogokletno, v vseh primerljivih evropskih omikanih državah pa taki oddelki delujejo že desetletja.
Kje je težava, v stroki ali politiki?
Tudi stroka je zelo razdeljena, to bi bilo bolj vprašanje za strokovnjake otroške in adolescentne psihiatrije, jaz v njihovem imenu ne morem govoriti. Seveda je to tudi vprašanje za ministrstvo za pravosodje oziroma inštitut za kriminologijo. Lahko pa zatrdim, da je v primeru mladoletnih storilcev kaznivih dejanj naša zakonodaja preveč zaščitniška. To pomeni, da bi bilo treba spremeniti tudi sam odnos do mladoletnega storilca kaznivega dejanja kot do nekoga, ki mora prevzeti odgovornost. Ne pa, da se ga ščiti in gleda razloge, zakaj je to naredil, njegovega dejanja pa se ne naslovi. Sistem v njem ne vzbudi občutka, da je nekaj naredil narobe.
Sama pri nekaterih teoretikih veljam za penološko. Ampak vedno rečem, da če je penološko to, da mladostnika zaradi njegovih neustreznih dejanj ustrezno sankcioniramo, potem sem absolutno penološka in bom še naprej.
Kaj bi lahko najprej naredili na tem področju?
Skrajni čas je, da se ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zresni in pogleda ter znanstveno in strokovno v sodelovanju s strokovnjaki iz tujine prouči, kakšne programe in smernice sploh imajo naši centri za socialno delo za obravnavo povzročiteljev kaznivih dejanj, mladoletnih prestopnikov, sploh pa za obravnavo žrtev nasilja. Menim, da so ti absolutno zunaj vseh predpisov in priporočil – tako Evropske unije kot drugih ustreznih institucij.
Ampak ali ni vedno v ospredju težava pomanjkanja kadra?
Vem, da se kadre usposablja, ampak največja težava pri nas se mi zdi to, da toliko govorimo o kvantiteti vsega – o številu obravnav, primerov in tako naprej –, kje so pa evalvacije? Četudi je veliko obravnav, če nihče ne ve, kaj kdo dela, kateri doktrini in ideologiji sledi, ne moremo vedeti, kaj sploh delajo. Mi v strokovnem centru se moramo evalvirati večkrat letno, evalviramo strokovno delo vseh posameznih strok, napredke vsakega otroka.
"Tudi študentje pedagoških fakultet, ko vidijo, za kakšne otroke gre, zelo redki ostanejo, ker na to niso pripravljeni, nimajo znanja, še vedno namreč vlada prepričanje, da bodo s pogovorom vse rešili," pravi Zalokarjeva.
Pa je težko dobiti strokovnjake?
Strokovnjakov za delo s takšnimi otroki praktično ni, ker nobena od fakultet oziroma njihovih oddelkov ni namenjena za izobraževanje kadra, ki bo usposobljen za delo z najbolj motenimi in problematičnimi otroki – govorim o vzgojiteljih. Na pedagoški fakulteti izobražujejo učitelje, za vzgojitelje v vzgojnih zavodih pa ni ustreznih študijskih programov. Pridejo, kdor pač pride, eni ostanejo, drugi ne, fluktuacija je zelo velika. Tudi študentje pedagoških fakultet, ko vidijo, za kakšne otroke gre, zelo redki ostanejo, ker na to niso pripravljeni, nimajo znanja, še vedno namreč vlada prepričanje, da bodo s pogovorom vse rešili. Zato pa imamo fizične poškodbe in še vse kaj drugega.
Nekateri vaši primeri iz prakse so takšni, da si težko zamislimo, da je otrok tega zmožen.
Zmožni so umora, uboja, sadističnega izživljanja, večurnega, ne morete si zamisliti, kakšne krutosti so denimo sposobni pri mučenju živali. Pri tem pa ne izkazujejo niti kančka obžalovanja, dejansko sadistično uživajo.
Mnoge družine takšnih otrok so popolnoma v redu, tople in sočutne, a se same niso znašle z otrokom, ko so prišli na dan takšni vedenjski vzorci.
Torej ni vzgoja kriva za razvoj takšnih motenj?
Ne, sploh ne, kar dokazujejo tudi mnoge študije, narejene v tujini, absolutno ne moremo reči, da so zgolj družine krive, vzroki so tako notranji kot okoljski.
Če izvzameva te najhujše primere, ki ste jih omenili, kaj pa v primeru nasilnih otrok z motnjami čustvovanja, kaj se tu da narediti?
Možgani so nevroplastični, učimo se lahko celo življenje. Tudi posameznike, ki nimajo občutka krivde, slabe vesti in empatije, se da naučiti, kaj je prav in kaj je narobe, kaj se jim v življenju izplača. Tudi svetovno priznani forenzični psihiater Michael Stone na vprašanje, kaj lahko naredimo z otroki s takšnimi potezami, odgovarja, da praktično ničesar. Da jih lahko samo naučimo, kaj je prav in kaj narobe, da to ponotranjijo.
"Tudi posameznike, ki nimajo občutka krivde, slabe vesti in empatije, se da naučiti, kaj je prav in kaj je narobe, kaj se jim v življenju izplača," pravi Leonida Zalokar.
Sama si ne predstavljam, da bi domov izpustili dvanajst ali trinajst let starega otroka, ki je hotel nekoga ubiti, ki ima še vedno željo ubijati in tega ne obžaluje. In to samo zato, ker nimamo urejenega sistema. To je nedopustno in zdaj je na potezi država. Še enkrat, imeli bomo težave, dokler se bo pri nas vedno našel kakšen ideolog, ki bo vztrajal, da otrok ne smemo zapirati, kako grozno je to. Določene otroke bo treba zapreti, ampak seveda z namenom, da se z njim dela in ugotovi, kako naprej. Ampak če to rečeš v Sloveniji, si grozen.
Pa ste imeli vi v svoji dolgoletni praksi primer, za katerega ste mislili, da se ničesar ne da narediti, pa ste bili vseeno uspešni?
Seveda. V teh desetletjih smo v kar nekaj primerih pisali poročila, da je prognoza slaba, da se obeta, da bo ta posameznik še kaj naredil, ampak smo naleteli na gluha ušesa. Veljalo je, da smo mi v vzgojnih zavodih in strokovnih centrih tisti, ki moramo vse "popraviti". Mi smo lahko uspešni do določene meje, tam, kjer je učinek rutine, protokolov, svetovanja, psihoterapij, skupinskega dela in tako naprej. Ampak v približno od treh do petih odstotkih gre pa za popolnoma druge metode dela, ki ne spadajo na področje šolstva, temveč prvenstveno na področje pravosodja in zdravstva, vključujoč vzgojo (multidisciplinarni pristop), pomoč je treba zastaviti izključno multidisciplinarno.
"Na primer posamezniki z mejno osebnostno motnjo nimajo meja, zato moraš biti ti tisti, ki mejo postavi in ga nauči, da zdrži frustracijo, da se ne more zliti s tabo," je povedala ravnateljica Strokovnega centra Planina.
Torej se ne da vsega le z empatijo…
Ne, če otroka s tako resno osebnostno motnjo ne prepoznaš, lahko s sočustvovanjem, empatijo in pogovori njegovo motnjo vzdržuješ in še poglabljaš. To so zlasti mejne motnje (ang. borderline disorders). O tem obstaja zelo zanimiva knjiga z naslovom Ne stopajte več po prstih. Pri določenih osebnostnih motnjah, denimo psihopatiji, so predpisane deklarirane metode sočutja, empatije, razumevanja in pogovarjanja celo kontraindicirane.
Kaj pa narediti v takih primerih?
Vse je predpisano, kako se je treba pogovarjati, s kakšnimi stavki, zlasti pri mladih je tukaj na voljo pristop za obravnavo osebnostne patologije v mladostništvu AIT – Adolescent Identity Treatment. V strokovnem centru dobro vemo, na kakšen način je treba nekoga naslavljati in se z njim pogovarjati. Na primer posamezniki z mejno osebnostno motnjo nimajo meja, zato moraš biti ti tisti, ki mejo postavi in ga nauči, da zdrži frustracijo, da se ne more zliti s tabo. Če se jim pustiš, te mimogrede obrnejo.
Znajo manipulirati?
Pa še kako! Osebnostne motnje med mladimi so seveda v porastu in to je tudi trend po vsej Evropi. Vprašajmo se, ali je mogoče s to ideologijo kaj narobe.
Pri določenih osebnostnih motnjah, denimo psihopatiji, so predpisane deklarirane metode sočutja, empatije, razumevanja in pogovarjanja celo kontraindicirane, pojasnjuje sogovornica Zalokar.
Povejte, prosim, kaj več o tej ideologiji.
Ravnati za vsako ceno prijazno, sočutno, s pogovorom. To ni stroka, to je ideologija. Kajti stroka bo določila ravnanje pri nekomu na en način, pri drugem kako drugače. Ne bo pa vseh vrgla pod plašč prijaznosti, zaščitništva, prevelikega razumevanja in nesankcioniranja.
Otroke z osebnostno motnjo je treba znati ustaviti, saj tudi oni znajo manipulirati, vzbuditi usmiljenje na sodišču, brez težav se v trenutku zjočejo. Ko jim to uspe, je vse spet po starem. Saj nihče ne zanika njihovega morda res groznega otroštva. A lahko se jih le razume, opravičuje pa ne. Njihovo neustrezno vedenje mora biti ustrezno naslovljeno ne glede na vzrok, ki je do tega privedel. Seveda z občutkom, vendar ne smemo iti preprosto mimo.
Saj otroci in mladi pravzaprav sami ne marajo biti brez mej, kajne?
Seveda. Vprašajte mlade pri nas v zavodu, kako se počutijo. Počutijo se dobro, ker imajo meje in vedo, kaj je prav in kaj narobe. Treba pa je nekatere premakniti in usmerjati tudi z določeno mero prisile. Saj nihče zjutraj ne vstane rad in gre v šolo. K nam pridejo šestnajst ali sedemnajst let stari, brez izdelanih delovnih navad, izključeni iz vseh oblik šolanja. Ali preprosto taki, ki se jim ni ljubilo hoditi v šolo, ker so starši sočutno čakali, da se bodo njihovi "princi" in "princese" premaknili, da bodo sami povedali, kaj želijo, se sami motivirali in podobne neumnosti, kjer jim statirajo strokovne institucije. Ko pa je na tak način vzgajan posameznik "zavožen" do kraja, se začnejo izvajati pritiski za takojšen sprejem v strokovni center.
Kaj pa tista druga avtoriteta, nekoč je veljalo, da nek učitelj ima avtoriteto, drugi pa je nima. Prvi nikoli ni povzdignil glasu, bali pa smo se ga vseeno, pri drugem je bil kaos. Zakaj?
To je stvar osebnosti vsakega posameznika. Kaj mi spoštujemo, kaj otroci spoštujejo? Otroci od daleč začutijo, ali je nekdo iskren ali nekaj resno misli ali ne. Je dosleden, stoji za tem, kar govori? Enako je z odraslimi, tudi mi se vprašamo, kdo se nam zdi kredibilen, nam vzbuja zaupanje, je pošten, dosleden, pravičen, odločen in podobno.
"Vprašajte mlade pri nas v zavodu, kako se počutijo. Počutijo se dobro, ker imajo meje in vedo, kaj je prav in kaj narobe," pojasnjuje Zalokarjeva.
Kdo pa lahko ima takšne osebnostne lastnosti? Nekdo, ki ima zrelo osebnostno strukturo. Vprašajmo se, koliko zrelosti premoremo v naših osnovnih šolah, koliko je osebnih trenj po zbornicah zaradi določenih posameznikov. Pri nas se ne preverja, kdo je lahko učitelj in kdo ne, medtem ko v tujini, zlasti na Finskem, uporabljajo osebnostne teste in so zelo pozorni, kdo lahko uči in vzgaja. Tudi zato je učiteljski poklic tam tako cenjen.
Slišimo, da mnogi ravnatelji pri nas niso sposobni dati podpore svojim zaposlenim pri reševanju težav z otroki ali njihovimi starši. Zakaj?
Kaj je tisto, kar nam daje moč pri delu, tudi pri tako zahtevnem, kot je delo z otroki? Znanje. Znanje, na katerem temeljijo ukrepi, protokoli in delovanje šole ali denimo strokovnega centra. Za vsako izrečeno izjavo moramo stati in jo znati argumentirati. Nismo samo praktiki, smo tudi znanstveniki. Danes je treba biti ob poplavi številnih pedagoških idiotizmov ter vsiljevanju izjemno škodljivih in nevarnih ideoloških konceptov vzgoje zelo pogumen, da zavrneš in prepoveš vpeljevanje in sledenje določenim zahtevam, ki jih lansirajo starši ali pa celo uradne ustanove. Pograbimo vse, kar pride prek Atlantika. Tam na primer majhni otroci zdaj hodijo po cesti po vseh štirih, ker želijo biti mucke ali psički. Triletnik se ob osmih zjutraj odloča, ali bo danes fantek ali punčka – mamica mu večer prej ponižno pripravi dve oblačili, za oba spola, ker ne ve, za kateri spol se bo njen otrok zjutraj odločil, in podobne norosti.
Znanost mora nadvladati škodljive in nevarne ideologije, ravnatelji pa smo dolžni kot pedagoški in strokovni vodje temu slediti in se odločno upreti vsem poskusom diktiranja zunanjih škodljivih vplivov – tudi na račun groženj s tožbami, poskusi degradacij in podobnega. Zakaj bi se tega sploh bali, če vemo, kaj delamo in zakaj tako delamo, ter znamo to tudi strokovno utemeljiti? Nekaterim ravnateljem in drugim vodstvenim delavcem na tem področju žal manjka poguma.
40