Ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina: Vzgajamo čustvene in delovne invalide

Na Planet Siol.net se je obrnil oče, ki se že več let bori za skrbništvo nad zdaj 14-letno hčerko. Že lani jeseni je na sodišče podal zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker po njegovih besedah mati ne zmore skrbeti za najstnico, ki je samo marca zamenjala tri osnovne šole, ker je preprosto ne obiskuje. Bila je že na urgenci zaradi samopoškodbe in tudi prevelikega uživanja prepovedanih substanc.

V 14 dneh različni odločitvi Sodišče je začasno odredbo izdalo 16. aprila, potem ko je tudi center za socialno delo (CSD) na podlagi pisanja šole uvidel, da je otroku res treba pomagati. A oče hčerke kljub temu do zdaj ni dobil, saj do deklice po svojih zatrjevanjih ni mogel. Izključila je telefon, prijava policistom o pogrešanju pa ni bila obravnavana, "ker mati ve, kje je".

"Ne razumem, zakaj je bilo od 13. 11. 2014, ko sem policiji, CSD in sodišču predal vse potrebne dokaze in argumente za nujno ukrepanje, potrebno toliko časa, da so institucije sploh začele ugotavljati dejansko stanje otroka in se s tem aktivno ukvarjati šele po hospitalizaciji na urgenci pediatrične klinike pred mesecem dni," je za Planet Siol.net dejal oče, čigar podatke zaradi mladoletnosti otroka hranimo v uredništvu.

30. aprila je s sodišča prispela drugačna odločba: na mladinskem oddelku so se namreč odločili, da je treba dekle namestiti v Mladinski dom Malči Beličeve.

Zgodba ima več plati To je ena stran zgodbe, pravi ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, dr. Leonida Zalokar, ki je s primerom bežno seznanjena, kljub temu pa vztraja, da je od vsega najpomembnejši pogovor z deklico.

"Podobnih staršev, ki pridejo obupani, kot omenjate, je v zadnjem času ogromno. Starši namreč pridejo po pomoč, ko so otroci stari 13, 14, 15, 16 let. To je praksa, kar se zdaj dogaja, pa je nepojmljivo. Imamo vedno več nasilnih, nevzgojenih otrok.

Vedno več je izdajanja ukrepa prepovedi približevanja otrok lastnim staršem, ker so tako nasilni. Naj vam laično pojasnim: to je famozna permisivna vzgoja, ki se začne s pravicami otrok že v vrtcih, šolah s pravilniki in pravicami, ko se otroke postavlja na piedestal in jih ne smeš levo pogledati.

Bojijo se vzgojitelji, učitelji, otroku so odstranjene vse ovire , nič se mu ne sme reči, zgoditi. Otrokom je treba pomagati, a kaj delajo današnji starši? Nezavedno vzgajajo čustvene in delovne invalide, beseda ne ne obstaja," je prepričana Zalokarjeva.

Slej ko prej je treba otroku reči ne A slej ko prej, ko otrok zraste, je treba reči ne. Običajno je takrat prepozno. Pri 13 ali 14 letih je beseda ne za otroka znanstvena fantastika.

"Kaj naredijo otroci? Odzovejo se nasilno, razbijajo doma, začnejo tepsti svoje starše. Potem pa pridejo starši po pomoč in pričakujejo, da se bo zadeva takoj rešila. 14 let so delali napake, jaz jim ne morem reči, da so ga polomili, čeprav sami priznavajo, da so pri vzgoji posrali.

Povem jim, da je treba tega otroka takoj vzeti iz družine in ga dati v sistem, da se ga prevzgoji, pravzaprav socializira, hkrati pa tudi starše. A naša zakonodaja tega ne omogoča, naša zakonodaja je do patologije izredno boječa in prijazna," pravi Zalokarjeva.

Nasilnih otrok 240, v zavodih jih je 81 V Sloveniji po zatrjevanju Zalokarjeve ni sistemske ureditve za takšne otroke.

"Pedopsihiatrija reče ne, zavodi jih ne sprejemajo, ker so preveč nasilni, zato ostanejo na cesti. Raziskava iz let 2010/2011 je pokazala, da je bilo 240 tako diagnosticiranih otrok, od tega jih je 81 v vzgojnih zavodih," navaja Zalokarjeva in doda, da ni sistemskega odziva, po šolah pa poka.

Nepojmljiva se ji zdi nekompetentnost vzgojiteljic, šolnikov, ki se bojijo staršev in otrok, ki grozijo s tožbami. "Tudi k meni nekateri starši prihajajo z odvetniki, pa jih samo pošljem ven, lepo vas prosim."

Povem jim, da je treba tega otroka takoj vzeti iz družine in ga dati v sistem, da se ga prevzgoji, pravzaprav socializira, hkrati pa tudi starše. A naša zakonodaja tega ne omogoča, naša zakonodaja je do patologije izredno boječa in prijazna," pravi Zalokarjeva.

Težava je huda, dodaja. Če ne gre za kazniva dejanja mladoletnikov, ko sodišče izreče, kot pravi Zalokarjeva, "te famozne Radeče", potem otroke malo prešolajo, malo so na cesti, vse skupaj pa rešujejo s pedagoško pogodbo.

Sporočilo otroku: Bodi nasilen, pa ti ne bo treba v šolo! "Pri nas moraš biti fajn nasilen, pa ostaneš doma. Poznam primere, v katerih šola, ko ne zmore, naredi pedagoško pogodbo in ostaneš doma. V šoli si uro ali dve, ko postaneš nasilen, greš domov. Sporočilo tega je: bodi nasilen, pa boš ostal doma. Ker te ne zmoremo ukrotiti, ostani doma in delaj šolo po izpitih!

Največja groza, ki jo opažam, je, da se meja zelo niža, da je zdaj tako že pri desetih, enajstih letih. Ti otroci so brez meja, staršem rečejo vse. Potem pa pridejo k nam in kaj sledi? Najprej je treba otroka vzeti iz družine in ugotoviti tudi, kaj je s starši," dodaja Zalokarjeva.

Osebnostne motnje imajo tudi otroci Pri svojem delu izhaja iz lastnih izkušenj, saj je svoja najstniška leta prav tako preživela v Mladinskem domu Jarše, zato ji mladostniki, ki so nastanjeni v Vzgojnem zavodu Planina, zaupajo. Poudarja, da zato, ker smo zelo mačehovski, spregledamo ali pa nočemo priznati, da obstajajo tudi otroci in mladostniki, ki kažejo znake osebnostnih motenj, tudi psihopatskih. "Določenemu odstotku otrok se ne da pomagati. Kam z njimi? Starši prispevajo levji delež k temu, a jih ne krivimo. Večina jih tudi priznava, da so otroka zavijali v vato, zato se ta ob prvi oviri ne znajde," pojasni Zalokarjeva, sicer mati 23-letne hčere in 20-letnega sina, ki sta se oba že odselila od doma.

Zalokarjeva: Hči je prijavila nasilje v družini "Z mojo hčerko je bilo v drugem letniku tako hudo, da bi me lahko povozila. Začela je hoditi na Metelkovo, sumim, da so bile vmes tudi droge. Nekega večera je prišla čudna domov in se zaprla v sobo. S členki sem jo udarila v čelo in ji rekla, naj se strezni in posluša, kaj govorim. Čez pol ure je na vratih pozvonila policija. Bila je kot mali pav. Ko sem ugotovila, da je policiste poklicala ona, sem jo pred njimi še enkrat frcnila v čelo in jo poslala v sobo. In policisti so mi dali prav," opiše dogodek in doda, da ji je naslednje tri mesece dihala za ovratnik.

Starši gredo z otrokom celo na razgovor za službo Starši se danes prepirajo za otrokove ocene, pridejo v šolo z odvetniki, mame so zraven ob vpisih na fakulteto, celo na razgovor k delodajalcu mladi pridejo s starši, "potem pa se čudijo, ker ne dobijo službe". Seveda ni prav vsa odgovornost na starših. V zgoraj omenjenem primeru je vprašljiva tudi vloga CSD.

62 centrov, 62 različnih pogledov, 62 različnih doktrin "V Sloveniji imamo 62 CSD, pogosto imamo občutek, da gre za 62 različnih institucij, 62 pogledov na neko stvar in toliko različnih doktrin. To pomeni tudi 62 različnih pogledov na to, kako pomagati mladostniku. Enoznačnega odgovora o delu CSD ni. Razlikujejo se po tem, koliko si upajo poseči v družino, kako hitro prepoznajo, da je otrok v težavah.

Vse nam pove to, da lahko dobimo v zavod otroka, ki so ga glede na dokumente deset let trpinčili, spolno in tudi fizično zlorabljali. Deset let … Seveda se vprašaš, kaj je CSD delal deset let, kaj so počele institucije, vključno s šolo.

V anamnezi piše, da je šola ugotavljala, da je v modricah, da je shiran, da hujša, da se mu je poslabšal učni uspeh, kaj so torej delali leta in leta? Vse to se seveda pozna na njegovem vedenju, ima psihične težave, vedenjske težave, celo duševne bolezni," je ogorčena sogovornica.

Pri otrocih bistvenega pomena hitrost Zgoraj omenjeni oče se sprašuje tudi, kako naj zdaj pomaga svoji hčeri, če pa so jo državne institucije desetletje uničevale. Družinske oddelke na sodišču so ustanovili ravno zaradi hitrejšega reševanja zadev, a zgoraj opisani primer je nazoren: sodišče je kar pet mesecev odločalo o nečem, o čemer bi moralo odločiti čim prej, morda celo v 24 urah. "Pri otrocih je bistvenega pomena, da se ukrepa takoj. Če ga vaša hči polomi, ne boste čakali eno leto in pol, da jo boste kaznovali, sankcija mora slediti takoj." Zalokarjeva: Psihopatske osebnosti v samem vrhu države "Bolj ko študiraš osebnostne motnje, bolj ko se poglabljaš, bolj vidiš, da je zelo veliko takšnih oseb med slovenskimi politiki. Zelo, zelo veliko. So znane, samo kljukice lahko delaš. To so razne psihopatske, nevrotične poteze, paranoje.

In če mene vprašate, bo ta država, dokler jo bodo vodile psihopatske osebnosti, narcisi, drvela v prepad, če še nismo tam. Jaz bi v trenutku zamenjala čisto vse politike, zlasti moške, in na vodilna mesta postavila ženske. Ker če bi ženske vodile državo, tega ne bi bilo. Nobene kmečke logike, mi smo resnično hlapci, podalpski zaplankan narod. Pa sem čisto apolitična," trdi Zalokarjeva.