Zakon o javnih naročilih omogoča legalizirano korupcijo

Koliko država preplačuje določene storitve, investicije in nabavo materiala, na glas ne želi povedati nihče. Nekateri so prepričani, da se od štirih milijard evrov, ki jih država porabi prek javnih naročil, v zasebne žepe steče okoli 25 odstotkov oziroma slaba milijarda evrov. Spomnimo se samo, kako so se dražile slovenske avtoceste in investicije v zdravstvu, ko so se končni zneski povečevali tudi za 200 in več odstotkov od prvotno predvidenih. Tu je še nabava materiala in zdravil, kjer se denar davkoplačevalcev porablja negospodarno, odgovarja pa nihče. Nekateri so sicer napovedovali, da se bo stanje samo po sebi uredilo ob nastopu krize, ko je denarja začelo primanjkovati, a ni bilo tako. Še vedno je vse po starem, takšni in drugačni lobiji pa se še naprej napajajo iz davkoplačevalskega denarja. Medtem ko vlada varčuje na vsakem koraku, pravila javnega naročanja ostajajo enaka in omogočajo legalno korupcijo. Z vsako spremembo je zakon slabši, ne boljši Čeprav ni za vse kriva zakonodaja, pa nekdanji prvi mož protikorupcijske komisije Drago Kos meni, da ta ni najboljša. "Jaz celo mislim, da je vsak predpis, ki ga sprejmemo v luči preprečevanja korupcije, slabši od prejšnjega. In to mi ni jasno," pravi Kos. Nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je še bolj oster: "Od leta 1997 imamo v uporabi zakon o javnih naročilih in ne morem se znebiti občutka, da je z vsako spremembo zakon slabši in ne boljši. Posledično je korupcije vedno več in ne manj. Na neki način z zakonom o javnih naročilih legaliziramo korupcijo, kjer samo navidezno zbiramo ponudbe, v resnici so pa stvari v dosti primerih vnaprej dogovorjene. Če ni najbolj ugoden želeni ponudnik, se potem razpisi ponovijo in razveljavijo. To sicer ne velja za vse, vendar pa v veliko primerih!" Ni standardov … Kos izpostavlja dejstvo, da ni standardov, ki bi bili podlaga za javno naročilo. "Ker tega ni, praviloma prihaja do nerazumljivih anomalij. To se je najbolj videlo pri investicijah v gradbeništvu, saj preprosto ni mogoče ugotoviti, kdo je najboljši ponudnik. Jaz se sicer strinjam, da ne more avtomatično na razpisu zmagati ponudnik z najnižjo ceno, ampak če ni jasno zapisanih kriterijev, je tu potem omogočena zloraba sistema." … niti referenčnih cen – cena poskoči tudi za štirikrat Šoltes temu dodaja, da bi morali predvsem v zdravstvu, ki je po njegovem prepričanju nekakšna pandorina skrinjica, ki je ne želi odpreti nihče in kjer se dogajajo velike kršitve, uvesti referenčne cene. "To je nedopustno, da za isto zdravilo ali isti pripomoček plačujemo po trikrat več kot je cena na trgu. Ali pa recimo primer, ko je zdravstvena ustanova za srčni spodbujevalnik plačala okoli sedem tisoč evrov, v resnici pa ga na trgu dobiš za dva tisoč. V zdravstvu vlada poseben odnos med dobavitelji in zdravniki, tako da se razpisi prilagajajo določenemu ponudniku. Na področju opreme in zdravil je ogromno rezerve. Če bi imeli sistem referenčnih cen, kjer bi bilo preplačevanje onemogočeno, se to ne bi dogajalo. Gre preprosto za dogovorno ekonomijo, kjer zmaga vnaprej določeni ponudnik."