SiolNET. Novice Slovenija
3,15

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vsa življenja Metoda Dragonje

3,15

termometer

Metod Dragonja
Foto: Bor Slana

Sprehod skozi kariero Metoda Dragonje nazorno kaže, kako se je Slovenija v petindvajsetih letih spremenila in zakaj je danes tam, kjer je. Bil je poleg pri prelomnih dogodkih slovenske politike in gospodarstva. Zdaj je porinjen v največji državni infrastrukturni projekt, v katerega sam ne verjame.

Jeseni 2013 je Metod Dragonja dneve preživljal v Moskvi. 

V prelomnih časih, ko sta Slovenijo pretresali gospodarska kriza in sanacija bank, je sedel skoraj 2000 kilometrov stran - v pisarni vodje ruske podružnice NLB. Časi, ko so ga kot enega najuglednejših gospodarstvenikov povabili v vlado, čemur ni nasprotovala celo tedanja opozicija, so bili le oddaljeni spomin. 

Kmalu mu je uspela velika vrnitev. V treh letih je Dragonja postal član vlade, pristojen za gospodarstvo, nato pa desna roka ministra za finance, odgovorna za prodajo državnega premoženja in slabo banko. Zdaj bo sodeloval še pri drugem tiru Divača-Koper, bodočem največjem infrastrukturnem projektu v državi, vrednem 1,4 milijarde evrov.

Še ne tako daleč nazaj eno od pozabljenih imen domačega politično-gospodarskega sveta je čez noč postalo presečišče informacij in interesov.

Odpiral vprašanja, ki jih ne bi smel

Svetovalec v projektnem podjetju 2TDK, ki ga je država ustanovila za gradnjo nove proge, je postal le nekaj mesecev po tem, ko je sindikat Luke Koper ob tihi asistenci uprave in nadzornega sveta družbe z blokado pristanišča zahteval njegov odstop. Na Obali so mu očitali, da je v državnem zboru namenoma navajal napačne podatke o poslovanju Luke Koper. 

Dragonji so očitali navajanje napačnih podatkov o poslovanju Luke Koper. Dragonji so očitali navajanje napačnih podatkov o poslovanju Luke Koper. Foto: Bojan Puhek

V ozadju so bili tudi drugi motivi. Dragonja je javno odprl vprašanja, ki se jih v Kopru ob vseh hrupu okrog pristanišča in nove železniške proge ne sme postavljati. Govoril je o slabem dividendnem donosu Luke Koper in sistematičnem kršenju koncesijske pogodbe. K obisku pristanišča je odkrito vabil davčno in druge inšpekcije. Šlo je za enega od redkih impulzivnih javnih nastopov Dragonje, ki velja za človeka izrazito mirnih živcev in trde kože. 

Bil je tudi eden od ključnih članov ekipe Dušana Mramorja, ki je kot minister za finance skoraj dve leti ostro nasprotoval financiranju drugega tira s proračunskim denarjem. Ko je kmalu zatem ministrstvo zapustil Mramor, je skupaj z njim odšel tudi Dragonja.

Lek preživel tranzicijo brez prask

Mož, ki ga pomemben del politični javnosti dojema kot omahljivca spremenljivih, občasno tudi impulzivnih stališč, je v zadnjih dveh desetletij opravljal več javnih funkcij, vmes pa se vračal v gospodarstvo. Kako je sploh prišel v politiko? In zakaj se mu je vedno znova uspelo vrniti?

Dragonja je v 16 letih v Leku doživel marsikaj. V tem času je prehodil pot od praktikanta do generalnega direktorja. Dragonja je v 16 letih v Leku doživel marsikaj. V tem času je prehodil pot od praktikanta do generalnega direktorja. Foto: Arhiv proizvajalca

62-letni Dragonja, ki prihaja iz Selške doline, je v tranzicijo vstopil kot generalni direktor Leka. Tam je v šestnajstih letih prehodil pot od praktikanta do generalnega direktorja. Družbo je vodil v času razpada Jugoslavije in prve javne prodaje delnic, po kateri je število Lekovih delničarjev (48.000) presegalo število prebivalcev tretjega največjega slovenskega mesta. 

Takratno gospodarsko krizo je Lek preživel brez večjih prask. Farmacevt, ki je imel samo v Sloveniji 2200 zaposlenih, je recimo leta 1994 izvozil že dva od treh proizvedenih izdelkov, prodaja v tujini pa mu je takrat prinesla 250 milijonov tedanjih mark. 

Ugled Dragonje v poslovni in politični javnosti je strmo rasel. Še istega leta je Lek gostil prvo srečanje Poslovno-razvojnega sveta LDS, na katerem je bilo govora o industrijski in razvojni politiki Slovenije, kar si je v današnjih razmerah težko predstavljati. Kmalu je Dragonja dobil tudi prvo povabilo v vlado.

Maks Tajnikar je bil Dragonjev predhodnik na položaju ministra za gospodarstvo. Maks Tajnikar je bil Dragonjev predhodnik na položaju ministra za gospodarstvo. Foto: STA

Ropov klic v Pariz

Zgodba o tem gre nekako takole. Konec leta 1995 ga je na farmacevtski sejem v Parizu poklical Tone Rop. Ponudbo je sprejel - na presenečenje mnogih v LDS, ki so ocenjevali, da se nekaj mesecev pred koncem mandata druge Drnovškove vlade ne bo pripravljen umakniti iz Leka. 

Dragonja je na položaju ministra za gospodarstvo nasledil Maksa Tajnikarja, ki ga je odnesla afera TAM. V resor je moral, tako je govoril Janez Drnovšek, "vnesti več dinamike", čeprav sam Dragonja nikoli ni veljal za dinamičnega človeka. Prej nasprotno. 

Sploh ker je bilo takrat ministrstvo za popolnoma drugačno kot danes. Danes je zaradi dolgoletnega ločevanja države od gospodarstva degradirano na razdeljevalca podjetniških subvencij. Pred dvajsetimi leti so bili v rokah ministra za gospodarstvo ključi domače gospodarske politike. Odločal je o prednostnih panogah, usodah konkretnih podjetij, energetiki, državnih pomočeh in kadrovanju, pogosto tudi hodil v podjetja in redno klical njihove direktorje.

To so bili, milo rečeno, burni časi. Slovensko delavstvo je bilo na okopih. Stavke so bile prej pravilo kot izjema. Stroje so zaustavljali v celotnih panogah in posameznih podjetjih: Tamu, Litostroju, Zlatarni Celje, Peku in Hidromontaži Maribor. Prav tako v Cimosu, ki ga je Dragonja kot minister spet pomagal "reševati" osemnajst let pozneje – s podporo prisilni poravnavi, ki je prestrašila njegove ključne kupce. 

V težavah so bile še Slovenske železarne, Planika, Rog, Nafta Lendava, Splošna plovba in Steklarna Rogaška. Nejasna je bila usoda Papirnice Videm … Še danes zveni srhljivo podatek, da je v velikih gospodarskih bolnikih delalo 60.000 ljudi oziroma četrtina vseh zaposlenih v industriji in gradbeništvu.

Afera Lek-SLS je bila ena prvih, povezanih s sumi nezakonitega financiranja političnih strank. V javnosti je izbruhnila leta 1998, ko je Dragonja še vedno vodil gospodarsko ministrstvo. Še isto leto so ga kriminalisti ovadili, sedem let pozneje pa ga je sodišče vnovič in dokončno oprostilo krivde. Afera Lek-SLS je bila ena prvih, povezanih s sumi nezakonitega financiranja političnih strank. V javnosti je izbruhnila leta 1998, ko je Dragonja še vedno vodil gospodarsko ministrstvo. Še isto leto so ga kriminalisti ovadili, sedem let pozneje pa ga je sodišče vnovič in dokončno oprostilo krivde. Foto: Ana Kovač

Gasilec socialnih požarov

Dragonja se je tako iz menedžerja čez noč moral preleviti v gasilca socialnih požarov. Pri tem je moral broditi po močvirju interesov, ki se jim je moral prilagajati. Eden takšnih primerov je rafinerija v Lendavi. Po tem, ko je Dragonja napovedal njeno zaprtje, ga je Drnovšek pred bližajočimi volitvami "prepričal" o nasprotnem. Takoj zatem je kot minister napovedal, da bo za obratovanje dobila denar države.

Medtem ko so direktorji kapitalsko podhranjenih industrijskih podjetij državo prosili za pomoč, komaj sanirane banke pa so zavračale njihovo financiranje, so številne družbe v lasti Slovenske razvojne družbe ali drugih državnih skladov, pogosto pod mizo, dobivale nove lastnike. Na sceno so z blagoslovom različnih političnih botrov začeli prihajali tranzicijski "prosti strelci" – sanatorji podjetij, ki so svoje storitve kljub vprašljivim učinkom njihovega dela znali več kot dobro unovčiti.

Čeri "odesijade"

Eden takšnih je bil Tomaž Lovše, ki je postal direktor Peka. Več let pozneje so revizorji KPMG ugotovili, da je Lovšetova uprava delovala nepregledno. To dogajanje v Peku je imelo močan politični podpis Dragonje. Na plačilni listi podjetja je bil namreč tudi odvetnik Tomaž Čad, soprog tedanje prve nadzornice Peka Barbare Kü​rner Čad, ki je zatrjevala, da je minister za ta konflikt interesov ves čas vedel.  

Dogajanje v Peku je imelo močan politični podpis Dragonje. Dogajanje v Peku je imelo močan politični podpis Dragonje. Foto: Alenka Teran Košir

Med kolegi politiki je veljal za neodločneža, ki pogosto menjuje stališča. Nekateri v vladi so v Dragonji videli le "računovodjo". Tudi zato je svoje bivanje na ministrstvu, ki se je končalo spomladi 1999, nekoč označil za "odisejado". 

Naštejmo le nekaj afer in nesrečnih zgodb, ki so tako ali drugače zaznamovale njegovo tedanje ministrovanje:

  • za enega od državnih sekretarjev je imenoval Borisa Šuštarja, ki je bil pozneje kot prvi državni funkcionar obsojen zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja.
  • Leta 1998 je Dragonja zahteval prekinitev dobave električne energije iz Krškega Hrvaški. S tem se je začela valiti snežna kepa dolgoletnih elektrosporov s sosednjo državo, ki se je lani decembra končala z dokončno hrvaško zmago na arbitražnem sodišču v Washingtonu. Slovenijo bo stala 40 milijonov evrov.
  • Januarja 1999 je na referendumu padel predlog za državno sofinanciranje gradnje tretjega bloka Termoelektrarne Trbovlje (TET3), kar je pomenilo začetek konca zasavske energetike. Šlo je za enega najpomembnejših osebnih projektov Zasavca Janeza Drnovška.
  • Zavzel se je za prodajo TAM po delih in začel pogovore o državnem odkupu Elana od Hrvatov, saj mu je spet grozil stečaj.

Imenovanje Borisa Šuštarja, ki je bil pozneje kot prvi državni funkcionar obsojen zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja, je le ena od afer v ministrski karieri Metoda Dragonje. Imenovanje Borisa Šuštarja, ki je bil pozneje kot prvi državni funkcionar obsojen zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja, je le ena od afer v ministrski karieri Metoda Dragonje. Foto: STA

Nikoli raziskana skrivnost 46. glasu

Leta 1996 je bil Dragonja na listi LDS izvoljen za poslanca. Iz tistega časa izvira največja skrivnost, povezana z njegovim političnim delovanjem. 

Ko je Drnovšek po volitvah sestavil levosredinsko koalicijo, bi morala biti ta po pričakovanjih v državnem zboru potrjena s 46 glasovi, a ji je pri tem zmanjkal en sam glas. Kdo je sabotiral tajno glasovanje, nikoli ni bilo uradno znano. Še več let pozneje pa je bil v političnih krogih prvi osumljenec Dragonja. 

Zakaj bi bilo članu LDS v interesu blokirati potrditev vlade, v kateri je imela glavno besedo njegova stranka? 

Odgovor na to vprašanje se je, tako naši sogovorniki iz političnih krogov, skrival v dolgoletni zvezi Metoda Dragonje z SLS, ki je presenetljiv razplet glasovanja nato izkoristila za dogovor o svojem vstopu v Drnovškovo vlado. Že leta 1992 je Lek prikrito financiral volilno kampanjo SLS prek obvoda - podjetja, ki je prejelo 55.000 nemških mark. To je bilo v lasti Miloša Čirića, lobista, ki bo imel dve desetletje pozneje pomembno vlogo pri prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Poslu, ki se je končal prav v času vlade Alenke Bratušek, v kateri je sedel tudi Dragonja.

Afera Lek-SLS je bila ena prvih, povezanih s sumi nezakonitega financiranja političnih strank. V javnosti je izbruhnila leta 1998, ko je Dragonja še vedno vodil gospodarsko ministrstvo. Še isto leto so ga kriminalisti ovadili, sedem let pozneje pa ga je sodišče vnovič in dokončno oprostilo krivde.

Predsednik SLS Marjan Podobnik naj bi Dragonji v zameno za denar obljubil vladno pomoč pri naskoku na tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela farmacevtska podjetja iz nekdanje Jugoslavije. Predsednik SLS Marjan Podobnik naj bi Dragonji v zameno za denar obljubil vladno pomoč pri naskoku na tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela farmacevtska podjetja iz nekdanje Jugoslavije. Foto: Simon Plestenjak

Radiranje predsednice sveta delavcev

Zakaj sta Lek oziroma Dragonja sploh financirala SLS? Po eni od razlag naj bi poznejši predsednik SLS Marjan Podobnik Dragonji v zameno za denar obljubil vladno pomoč pri naskoku na tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela ostala farmacevtska podjetja iz nekdanje Jugoslavije. 

A razlogi so verjetno tičali drugje. Dragonja, ki je sprva zanikal, da bi za financiranje sploh vedel, je pozneje priznal, da je šlo za plačilo "sponzorskega prispevka" za volilno kampanjo Metke Karner Lukač, tedanje delavske direktorice v Leku, ki je kandidirala na listi SLS. Ker jo je želel Dragonja na vsak način spraviti iz Leka, ji je iskal izhode. 

Računica Dragonje pri umiku odločilnega glasu pri glasovanju o levosredinski vladi naj bi bila zato naslednja: če pride SLS v vlado, bo Karner Lukačeva postala ministrica, s tem pa bi jo dokončno pregnal iz Leka, kamor se je vsekakor nameraval vrniti. 

A tudi ta načrt se mu ni izšel. Čeprav je Podobnik Karner Lukačevo predlagal za ministrico, so ji rdečo luč prižgali v LDS. Ostala je v Leku, od koder je odšla šele aprila 1999, sedem (!) let po spornem nakazilu na račun SLS, ko je svet delavcev zahteval njeno razrešitev. Zagotovo ni naključje, da se je Dragonja takoj zatem vrnil v Lek in kmalu spet postal njegov prvi mož. 

Pod črto: za "radiranje" šefice sveta delavcev, ki mu ni bila po volji, je porabil sedem let, v katerih je bil očitno pripravljen na sporen način financirati konkurenčno politično stranko, zaradi tega več let hoditi na sodišče in – če gre verjeti političnim kuloarjem - celo sesuti lastno vlado. To jasno kaže še na eno njegovo značajsko lastnost - zamerljivost. 

Če je v vladi veljal za zagovornika močne države, zgolj pogojno naklonjenega prodajam slovenskih podjetij tujcem, je ob vrnitvi na staro delovno mesto ploščo obrnil. 

62-letni Dragonja, ki prihaja iz Selške doline, je v tranzicijo vstopil kot generalni direktor Leka. Tam je v šestnajstih letih prehodil pot od praktikanta do generalnega direktorja. 62-letni Dragonja, ki prihaja iz Selške doline, je v tranzicijo vstopil kot generalni direktor Leka. Tam je v šestnajstih letih prehodil pot od praktikanta do generalnega direktorja. Foto: Matej Povše

Na vso moč lobiral za Švicarje

Leta 2002 je na Lek oko vrgel švicarski Novartis. Bil je čas, ko se je Slovenija pred vstopom v EU začela odpirati tujemu kapitalu. V Slovenijo so prišli belgijska banka KBC, ki je kupila tretjino NLB, in Interbrew, ki je ciljal na Pivovarno Union. Medtem ko je bil vrh LDS naklonjen tujcem, se je v ostanku politike – ne le v krogih blizu Milana Kučana, ampak tudi na pomembnem delu desnice - krepil ekonomski nacionalizem. Zavit je bil v doktrino "nacionalnega interesa", njegovo gonilo pa so bile ambicije pivovarjev iz Laškega.

Že od začetka "operacije Lek" je bil Dragonja zelo naklonjen prevzemu. Sogovorniki se spominjajo, da je za Novartis lobiral "pri vseh in vsakomur". Govoril je, da Lek ne more preživeti brez močnega stratega, še posebej zaradi velikih tožb na področju intelektualne lastnine, ki bi lahko družbo čakale ob prodaji v ZDA. Ideje o Lekovem povezovanju s Krko je zatiral v kali - tudi zaradi odnosa s pokojnim direktorjem novomeškega farmacevta Milošem Kovačičem, s katerim sta se imela vzajemno v želodcu.

Pri svojih prizadevanjih je bil uspešen. Novartisov vstop v Slovenijo je podpiral Drnovšek, ki se je srečal s Danielom Vasello, takratnim predsednikom uprave švicarskega farmacevtskega velikana. 

Toda Dragonja je v zgodbi hodil precej po robu. Državo je prepričeval, da je cena, ki jo je za delnico sprva ponujal Novartis (396 evrov), poštena in ustrezna, čeprav sta Kad in Sod, tedaj največja lastnika Leka, zanjo želela dobrih 40 evrov več. 

Oba sklada sta Švicarjem žugala z domnevnim zanimanjem drugih strateških partnerjev, blokado statutarnih sprememb, nujnih za uspeh prevzema, in zavezami glede ohranitve delovnih mest in razvoja. Spopad je imel tudi osebno razsežnost. Sod je takrat vodil Igor Kušar, ki se je v času, ko je bil Dragonja na "začasnem delu" v vladi, povzpel na položaj član uprave Leka, ob njegovi vrnitvi pa ga je moral zapustiti.

Pustil ga je čakati v Dubrovniku

Še isto leto je Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) začela preiskovati sume zlorabe notranjih informacij pri prevzemu Leka in vložila več kot deset ovadb. Med delničarji, ki so povečevali delež v prevzemu, je bilo tudi podjetje Fridra, ki je v lasti Dragonje in članov njegove družine. Sam Dragonja je imel v lasti za 39.000 evrov delnic Leka. 

Dragonja takrat verjetno še ni slutil, da bo Novartisov prevzem pomenil tudi skorajšnji konec njegove ere na vrhu Leka. Še dve leti po prevzemu je zanikal, da bi Lek po prevzemu izgubljal ključne kadre, razvojne in druge funkcije. 

A v ozadju je že vrelo. Ko so v Švici napovedali, da bo moral Lek, zdaj del Novartisove generične divizije Sandoz, ukiniti nekatere programe in lastne prodajne poti, se je Dragonja odpravil v Dubrovnik, kjer se je želel sestati z Vasello. Na avdienco pri človeku, ki ga je revija Time leta 2004 uvrstila med sto najvplivnejših ljudi sveta, je moral čakati skoraj teden dni. Poti nazaj ni bilo več. Dragonja se je moral posloviti, na čelo Leka pa je prišla Janja Bratož

Lek nikoli ni postal prodajno-marketinški center za generična zdravila za srednjo in vzhodno Evropo, kot je ob prevzemu obljubljal Novartis, a je v podjetju zadržal razvoj.

Bil je tudi eden od ključnih članov ekipe Dušana Mramorja, ki je kot minister za finance skoraj dve leti ostro nasprotoval financiranju drugega tira s proračunskim denarjem. Ko je kmalu zatem ministrstvo zapustil Mramor, je skupaj z njim odšel tudi Dragonja. Bil je tudi eden od ključnih članov ekipe Dušana Mramorja, ki je kot minister za finance skoraj dve leti ostro nasprotoval financiranju drugega tira s proračunskim denarjem. Ko je kmalu zatem ministrstvo zapustil Mramor, je skupaj z njim odšel tudi Dragonja. Foto: Ana Kovač

Grenkoba zaradi Novartisa

Svojo podporo prevzemu Leka je Dragonja pozneje obžaloval. "Moja osebna pričakovanja niso bila povsem uresničena. Novartis bi lahko bolje izkoristil Lekove konkurenčne prednosti," je priznal leta 2007, pet let po prevzemu Leka. V njegovih besedah je bilo mogoče zaznati grenkobo. Pred parlamentarno preiskovalno komisijo pa je ceno, ki jo je Novartis plačal za delnico Leka, ocenil kot ustrezno. 

Začelo se je skoraj desetletje dolgo obdobje "tlake" Metoda Dragonje v Rusiji, ki jo je začel kot direktor ruske podružnice Sandoza. 

Sledil je kratek vmesni postanek na Bledu, kjer je bil pomočnik direktorice tamkajšnje poslovne šole IEDC Danice Purg, in vrnitev v Moskvo, kamor ga je menda naposled prikovala ljubezen. Postal je vodja tamkajšnjega predstavništva NLB. Vmes je z nekaterimi nekdanji sodelavci iz Leka prek Luksemburga prevzel podjetje Sensilab, ki v Sloveniji in drugih državah prodaja različne prehrambne izdelke za hujšanje, zdravljenje in šport. 

Manjši del denarja za financiranje tega posla (700.000 evrov) so si novi lastniki Sensilaba izposodili pri Factor banki, ki jo je tedaj vodil Ciril Dragonja, brat Metoda Dragonje. 

Na vprašanje, v kakšnem odnosu je z bratom in ali se njim redno sliši, je Ciril Dragonja letos spomladi pred državnozborsko komisijo za preiskovanje bančne luknje odgovoril, da "so prišli gospodje v zvezi z nekim poslom in povedali, kaj nameravajo in kakšen kredit iščejo". "Zahteval sem, da nekdo od banke vstopi v nadzorni svet (kupljenega, op. a.) podjetja in  oni so se strinjali," je pojasnil Ciril Dragonja. 

Ob vrnitvi iz Moskve velika pričakovanja, toda ...

O tedaj bližajoči se nadzorovani likvidaciji Factor banke, ki je septembra 2013 dobila izredno upravo, mu Metod Dragonja ni ničesar namignil, ker "takrat še ni bil v državni službi". 

V Slovenijo se je vrnil februarja 2014, ko je postal minister za gospodarstvo v vladi Alenke Bratušek. Znova je bil pred težko nalogo. V vladi, ki je ekonomsko politiko podredila servisiranju javnega dolga, je moral skrbeti za oživitev gospodarstva, ki so ga dušili nelikvidnost in stečaji. Že prvi dan ga je na mizi čakal dnevni red bolnikov: AHA Mura, Polzela in Cimos. 

Kot eden redkih ministrov s kilometrino v državi, ki so ji zavladali "novi obrazi", pogosto celo brez nikakršnih političnih izkušenj, je vzbudil velika pričakovanja. Sploh ko je napovedoval iskanje razvojnih niš, projekte s področje lesne industrije in elektrifikacije prometa. A še preden se je dobro lotil dela, je vlada Bratuškove razpadla. Julija 2014 je na volitvah zmagala SMC Mira Cerarja, ki v svoji ekipi ni želel videti nikogar iz stranke nekdanje predsednice vlade. 

Izjema je bil Dragonja, ki ga je na ministrstvu na vsak način želel videti Dušan Mramor. Celo do te mere, da je z zeleno lučjo za Dragonjo pogojeval prevzem ministrske funkcije. 

V "novem življenju" je Dragonja kot državni sekretar čez noč dobil v roke številne vzvode moči. Bil je ključen mož Cerarja in Mramorja za področje državnega premoženja. Zadolžen je bil za privatizacijo, ki je bila takrat v polnem teku. Država je prodajala Telekom Slovenije in Novo KBM. V imenu ministrstva za finance je hodil na seje Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja državne deleže v podjetjih, in upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je takrat začela prodajati prve pakete terjatev.

Toda že kmalu se je okrog Dragonje začel dvigovati prah. Zaradi priznanja, da se mu prodaja Nove KBM po ceni, nižji od tretjine kapitala, ki ga je država samo leta 2013 vložila v banko, si je prislužil javno opozorilo Mira Cerarja. Tudi pri DUTB je ohranil "ugled" človeka, ki rad vesla med različnimi tabori. 

Metod Dragonja je javno odprl vprašanja, ki se jih v Kopru ob vseh hrupu okrog pristanišča in nove železniške proge ne sme postavljati. Govoril je o slabem dividendnem donosu Luke Koper in sistematičnem kršenju koncesijske pogodbe. K obisku pristanišča je odkrito vabil davčno in druge inšpekcije. Šlo je za enega od redkih impulzivnih javnih nastopov Dragonje. Metod Dragonja je javno odprl vprašanja, ki se jih v Kopru ob vseh hrupu okrog pristanišča in nove železniške proge ne sme postavljati. Govoril je o slabem dividendnem donosu Luke Koper in sistematičnem kršenju koncesijske pogodbe. K obisku pristanišča je odkrito vabil davčno in druge inšpekcije. Šlo je za enega od redkih impulzivnih javnih nastopov Dragonje. Foto: Bojan Puhek

Je Švedom pomagal iskati luknje?

Na eni strani je ves čas ohranjal dobre odnose s švedsko-finsko ekipo na slabi banki. Posnetki sej njenega upravnega odbora celo razkrivajo, da je nekdanjemu predsedniku Larsu Nybergu pomagal iskati luknje v Lahovnikovem zakonu o plačah. To je Dragonja zanikal. Na drugi strani si je ob zamenjavi Nyberga in Torbjörna Månssona, ki jima je pred tem dopuščal, da z vsemi pravnimi topovi napadeta Savine hotele, hitro umil roke. Javno je razlagal, da "je obseg pravnih bitk in sodnih postopkov v primeru Save Turizma prešel meje razumnega".

Zaupanja Mramorja ni nikoli izgubil. Dragonjo je imel skupaj z Ireno Sodin in Matejo Vraničar Erman za nepogrešljivega člana štiriperesne deteljice, ki je vodila ministrstvo. Mogoče tudi zato, ker vedno daje vtis, da ga nujno potrebuješ za rešitev problema, kot ga je slikovito opisal eden od nekdanjih sodelavcev. 

Zdaj se bo ukvarjal z drugim tirom - projektom, ki izpolnjuje vse pogoje, da postane podoben šestemu bloku Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6)

Obema je skupno več stvari: astronomska cena, nejasna finančna konstrukcija, politika izvršenih dejstev, ki kot "buldožer" vozi čez vse pomisleke o projektu, pritiski na državo, predimenzioniranost, potencialni skriti stroški in visoka tveganja za podražitve. Ironija zgodovine je, da je bil direktor podjetja 2TDK Žarko Sajić v času prve Janševe vlade član vladne projektne skupine za TEŠ6, ki je nekaj časa spremljala razvoj projekta. V njej je sedel tudi tedanji direktor TEŠ Uroš Rotnik.

Nahrbtnik načete kredibilnosti

Kako se bo Dragonja spopadal s pritiski Luke Koper, posameznih strank koalicije, ministrstva za infrastrukturo, prijateljev iz vrst gradbincev in drugih ljudi, ki imajo njegovo telefonsko številko? Zagotovo že njegovo izhodišče ni dobro. V novo službo je prišel z nahrbtnikom deloma načete kredibilnosti. Odprto ostaja vprašanje, ali intimno sploh verjame v izvedljivost projekta, ki ga je še ne tako daleč nazaj – v imenu fiskalne discipline - pomagal zavirati. 

Morda so ga ravno ti pomisleki v trenutku slabosti ali impulzivnosti prepričali o naskoku na novo pomembno funkcijo – kandidaturo na aktualnem razpisu za predsednika uprave SDH. 

Zdi se, da je tokrat svoje možnosti naivno precenil. Za tako imenovanje preprosto nima nobenih možnosti, saj bi to povzročilo nove razpoke v koaliciji. SD in DeSUS namreč pri tokratni razdelitvi plena želita dobiti svoj kos in s tem vpliv na upravljavca državnega premoženja. 

Dragonja, vrsto let nepogrešljivi igralec na tranzicijskem parketu, priložnosti za novo veliko vrnitev morda ne bo več imel.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • oporečnik / 12.11.2016. ob 18:15 0 0

    Takoj, ko je švicarski Novartis kupil LEK, so brcnili iz njega Dragonjo, ker so ugotovili, da bi bil za našo politiko boljši!

    0 0
  • pavel / 15.11.2016. ob 13:44 0 0

    ne,ne--za nagrado ker je ,,zjebal" LEK je šel v rusijo na dobro plačano mesto,drugače bi ga tu opljuvali da je kaj---vprašajte lekovce

    0 0
delitve: 46
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin