Velika sobota za vernike v znamenju pričakovanja velike noči (VIDEO)

Po tradicionalnem običaju današnja velikonočna sobota med vernimi mineva v znamenju priprave in blagoslova velikonočnih jedi, med katerimi so pirhi, šunka, hren in potica. Praznovanje velike noči bodo nekateri začeli z nocojšnjimi vigilijami, papež jo bo tradicionalno vodil v vatikanski baziliki. Na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem ob veliki noči tudi pokajo z možnarji. Blagoslov ognja, vode in jedi Dan pred veliko nočjo, v soboto zjutraj, potekajo tudi blagoslovi ognja in vode. Zlasti v preteklosti je veljalo, da so blagoslovljen ogenj v domove prinesli s tlečo in posebej dišečo drevesno gobo, s katero so nato zakurili v peči, da so gospodinje lahko začele pripravljati velikonočne jedi. Poleg pirhov so na praznični mizi najznačilnejši potica, šunka in hren, ponekod po Sloveniji pa tudi druge jedi, ki imajo vsaka svojo simboliko. Praviloma jih pripravijo v soboto, kristjani jih nato nesejo k blagoslovu oz. "žegnu", ki poteka po cerkvah, v nedeljo pa se družina zbere ob velikonočnem zajtrku. Pirhi so kapljice Kristusove krvi, hren predstavlja žeblje ... Rdeče obarvana kuhana jajca oz. pirhi ali pisanice simbolizirajo kaplje Kristusove krvi. Po nekaterih interpretacijah naj bi predstavljale tudi Kristusovo vstajenje. Velikonočne dobrote začini pekoči hren, ki predstavlja žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ. Šunka oz. meso predstavlja Kristusovo telo, potica oz. pogača pa je, predvsem v okrogli obliki, simbol trnjeve Kristusove krone. Poleg živil, ki so značilna za vso Slovenijo, so posamezne pokrajine razvile tudi svoje značilne velikonočne jedi. Za območje Primorske in Istre je denimo značilna pinca oz. sladki kruh, drugje v tem času nesejo k blagoslovu nadevani želodec, v testu pečeno gnjat in še nekatere druge jedi.

Tudi evangeličani na veliko soboto zakurijo velikonočni ogenj, ki simbolizira svetlobo in veselje. Prav tako pripravijo tudi jedi za nedeljski velikonočni zajtrk, vendar jih ne blagoslavljajo.

Velikonočne šege in običaji Velikonočni čas je povezan tudi z nekaterimi šegami in običaji. Tako ponekod v pirhe mečejo kovance. Navado denimo poznajo na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju, kjer metanje kovanca v jajce imenujejo sekanje pirhov. Najdlje organizirano sekanje pirhov poteka v Sevnici, najštevilčnejše pa je v Stopičah pri Novem mestu.

Podoben običaj so včasih poznali tudi v istrskem zaledju, a so ga poimenovali "picanje jajc". Običaj je bil v veljavi med vaškimi moškimi. Pirh so postavili ob zid in vanj ciljali s kovanci. Tisti, čigar kovanec se je zapičil v pirh, je dobil vse preostale kovance.

Ponekod v Sloveniji je še vedno navada, da pirhe skrijejo po stanovanju ali po vrtu, otroci pa jih morajo nato najti.

Velikonočni čas je povezan še z nekaterimi drugimi šegami in navadami. V skladu z njimi se na veliki četrtek ne sme prati perila in opravljati fizičnega dela. Na veliki petek pa mora vsaka gospodinja obvezno nekaj posaditi na vrt, saj naj bi to pomenilo boljšo rast vrtnin v prihajajočem letu.

Velikonočno nedeljo bodo zaznamovala tudi pokanja z možnarji Na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem ob veliki noči tudi pokajo z možnarji. Na Gorenjskem v Koroški Beli se bodo zbrali ob 5. uri zjutraj, da bi pripravili možnarje ter se nato s prižganimi plamenicami napotili na vzpetino nad vasjo, odkoder bodo streljali. To se bo začelo uro kasneje med velikonočno procesijo. Tradicija streljanja z možnarji je v Koroški Beli in sploh na Gorenjskem dolga. Predsednik kulturnega društva možnar Koroška Bela Janez Sterle je dejal, da so pri njih z njimi pokali v času med obema vojnama in tudi po vojni vse do leta 1955, ko je običaj zamrl.

"Konec leta 2001 smo se s prijatelji odločili, da obnovimo ta običaj in ustanovimo društvo, tako so že spomladi naslednjega leta začeli s pokanjem. To poteka z vsemi potrebnimi dovoljenji in pod strogimi varnostnimi ukrepi," je pojasnil Sterle, ki se je streljanja z možnarji sicer naučil od starega očeta. "Streljanje z možnarji je v bistvu prikaz Kristusovega vstajenja," pravi Sterle in dodaja, da pri njih možnarje napolnijo s črnim smodnikom za razliko od veliko bolj razširjenega karbida, ki je značilen za Štajersko in Prekmurje.

Na dno možnarja tako dajo smodnik, ki ga prekrijejo s čepom iz filca. Čez čep dajo zbiti plasti žaganja in zemlje, ki tvorita nekakšen pokrov, ki pritiska na smodnik. Brez tega po Sterletovih besedah ne bi prišlo do eksplozije. Na dnu možnarja je luknja, ki omogoča, da smodnik prižgejo.

Etnolog Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev pokanje označuje za izraz fantovskega veselja. Korenine tega običaja je potrebno iskati v predkrščanskih verovanjih, da je moč zlih duhov ob prelomnih dnevih leta večja kot ponavadi. Zlasti nevarni so ob prehodu zime v pomlad, nekdanjem novem letu, kar se je kasneje preneslo na krščansko praznovanje velike noči, navaja.

Velikonočne vigilije ali bdenja Po katoliških cerkvah nocoj pripravljajo tudi velikonočne vigilije oziroma bdenja. Pri tem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in obnovitev krstnih obljub.

V Vatikanu se bo vigilija začela ob 20.30, ko bo papež Frančišek v atriju bazilike najprej blagoslovil ogenj, nato pa skupaj s kardinali v procesiji vstopil v baziliko.

Papež Frančišek je v okviru praznovanj ob velikem petku v rimskem Koloseju vodil tradicionalni križev pot in ob tem poudaril, da je Jezusov križ beseda, s katero je Bog odgovoril na zlo sveta. Kristjani morajo odgovoriti na zlo z dobrim, tako da vzamejo nase križ kakor Jezus, je dejal zbranim vernikom v Rimu.

Slovesne vigilije pripravljajo tudi po vseh slovenskih škofijah, ljubljanski nadškof Anton Stres jo bo v ljubljanski stolnici vodil ob 20. uri, mariborski nadškof Marjan Turnšek pa v mariborski ob 19. uri.

Velik del pravoslavnih kristjanov bo zaradi uporabe drugačnega koledarja in načina izračuna datuma veliko noč, ki je največji krščanski praznik, letos obeležil pet tednov pozneje.