Torek, 2. 6. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
To je bil dan, ki je zapečatil usodo Mira Cerarja in Karla Erjavca
Jutri bo minilo dve leti od predčasnih parlamentarnih volitev. Nanje nas je z odstopom tik pred koncem mandata popeljal premier Miro Cerar (SMC), ki je položaj zapustil zaradi odločitve vrhovnega sodišča o razveljavitvi referenduma o drugem tiru.
Cerarjeva stranka je bila največja poraženka volitev. Po zmagi in rekordnem rezultatu na volitvah leta 2014, ko je prejela kar 34,5 odstotka glasov, je strmoglavila na slabih deset odstotkov.
Na prestol se je po porazu znova zavihtela SDS, v kateri pa zmage niso bučno proslavljali, saj je bilo glede na razdelitev poslanskih sedežev že takoj jasno, da bodo težko sestavili koalicijo.
Janša izkoristil Šarčevo potezo
To je naprej uspelo novincu na državnem političnem parketu Marjanu Šarcu (LMŠ), ki je vlado sestavil s strankami SD, DeSUS, SMC in SAB. Kljub sodelovanju z Levico je bila formalno to prva manjšinska vlada v samostojni Sloveniji. Šarec je po razhodu z Levico hitro ugotovil, da s takšno koalicijo ne more več učinkovito voditi države, zato je leto in štiri mesece po nastopu mandata odstopil.
To je izkoristil predsednik SDS Janez Janša, ki je slabi dve leti po volitvah sestavil koalicijo s SMC, DeSUS in NSi ter sedel za krmilo države.
Janez Janša je po padcu Šarčeve manjšinske vlade prevzel vodenje države.
Cerar in Erjavec z zamikom plačala ceno za hud poraz
Poleg SMC je bila največja poraženka volitev stranka DeSUS. Predsednika obeh strank Miro Cerar in Karl Erjavec sta se še nekaj časa obdržala na položajih, a sta na koncu vseeno plačala ceno za hud poraz. Cerarja je zamenjal Zdravko Počivalšek, Erjavca pa Aleksandra Pivec.
Na drugi strani pa je pred dvema letoma veliki met uspel Zmagu Jelinčiču, ki se je s svojo SNS vrnil v parlament in tako znova postal pomemben političen igralec.
Infografika: Gregor Jamnik
Ob drugi obletnici volitev smo se o tem, kaj nam je prinesel takratni volilni izid, pogovarjali z nekdanjim poslancem in predsednikom LDS Tonetom Anderličem ter nekdanjim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom.
Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister:
Šarčeva vlada ni bila v skladu z volilnim rezultatom, kar predstavlja zelo nevaren precedens za slovensko demokracijo. Pri sestavljanju vlade mora imeti prednost stranka z najboljšim izidom. Po volitvah je v ozadju zaropotala medijska mašinerija z navodilom "Vse je mogoče, razen sodelovanje z Janševo SDS!" Ta mašinerija se je zdaj pokvarila in bi jo bilo mogoče razmontirati za vse čase. Po tridesetih letih bi se že morali naučiti normalnega življenja.
Pri Cerarjevi SMC je bilo v začetku enako kot pri LMŠ, pravzaprav bolje kot pri LMŠ. Obe stranki sta dobili ime po svojem voditelju. Veliko amaterizma in ideologije, škandali s Hrvaško itn. Simpatični minister Počivalšek je podedoval veliko težav. Kar zadeva DeSUS, gre za unikatno stranko, kot je nima nobena evropska država. Pri nas so se v njej naselili preskušeni stari kadri, ki jim je stregel Karl Erjavec. Slovenijo je pripeljal do roba zunanjepolitičnega prepada. Torej ima tudi simpatična nova predsednica težko prtljago.
Zmago Jelinčič v nasprotju z DeSUS ni unikaten. Nacionalizem je v Evropi, da o Ameriki ne govorim, precej razširjen. Nacionalna stranka mene ne moti, motijo me stranke, ki ponarejajo dejstva ali se na vse načine bojujejo proti njim. Židanova SD o sebi pravi, da obstaja že več kot 120 let, kar je zgodovinski falzifikat. Dejstvo je, da so bili komunisti poraženi v hladni vojni, kot so bili nacionalni socialisti in fašisti poraženi v drugi svetovni vojni. Pri nas se komunisti (pri čemer so zavedli celo nedolžno Levico) sklicujejo na zmage, ki so navsezadnje pripeljale do vojne, v kateri so bili poraženi.
Ta ponesrečeni volilni mandat s toliko prestrukturiranji je z nekimi prioritetami smiselno čimprej končati in dobiti neko stabilno vlado.
Pri SMC in DeSUS vidim odsotnost dolgoročnih vizij in programa. To se na splošno vleče že od 2008. Od takrat smo imeli vsaj troje volitev proti nekomu, ne pa za nekaj, na kar bi ljudje stavili. Ključna zgodba je, da se vedno išče nove obraze. Na drugi strani se seveda ne more vztrajati v nedogled z istimi, ampak je politika vendarle več kot le biti izvoljen. Preden osvojiš vse mehanizme in načine odločanja, pripravo gradiv, stanje v državi in prioritete, je pol mandata že mimo, takrat se pa že zamenja in spet pridejo novi obrazi. To je po mojem mnenju glavna težava zadnjih 10, 12 let.
Pri Jelinčiču je tako, da so tisti, ki so iskali radikalne voditelje, stavili nanj, in mu je uspelo. Gre za korpus desnih in še nekoliko bolj desnih volivcev, ki so se razporedili od desnosredinske NSi prek SDS do SNS. Med temi volivci so torej tudi takšni, ki imajo raje radikalnost kot žlahtno konservativnost.
11