Torek, 26. 7. 2022, 21.59
2 leti, 3 mesece
En dan na pogorelem Krasu
Težko pričakovani dež je prišel, a so upali, da ga bo več #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,38
9
Po tednu grozljivih prizorov s Krasa s slovenske, a tudi italijanske strani, se pred končno zmago nad ognjeno pošastjo razkrivajo vse razsežnosti razdejanja.
Torek, 26. julij 2022. Jutranje nebo nad Krasom je spet sivo, a tokrat ne grozeče kot ves teden prej, ko je sivino ustvarjal neusmiljeni dim zaradi požara. Tokrat so se nad Krasom zbrali deževni oblaki, po katerih so gasilci in prebivalci hrepeneli vse od dneva, ko se je prvi ogenj zanetil na cesti med Mirnom in Kostanjevico na Krasu.
Pepel in razdejanje – 35 kvadratnih kilometrov Krasa je spremenjenih v pogorišče.
Težko pričakovani dež
Na Krasu so si zelo želeli dežja – ne le zaradi suše in posledično suhe zemlje, ki bo tako njim kot marsikomu drugje po Sloveniji in drugih delih Evrope letos zdesetkala pridelek, temveč tudi zato, ker bi jim zelo pomagal pri gašenju požara, največjega v zgodovini Slovenije.
A ga ni bilo od nikoder – vse do danes. Dežja sicer ni bilo toliko, kot bi si ga gasilci želeli. Da bi lahko nad požarom razglasili dokončno zmago, bi ga moralo pasti vsaj 20 litrov na kvadratni meter. Le takšna količina bi tleča tla dokončno pogasila. Toda burja je oblake pregnala proti Obali, preden se je iz njih vlila večja količina dežja.
Pot na Cerje je danes precej drugačna kot pred enim tednom.
A današnje padavine so vseeno pričakali z veseljem na obrazu, saj so po sedmih dneh lahko ugotovili, da so ognjeni zobje pod nadzorom. Ne pogašeni, a vsaj pod nadzorom.
Odrešilnega dežja od nikoder, oteževalni veter pa vsak dan
Gasilci iz vse Slovenije, ki so jim pomagali letalstvo slovenske policije in vojske ter sosednjih in še nekaterih bližnjih držav, so se borili z nadčloveškimi napori. Narava jih je neusmiljeno postavljala pred nove preizkušnje, veter, ki je stalno obračal smeri in se je v popoldanskih urah praviloma krepil, je ogenj usmerjal v nepričakovane smeri z nepričakovano hitrostjo.
Na vrhu Kremenjaka na slovensko-italijanski meji so razmere skupaj spremljali dolenjski prostovoljni gasilci in italijanski gozdni policisti (Corpo Forestale).
Tudi sami smo to doživeli, ko smo se v sredo, 20. julija, odpravili na takrat najbolj ogroženo območje med Mirnom, Cerjem in Kostanjevico na Krasu. Že tako grozljive fotografije ne morejo ponazoriti celotne razsežnosti te ogromne katastrofe. Dim, vročina, saje, občasne eksplozije v daljavi.
Vidi se konec
Čeprav je bilo videti, da ognja ne bo kmalu konec, so bili z veliki napori in skupnimi prizadevanji uspešni. Celo brez dežja. Toda škoda je ogromna. Kar 3.500 hektarjev kraške zemlje se je spremenilo v pepel in pogorišče. To je 35 kvadratnih kilometrov, če si kdo tako lažje predstavlja. To je skoraj šestkrat toliko, kot je površina Krajinskega parka Sečoveljske soline. Več desetletij bo trajalo, da si ranljiva kraška pokrajina opomore od škode, ki jo je ogenj prizadejal v le nekaj vročih, suhih poletnih dneh.
Na svoji uničujoči poti ogenj ne pozna razlik in ovir.
Pogorela pokrajina še ni primerna za oglede in obiske. Nevarnost predstavljajo mogoči padci pogorelih dreves in tudi zaostale mine iz prve svetovne vojne, saj so ravno na območju požara potekali eni izmed najbolj srditih bojev soške fronte. Nemalo teh min se je sprožilo med požarom, kar je gasilcem predstavljalo dodatno težavo – a nihče ni resno poškodovan, nihče ni umrl.
Nova manjša žarišča so zdaj obvladljiva
Prebivalci si lahko oddahnejo. Nobena hiša, noben gospodarski objekt ni nastradal. Že res, da ponekod še tli in da se kljub intenzivnemu iskanju s termokamerami ponekod še pojavijo nova žarišča, a ta gasilcem uspe hitro obvladati.
Po pogoriščih v občini Miren-Kostanjevica nas je popeljal predsednik Turističnega društva Cerje Konrad Marušič.
Gasilcem so zelo hvaležni. Podpirali so jih, kolikor so lahko – z okrepčili, mrzlimi pijačami, transparenti podpore … Vsi so stopili skupaj. V nesreči razlike niso več pomembne, cilj je obvladati nesrečo, rešiti življenja, preprečiti škodo.
Kljub ogromnemu pogorišču hiše in življenja obranjeni
Slovenskim gasilcem je uspelo obraniti ljudi in njihove hiše. Njihovim hrvaškim kolegom, ki so se pred dobrim tednom z ognjem borili v zaledju Šibenika pri Skradinu, v neposredni bližini narodnega parka Krka z na daleč znanimi slapovi, kljub ravno tako izjemnim naporom in prizadevanjem ni bilo dano, da bi bili enako uspešni. Tudi tam je pogorelo 3.500 hektarjev, a tudi okrog 30 hiš. Tamkajšnji prebivalci so izgubili vse.
Razgledna točka Špik pred požarom (levo) in po njem (desno)
Pri nas takšne izgube ni bilo, zato še enkrat hvala vsem gasilcem in vsem, ki so kakorkoli pomagali. Slovenskim gasilcem, ki so prišli iz vseh koncev države. Italijanskim gasilcem, gozdnim policistom in vsem drugim, ki so tam brzdali ognjeno pošast na drugi strani meje, kajti ogenj in nesreče se ne zmenijo za državne meje. Vsem, ki so prišli in predvsem prileteli na pomoč iz Italije, Hrvaške, Avstrije, Madžarske, Romunije in Srbije. Vsem, ki so vzeli v roke motorne žage in ustvarili poseke, ki ognju preprečujejo preskoke. Vsem, ki so borcem na terenu prinesli opremo, hrano, pijačo, gorivo. Vsem, ki so prispevali, da bi gasilci lahko obnovili opremo, ki je nastradala v neizprosnem boju. In tudi vsem tistim, ki so kakorkoli pomagali, pa jih tu nismo izrecno omenili.
Ljubljanski prostovoljni gasilci na opazovanju na Cerju
Na Cerju smo srečali ljubljanske prostovoljne gasilce, ki so od jutra opazovali območje Cerja, Lokvice in Kostanjevice na Krasu, do kamor sega pogled z vzpetine, in še skrbeli za povezovanje z ostalimi približno 150 gasilci, ki so še pozorno bedeli na Krasu. "Opazili smo vsaj nekih deset dimov in nekih od 30 do 40 žarišč – nekatere so našli tudi naši kolegi drugje, česar mi nismo opazili. Vse to smo omejili in pogasili," nam pove C. (svojega imena ne želi razkriti, ker pravi, da ni pomemben posameznik, temveč je pomembno, da so vsi skupaj premagali ogenj). "Danes smo med drugim zaznali še sedem zaostalih eksplozivnih sredstev iz prve svetovne vojne," nam je povedal, medtem ko smo opazovali, kako so mu ognjeni zublji med gašenjem uničili njegove gasilske škornje.
V boju proti ognju na Krasu je bilo uničene veliko opreme prizadevnih gasilcev, a se je bilo treba nemudoma znajti in nadaljevati gašenje.
Življenje gre naprej
Ko bodo še zadnji zaostanki ukročenega požara premagani, se bodo na Krasu poskusili čim prej vrniti v ustaljene življenjske tirnice. A povsem enako še nekaj časa ne bo.
Črno-sivo pogorišče bo še dolgo časa boleč opomnik, kako se v sekundi, zlasti če je podkrepljeno z neprevidnostjo ali, še slabše, hudobnimi nameni, mnogo življenj lahko obrne na glavo. Zato bodo gasilci še nekaj časa na Krasu, dokler se zanesljivo ne prepričajo, da se takšna neprijetna presenečenja ne bi pojavila.
Hvala vsem, ki ste pomagali ustaviti neizprosno naravno nesrečo.
Zamislimo se
Na srečo kljub ogromni škodi za naravo najvišjega davka ta požar ni pobral. Kje drugje nimajo takšne sreče.
Če ne želimo še več takih ali še hujših izgub z nepopravljivimi posledicami, bi res vsakdo izmed nas moral dobro premisliti in poskrbeti, da se takšne nesreče ne bi dogajale. Vsaka brazgotina, vsako pogorišče, vsaka izgubljena hiša, vsako izgubljeno življenje je nepotrebno in previsoka cena za naše spodrsljaje.
Od nekoč gostih borovih gozdov, ki so v vročih dneh zagotavljali senco, so ostali samo spomini.
9