Taj Zavodnik: Barvanje kapitala na zeleno in uvajanje zelenih tehnologij ne bo dovolj

Foto: Ana Kovač Taj Zavodnik je okoljski in prostorski sociolog. Zaposlen je v okoljski organizaciji Focus, društvu za sonaraven razvoj, kjer se ukvarja predvsem z analizo podnebnih in energetskih politik. Posebej ga zanimajo socialni vidiki zelenega prehoda ter kako zagotoviti dobro življenje za vse znotraj planetarnih omejitev. Aktiven je tudi v različnih okoljskih aktivističnih bojih.

Že desetletja je znano, da se podnebje spreminja in da je vpliv človeštva na podnebne spremembe dejstvo. Znanstveniki napovedujejo, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že leta 2030 glede na predindustrijsko dobo višja za 1,5 stopinje Celzija. Prav te dni pa je bil objavljen podatek, da je Zemlja prvič v zgodovini preživela 12 mesecev s temperaturami, ki so bile za 1,5 stopinje Celzija višje kot v predindustrijskem obdobju. Kako resno je po vaši oceni trenutno stanje podnebne krize?

Ekstremni vremenski dogodki v zadnjem desetletju tudi v Sloveniji zelo jasno odražajo negativne učinke prekomernega segrevanja ozračja. Za ljudi so najbolj povedne konkretne in občutne posledice, kot so na primer lanske katastrofalne poplave in požar na Krasu. Gre za jasen pokazatelj slovenski javnosti, da se soočamo z globoko podnebno krizo. Če ljudje in mednarodna politična skupnost ne bomo nemudoma naredili vsega, kar je v naši moči, jo bomo morali drago plačati. Z ukrepi močno zamujamo. Čeprav je podnebna kriza in je človeški vpliv na krizo znan že več desetletij, Pariški sporazum pa sprejet pred skoraj desetletjem, se ni v zadostni meri ukrepalo. V javnosti so znane študije multinacionalnih fosilnih gigantov, ki so negativne posledice sami analizirali že v prejšnjem stoletju, pa jih niso nikoli razkrili javnosti. Celo več, svoje dejavnosti so še povečali.

Nekateri še danes zanikajo človeški vpliv na podnebne spremembe.

V znanstveni skupnosti je konsenz glede tega absolutno jasen. Okoli 97 odstotkov znanstvenih prispevkov se nesporno strinja z ugotovitvami glede podnebne krize in odgovornosti človekovih dejavnosti za tako porazno stanje. Ko pa pridemo do politične slike, so razmere drugačne. V evropskem, pa tudi v slovenskem kontekstu politično zanikanje podnebnih sprememb v zadnjih letih ne pride več toliko do izraza kot pred desetletjem. Politične opcije prehajajo na blažjo obliko podnebnega zanikanja, ko na razne populistične načine napadajo zeleni prehod. Da je drag, da bodo negativne posledice prehoda nosili revnejši, da se vse draži, da zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva, da EU geopolitično sama sebe strelja v koleno ...

Kakšno vlogo ima v tem kontekstu Slovenija? Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, kar sicer velja tudi za velik del Mediterana in drugih delov Evrope z izjemo Skandinavije.

Stališče Slovenije bi moralo biti usklajeno s cilji Pariškega sporazuma. Slovenija je med državami, ki namenjajo največ sredstev za sanacijo negativnih posledic podnebnih sprememb. In realno je pričakovati, da bodo stroški v prihodnjih letih vedno višji. V interesu Slovenije bi moralo biti, da se globalno segrevanje omeji na največ 1,5 stopinje Celzija. V kontekstu evropskega zelenega prehoda bi se morala Slovenija zavzemati za mnogo višje cilje, dogaja pa se nam ravno obratno. Ko pogledamo naše glavne politične podnebno-energetske cilje, smo na minimalnih zahtevah EU oziroma jih na nekaterih področjih, kot sta energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije (OVE), niti ne dosegamo.

Foto: Ana Kovač Na drugi strani je pogosto slišati, da majhna Slovenija ne bo prispevala h globalnemu zmanjšanju emisij, saj se na primer na Kitajskem še vedno odvija vse po starem. Tu je treba pogledati neposredne koristi, ki jih prinašajo ukrepi zelenega prehoda in se nanašajo izključno na prebivalce Slovenije. Če s premoga in plina preidemo na OVE, z na individualnem avtomobilu z notranjim izgorevanjem temelječi mobilnosti na učinkovit javni potniški promet, če zamenjamo okoljsko onesnažujoče oblike ogrevanja z bolj trajnostnimi oblikami … Vse to prinaša velike koristi.

V zdravstvenem smislu pomeni manjšo onesnaženost zraka s trdimi delci, umik avtomobilov prinaša bolj kakovosten javni prostor, ki ga lahko napolnimo s kulturnimi, športnimi in drugimi vsebinami. Izboljša se tudi vsesplošno počutje prebivalcev. Poleg tega pa so pomembne tudi ekonomske koristi. Ogromne količine državnega denarja se namreč prek subvencij in drugih oblik financiranja nesmotrno porablja za dejavnosti, ki so škodljive za ljudi in okolje. Ta sredstva bi lahko preusmerili v ukrepe, ki bi nam prinašali neposredne koristi in ki bi pripomogli k izboljšanju kakovosti življenja.

Torej so začrtani cilji EU dovolj ambiciozni, slovenski pa capljajo za minimumom?

Tudi evropski cilji z vidika podnebne znanosti ne dosegajo ciljev Pariškega sporazuma. Novi cilj 55-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 ne dosega zavez tega sporazuma, ki se nanaša na omejitev globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. To je magična meja, s katero naj bi se po ocenah znanosti še lahko izognili najhujšim posledicam. Zato bi se morali zaostriti tudi evropski cilji, vendar se tudi EU tako kot Slovenija sooča s pomanjkanjem politične volje in škodljivimi kapitalskimi pritiski. Če bomo nadaljevali trenutne politike, naj bi se svet segrel za okoli tri stopinje Celzija. EU-cilj 65-odstotnega zmanjšanja emisij do 2030 bi bil bližje temu, kar bi bilo potrebno.

Slovenski cilji zelenega prehoda zagotovo capljajo za minimumom. Slovenija bi lahko šla dlje, lahko bi si kot svetel zgled zastavila višje cilje od minimuma. A to zahteva ogromne družbene in tehnološke spremembe, ne pa vztrajanje pri ohranjanju statusa quo.

Verjetno ne govorite samo o velikem finančnem naporu, temveč tudi o spreminjanju družbe.

Sprememba načina življenja ljudi in družbe je zagotovo povezana s financami. Nedavno objavljena študija Evropske centralne banke o neenakostih v Sloveniji razkriva, da ima manj premožna polovica slovenskih gospodinjstev zgolj 11 odstotkov vsega neto premoženja. 4,5-krat več neto premoženja kot najmanj premožna polovica gospodinjstev ima zgolj desetina najpremožnejših slovenskih gospodinjstev. Te razlike v premoženju in dohodkih so neposredno povezane tudi z emisijami, saj obstajajo velike razlike v porabi energije in emisijah, ki jih ustvarijo najrevnejša na eni in najbogatejša slovenska gospodinjstva na drugi strani.

Ukrepi oziroma davčna politika bi morali temu slediti. Tu mislim na primer na zvišanje davka na luksuzno potrošnjo. Ne morejo biti enako obdavčena gospodinjstva, ki se s težavo ogrevajo, in tista, ki ogrevajo 300 kvadratnih metrov velika luksuzna domovanja z bazenom, zraven pa še dve ali tri počitniške hiše. S tega naslova bi lahko učinkoviteje pobirali sredstva za zelene ukrepe.

Gre evropska podnebna politika v tej smeri?

Večinoma ne. Z vzpostavljanjem novega socialnega sklada ob novi shemi trgovanja z ogljikom, čemur se dodajajo stavbe in transport, EU sicer poskuša blažiti neenakosti. A to po mojem mnenju ni dovolj.

Je poteza pariških oblasti, ki so se na podlagi referenduma odločile drastično zvišati ceno parkiranja za težja in potratna vozila, korak v pravo smer?

Načeloma je, a moramo biti zelo pazljivi, koga udarimo po žepu. Po svetu je več kot dovolj indicev, kaj se zgodi, ko zelene ukrepe oblikujemo od zgoraj navzdol ob neupoštevanju obstoječih socialnih razlik v družbi. Za večino prebivalstva podražitev za 20 evrov predstavlja veliko, za človeka, ki ekscesno troši, pa tak znesek glede na njegove prihodke in premoženje predstavlja minimalen strošek. Ukrepi morajo biti oblikovani tako, da prinašajo čim večje koristi za največji delež ljudi.

Foto: Ana Kovač Trenutno smo priča protestom nemških kmetov, v bran so jim stopili tudi kmetje iz velikih evropskih držav, ki nasprotujejo odpravi subvencij za dizelsko gorivo v kmetijstvu. Pravijo, da naj to, kar velja za letalsko gorivo, ki ni obdavčeno, velja tudi za kmete!

Letalstvo je zaradi močnih kapitalskih in političnih interesov zelo favorizirana panoga. Subvencije za letalsko gorivo bi seveda bilo treba odpraviti. Tudi v kmetijstvu je treba odpraviti okolju škodljive subvencije, finance pa preusmeriti v lokalno ekološko pridelavo. Zagotoviti je treba, da bodo sredstva dejansko koristila kmetom in prehodu na bolj trajnostne oblike kmetovanja, ne pa vse večjim apetitom multinacionalk.

Kako pomembno je globalno sodelovanje pri reševanju podnebne krize? Zdi se, da se je projekta zelenega prehoda vsaj na videz resno lotila le EU, ki bo na plečih 500 milijonov relativno bogatih Evropejcev reševala planet, preostalim 7,5 milijarde prebivalcem Zemlje pa ni kaj dosti mar.

S to trditvijo se ne morem strinjati. Ko govorimo o emisijah, je treba nujno pogledati tudi zgodovinsko perspektivo. Evropska unija je ob boku Kitajski in za ZDA, ko pogledamo, koliko emisij so države povzročile od začetka industrijske dobe. Zato imamo dolžnost, da smo med prvimi, ki vodimo energetsko preobrazbo. Res je, Kitajska trenutno prednjači v izpuščenih emisijah. Tudi zaradi velikega števila prebivalcev, predvsem pa zaradi množičnega izvoza proizvodnje zahodnih držav na Kitajsko. To pa je eden izmed načinov, kako zahodne države statistično maskirajo svoje emisije.

Kitajska se je zavezala, da bo ogljično nevtralna postala do leta 2060. Če to primerjamo z večino zahodnih držav, ki razogljičenje napovedujejo do leta 2050, ta cilj v povezavi s historičnimi emisijami sploh ni tako zelo neambiciozen, kot se ga v javnosti pogosto predstavlja.

Kitajska v zadnjih nekaj letih vsako leto inštalira rekordno kapaciteto OVE. Res je, da imajo še vedno veliko termoelektrarn, gradijo tudi nove. A v primerjavi z obsegom gradnje OVE kapacitete na premog niso tako ogromne, kot se jih prikazuje v javnosti. Nikakor nisem podpornik gradnje novih premogovnih kapacitet, ne morem pa se strinjati, da razen EU in ZDA preostali svet ne naredi ničesar za zeleni prehod.

Foto: Ana Kovač Je bilo to mogoče zaslediti tudi na zadnjem podnebnem vrhu v Dubaju?

Niti ne. Niz podnebnih vrhov – od pariškega leta 2015 naprej – kaže zelo jasen trend. Veliko se govori, številke pa kažejo naraščanje emisij iz leta v leto. Financiranje fosilnih projektov še vedno narašča, čeprav nam svet gori pred očmi.

Dubajski vrh je dober prikaz podnebno-energetske politike. Na vrhu je bilo prisotnih ogromno število lobistov iz okoljsko spornih in fosilno intenzivnih industrij. Bilo jih je praktično več kot zastopnikov držav, ki na vrhu zastopajo nacionalna stališča. S tem trendom se soočamo že dlje časa.

Gre za tipično logiko kapitala? Kdor si lahko privošči več lobistov, bo zmagal?

Poenostavljeno bi lahko rekli, da se v tem položaju pojavljata dve frakciji kapitala. Ena si obeta velike prihodke od uvedbe novih zelenih tehnologij, druga pa se oklepa starih tehnologij, že investiranih sredstev in pričakovanih dobičkov iz fosilno intenzivnih industrij.

Nisem pristaš ne enih ne drugih, pa to še ne pomeni, da nasprotujem zelenemu prehodu. Zagotovo pa nisem za zeleni prehod, ki bo temeljil izključno na ustvarjanju dobičkov. S tem bomo stari svet zgolj prebarvali, ne bo pa postal lepši in boljši.

Smo v paradoksalnem trenutku. Neizpodbitno dejstvo je, da je izvedba zelenega prehoda nuja. Barvanje kapitala na zeleno in uvajanje zelenih tehnologij je sicer kratkoročno pozitivno, ker nam zmanjšuje emisije. A bolj dolgoročno in bolj celostno potrebujemo temeljito predrugačenje družbe, razmerij moči v družbi, družbenih odnosov ... V tem smislu zgolj zamenjava energentov ni dovolj.

Foto: Ana Kovač Kakšna je vaša vizija družbenih sprememb?

V kontekstu zelenega prehoda menim, da mora ta potekati od spodaj navzgor. Pogledati je treba resnične težave ljudi, kakšne so trenutne neenakosti v družbi, ki v veliki meri določajo težave ljudi. Zeleni prehod moramo oblikovati tako, da ne bo dodatno zaostroval neenakosti v družbi, ampak da jih bomo blažili, celo zmanjševali. Obstaja kar nekaj konkretnih primerov, kako to izpeljati.

Na primer?

Mobilnost je dober primer, ki parafrizira, kaj pomeni, če zelene ukrepe oblikujemo na način, da podpiramo avtomobilsko industrijo in njene dobičke, ali pa jih oblikujemo na način, ki omogoča boljše življenje vsem ljudem.

Trenutno država subvencionira nakupe individualnih električnih avtomobilov. Študija Reus razkriva, da 60 odstotkov Slovencev ni naklonjenih novim električnim vozilom; najverjetneje v veliki meri zaradi visokih in nedostopnih cen. Če torej država ponuja subvencije za draga električna vozila, ta kljub temu za večino Slovencev niso dosegljiva. Zeleni ukrep lahko tako izkoristijo le premožnejši državljani.

Na drugi strani pa imamo na voljo intenzivno vlaganje v vsem dostopen, učinkovit javni potniški promet, ki življenje izboljša vsem. Ponekod po svetu je brezplačen, marsikje je postavljena progresivna cena vozovnic.

Ekonomist Bogomir Kovač je nedavno v kolumni za Mladino zapisal, da energetskim zapletom na globalni, evropski in domači ravni ni videti konca, saj da se energetski prehod spreminja v politično dramo s katastrofalnimi ekonomskimi posledicami. Dodaja, da je EU odgovorna za problematično strategijo zelenega prehoda, Nemčija pa za popoln polom svoje in skupne energetske politike. Se strinjate?

Svojo kritiko evropskega zelenega prehoda sem do neke mere že podal. Kar se tiče vprašanja Nemčije, pa menim, da je ta v javnosti nekoliko krivično obravnavana. Naj poudarim, da nisem eksplicitni zagovornik nemške energetske politike, a pogosto se pojavljajo primerjave s Francijo, jedrsko velesilo. Pojavljajo se primerjave emisij Francije z jedrskim programom in Nemčije s programom OVE predvsem z namenom prikazati OVE v negativni luči.

Kaj je šlo narobe v Nemčiji? Znano je, da so se zaradi jedrskih katastrof v Černobilu in Fukušimi odrekli jedrski energiji. V OVE, predvsem vetra in sonca, so v 15 letih vložili 550 milijard evrov, energetsko-okoljski položaj pa je kljub temu slab.

Krivično je soditi nemški energetski prehod v trenutku, ko obsežen del njihove energetske strategije še ni bil izpeljan. Zagotovo ima svoje pomanjkljivosti, zelo se je v njihovo vizijo zarezala tudi vojna v Ukrajini. Letošnji podatki kažejo, da so se nemške emisije v energetiki zmanjšale za 21 odstotkov. Čeprav naj OVE decembra ne bi dosegali energetskih potreb, so decembra proizvedli za šest dni celotne potrebne energije iz OVE.

Je pa treba priznati, da je bil lanski december nadpovprečno topel.

Treba je tudi priznati, da bo toplih decembrov vedno več. In drugih jesenskih in zimskih mesecev tudi.

Glede primerjave Francije in Nemčije je treba priznati tudi, da se bodo milijardni vložki v nemške OVE začeli poznati postopoma. Na drugi strani je v Franciji 20 od 56 jedrskih reaktorjev starih od 41 do 50 let. Tudi te reaktorje bo treba počasi zamenjati oziroma zaradi naraščanja energetskih potreb zgraditi nove. Primerjava finančnih vložkov bo bolj smiselna takrat, ko bo morala Francija začeti intenzivno vlagati v zamenjavo starih jedrskih elektrarn.

Foto: Ana Kovač Vedno več je govora o renesansi jedrske energije. Toda o kakšni renesansi lahko govorimo, če je bilo v lanskem letu po svetu na novo zgrajenih le pet jedrskih elektrarn, od tega štiri na Kitajskem? Na drugi strani je bila sončna energija že kar 18. leto zapored najhitreje rastoči vir električne energije na svetu.

Evropska komisija je nedavno zemeljski plin in jedrsko energijo prehodno opredelila za zeleno energijo, ki naj bi olajšala zeleni prehod. Kako zares zelena sta ta dva energenta? Gre za zeleno zavajanje?

Predvsem glede plina lahko govorimo o zelenem zavajanju, ker so v ozadju močni kapitalski interesi. Veliko znanstveno-raziskovalnih institucij je zemeljski plin zaznalo kot energent, ki ni čistejši od drugih fosilnih goriv. Z uporabo plina namesto premoga ali nafte obstaja tveganje, da se učinki toplogrednih plinov zmanjšujejo le malo ali pa sploh ne. Novejše raziskave namreč ugotavljajo, da se pri beleženju emisij plina ne upošteva celotne dobavne verige. Uhajanje metana pogosto sploh ni zabeleženo, kar ustvarja emisije. Te količine emisij so po določenih študijah primerljive ali celo višje od emisij premoga.

Emisije jedrske energije sicer niso primerljive s plinskimi. Ima pa jedrska energija druge težave, kot je na primer nerazrešeno vprašanje jedrskih odpadkov. Predvsem pa imam v nacionalnem kontekstu pomisleke glede časovnega in cenovnega vidika gradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. V zadnjih mesecih smo tudi priče, ko želi del politike in gospodarstvo po pospešenem postopku zgraditi novo neuklearko. To prinaša neizmerna tveganja za korupcijo, za neuspeh projekta, vedno več je evidentnih podobnosti s projektom gradnje TEŠ6.

Trenutno v glavnem nacionalnem podnebno energetskem strateškem dokumentu nimamo zapisane odločitve o izbiri jedrskega scenarija, zdaj se to poskuša izsiliti. Referendum sicer podpiram, a za smotrno odločitev potrebujemo kvalitetne informacije o tem, kakšna bo cena vključno s stroški skladiščenja odpadkov in razgradnjo ter seveda kako se bo to poznalo na naših položnicah. Na drugi strani potrebujemo tudi jasne informacije o alternativnem scenariju. V nasprotnem primeru se bomo državljani težko smotrno odločili o eni najpomembnejših odločitev v zgodovini Slovenije.

Moti me netransparentnost celotnega procesa. Ključni akterji vlagajo ogromne količine sredstev v PR in promocijo jedrske energije. Vse to se neke mere izraža v javnomnenjskih anketah, ki javnosti kažejo podporo jedrski energiji.

Zanimivo je tudi poenotenje vseh parlamentarnih strank za gradnjo drugega bloka.

Seveda, saj je za družbo, ki ni pripravljena na sprejem drugih korakov, kot je na primer zmanjšanje rabe energije, to edina možna rešitev. Daleč najbolj vključen in glasen akter je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki se zelo intenzivno vključuje v razpravo. GZS v kontekstu Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) nima drugih zahtev, kot da država v še večji meri subvencionira njihove aktivnosti. Da še več javnih financ namenja kvazi zelenemu prehodu, ne pa intenzivnemu zmanjšanju energije.

Lahko govorimo o zelenem zavajanju, saj se v zeleni prehod industrije vlaga enormna sredstva, a so učinki financiranih ukrepov daleč od nujnih rezultatov. Projekcije s Pariškim sporazumom usklajenega scenarija razogljičenja kažejo, da bi bilo treba rabo energije praktično prepoloviti.

Foto: Ana Kovač NEPN sicer govori o zmanjšanju rabe energije oziroma njeni učinkoviti rabi. A obsežen del tega zmanjšanja se v praksi prelaga na gospodinjstva, relativno majhen del pa na gospodarstvo. Kljub temu da so potenciali v industriji mnogo večji. Pa ne govorimo o hirajočem gospodarstvu, temveč o podjetjih, o katerih mediji redno poročate zaradi visokih izplačanih dividend in menedžerskih nagrad.

Obstaja alternativa jedrski energiji?

Vsako leto nam trendi v energetiki kažejo nejedrsko pot. V času, ko gre globalna energetika v smer OVE, bi morali tudi v Sloveniji okrepiti prizadevanja za pripravo scenarija, ki bi 100-odstotno temeljil na OVE in bi upošteval različne varstvene kategorije. Ta bi moral zagotoviti razcvet energetskih skupnosti, ki omogočajo, da koristi energetskega prehoda ostajajo v lokalni skupnosti ter si sočasno prizadevati za krepitev biodiverzitetnih ciljev.