Spolno delo je v Sloveniji (delno) dekriminalizirano, še vedno pa stigmatizirano, povezano tudi s sramotnostjo

V Sloveniji je bila leta 2003 s tem, ko je bila prostitucija odpravljena kot prekršek, ta dekriminalizirana ali vsaj delno dekriminalizirana, kot grožnja javnemu redu in miru je ostala prepovedana na javnih mestih. Z Zakonom o varstvu javnega reda in miru se z denarno kaznijo kaznuje "nedostojno vedenje" na javnem mestu, to je, če "kdo na vsiljiv način ponuja spolne usluge". Organizacija prostitucije pri nas ni kazniva, se pa po Kazenskem zakoniku z zaporno kaznijo kaznuje "zloraba prostitucije", kar je v 175. členu opredeljeno kot "kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede pridobi ali spodbudi drug osebo k prostituciji". Prav tako ni kazniva uporaba storitev prostitucije, razen v primerih, ko oseba ve, da uporablja storitve žrtve trgovine z ljudmi, v teh primerih je kazen lahko denarna ali zaporna.

Takšna sta dikcija in opredeljevanje prostitucije na zakonodajnem področju v Sloveniji, kjer pa ta ostaja še vedno velik družbeni tabu, spolno delo je stigmatizirano, s tem pa ga spremljata izključevanje in kršenje človekovih pravic.  Uvod v razpravo o prostituciji v Sloveniji in na Hrvaškem je pospremila tudi Metka Naglič iz Amnesty International Slovenije, ki je poudarila, da prek raziskav, izvedenih po vsem svetu, opažajo veliko problematiko kršenja človekovih pravic seksualnih delavcev in delavk, marginalizirane in diskriminirane družbene skupine, velikokrat tudi tarče nasilja. Foto: Bojan Puhek

Raziskava, ki v ospredje postavlja glas spolnih delavk

Prav tako prostitucija obstaja precej marginalizirana tema ne le v širšem družbenem kontekstu, temveč tudi na področju raziskovanja, opozarjajo slovenski raziskovalki dr. Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta in mag. Emanuela Fabijan ter hrvaški raziskovalki dr. Ivana Radačić iz Instituta društvenih znanosti Ivo Pilar in mag. Stephanie Stelko. Strokovnjakinje so se tako skozi primerjalno perspektivo lotile vprašanja spolnega dela v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je, tako kot še v več drugih državah z območja nekdanje Jugoslavije, prostitucija kriminalno dejanje.

Kvantitativna raziskava, v katero so vključile intervjuje s spolnimi delavkami iz Ljubljane, Zagreba in Splita, pa je tako nastala ne le kot vpogled na to področje dela in življenja, temveč tudi s proaktivnim ciljem: za zavzemanje za destigmatizacijo prostitucije in oblikovanje inkluzivnih politik. Izsledke raziskave, ki v ospredje postavlja glas spolnih delavk, so v sodelovanju z Amnesty International Slovenije in Zavodom TransAkcija na javni razpravi v lokalu Pritličje predstavile pod naslovom Prostitucija v Sloveniji in na Hrvaškem.

Mag. Anja Koletnik iz Zavoda TranAkcija je opozorila, da je na področju seksualnega dela veliko tudi transseksualnih oseb, saj imajo te sicer veliko težav pri pridobivanju in ohranjevanju zaposlitev. Razlogov za to je več, med njimi na primer institucionalizirana transfobija, je poudarila Anja Koletnik. Foto: Bojan Puhek

Barska plesalka v registru standardnih poklicev

V raziskavi v Sloveniji je sodelovalo osem sogovornic, vse delujejo v Ljubljani, ena izmed njih tudi v Novem mestu, posegajo pa na različna področja spolnega dela, od spremstva (escort), erotične masaže in prostitucije. Stare so od 26 do 46 let; dve imata visokošolsko izobrazbo, ena študira, druga je opustila študij in ji manjka le še diplomsko delo, pet jih ima srednješolsko izobrazbo, ena pa nedokončano srednješolsko izobrazbo. Nekatere govorijo več tujih jezikov, vse, razen ene sogovornice iz Srbije, imajo slovensko državljanstvo. Ena od intervjuvank živi v zunajzakonski skupnosti, ena je poročena, preostale so samske, štiri imajo otroke, takšna so socialna ozadja sodelujočih spolnih delavk.

Čeprav se zgodbe in izkušnje iz sveta spolnega dela seveda individualno razlikujejo, pa so o razlogih za ukvarjanje s prostitucijo vse intervjuvanke pripovedovale podobno, in sicer, da ga opravljajo zato, da si zaslužijo za življenje in si izboljšajo svoj prekerni status. Vse namreč imajo izkušnje z delom na številnih drugih področjih, kot na primer v gostinstvu, trgovinah, kozmetični industriji, turizmu, zdravstvu, oskrbi starejših, opravljale so tudi prostovoljna dela, na primer v begunskem centru, vendar pa so ta bila začasna in jim niso omogočila preživetja oziroma dostojnega življenja.

Prav tako so vse sogovornice tudi poudarile, da so v prostituciji prostovoljno in da ne delujejo v razmerah prisile in nasilja.

Kot je poudarila raziskovalka Mojca Pajnik (na sredini) so med sogovornicami opazile veliko mero samoorganiziranosti, torej povezovanja spolnih delavk med seboj, pri čemer kolegice med seboj deloma skrbijo tudi za varnost. Foto: Bojan Puhek

Od stanovanja do hotela

Kot je poudarila Mojca Pajnik, so med sogovornicami opazile veliko mero samoorganiziranosti, torej povezovanja spolnih delavk med seboj, pri čemer kolegice med seboj do določene mere skrbijo tudi za varnost. Ena od sogovornic je prav ta vidik navedla za razlog, da je v zvodniškem razmerju, medtem ko druge delujejo same. Prav tako so različna tudi mesta izvajanja dejavnosti, to je lahko stanovanje, ki si ga je posameznica na primer zaradi zaščite opremila s kamero, iz istega razloga pa si je kupila tudi psa, medtem ko so druge pripovedovale, da vedno delajo v najetih sobah ali hotelih, ker so zaščita prav tako kamere in registracija, druga pa je na primer govorila, da zaradi zaščite svoje zasebnosti za sabo nikoli ne pušča sledi. Zato na dogovorjeno lokacijo vedno odhaja z javnim prevozom ali taksijem.

Pomen zagovorniških organizacij 

Ob proučevanju področja prostitucije tako v Sloveniji in na Hrvaškem pa raziskovalke opozarjajo predvsem na problematiko kršitev pravic spolnih delavk in delavcev, ki tudi zaradi odsotnosti iniciativ in organizacij, ki bi jih združevale, in programov, ki bi naslavljali njihove potrebe, ostajajo neproblematizirane. Izsledki raziskave o prostituciji na Slovenskem in Hrvaškem so izšli v brošurah, ob tem pa tudi knjižnica z informacijami za spolne delavce in delavke. Foto: Bojan Puhek

Zato je kot del raziskave nastala tudi brošura z informacijami o pravicah spolnih delavcev in delavk, med drugim opremljena s kontaktnimi naslovi, kam se lahko obrnejo po pomoč, čemur pa sledi tudi seznam zagovorniških združenj za seksualne delavke in delavce v mednarodnem prostoru.

Šifra: druga dejavnost

Pomanjkanje informacij o svojih možnostih in pravicah, kot je na javni razpravi podčrtala Mojca Pajnik, pa je ena od problematik, ki so jih pri sogovornicah večinoma opažali. Tako na primer niso bile seznanjene z dejstvom, da je v Sloveniji dela, ki so lahko povezana s prostitucijo, kot na primer barska plesalka ali pa na primer pod šifro druga dejavnost, mogoče registrirati v skladu s standardno klasifikacijo poklicev in kot obrtno dejavnost. Formalno to pomeni možnost opravljanja legalne dejavnosti, čeprav ni zanesljivih podatkov o tem, kakšen je odnos države in organov pregona do resnične tovrstne registracije.

A prakso, ko je prostitucija dekriminalizirana in ni posebej reguliran poklic, vendar je delo mogoče registrirati, zagovarjajo v mednarodnih organizacijah, ki se zavzemajo za pravice spolnih delavcev in delavk. "Ti opozarjajo na negativne učinke posebne regulacije, ko na primer določene zapovedi (npr. vzpostavljanje registrov oseb, obvezni zdravstveni pregledi) dodatno stigmatizirajo, spolne delavke in delavce odvračajo od reguliranih oblik dela in jih prikrajšajo upravičenosti do delavskih, socialnih in drugih pravic," med drugim navajajo v brošuri, ki je izšla ob raziskavi in popisuje razmere na področju v prostitucije v Sloveniji, medtem ko se druga izdana knjižnica istemu vprašanju posveča na Hrvaškem.

Stiske zaradi tajnosti svoje dejavnosti

V pogovorih o družbeni stigmatizaciji, ki jo deloma spolne delavke tudi same ponotranjijo oziroma občutijo v obliki krivde in osebnega zaničevanja, so opozarjale na dojemanje prostitucije kot nemoralne, sramotne in temačne, prav tako na problematičnost javne podobe o izkoriščanju in nasilju, ki se dogaja v tej dejavnosti, ter prepričanja, da spolne delavke to počnejo, ker ne morejo početi ničesar drugega.

Večina sogovornic v raziskavi dela tako, da se trudi pridobiti redne stranke, kar jim omogoča redno plačilo in varnost, pri čemer pa v nekaterih primerih tudi ni izključeno prijateljevanje z njimi. Foto: Thinkstock

Zaradi tako moralno in ideološko obremenjenih negativnih pomenov, ki se spolnemu delu pripisujejo zaradi stigme, ta je pogosto povezana tudi s strahom, se osebe ne želijo izpostavljati in organizirati, kar pa vpliva tudi na njihov marginaliziran družbeni položaj. Zaradi predsodkov je njihova dejavnost lahko neznanka tudi za njihove osebne socialne kroge, kot na primer prijatelje in družino.

Mag. Emanuela Fabijan je ob predstavljanju pripovedi intervjuvank, ki so sodelovale v raziskavi, med drugim opozorila na problem stigmatizacije in diskriminacije spolnega dela, kar za osebe, ki delujejo na tem področju, prinaša marginaliziran in socialno šibek položaj. Foto: Bojan Puhek

Ob tem omenjajo tudi posplošeno obravnavo oseb, ki delujejo v prostituciji, ob čemer pa kot del problema vidijo tudi odsotnost tovrstnih kakovostnih razprav v medijih. Intervjuvanke so tako opozorile na potrebo po širši družbeni destigmatizaciji, ob tem pa omenjale tudi stiske, ki jih zaradi skrivanja svoje dejavnosti doživljajo, tudi nepriznavanje delovne dobe in s tem povezano odsotnost socialne zaščite, kot so na primer bolniški dopust, možnost, da bi si najele stanovanjsko posojilo.

Stigme tudi v odnosu s policijo

Na stigmatizirano obravnavo spolne delavke opozarjajo tudi v odnosih s policijo. Ob prijavah nasilja poudarjajo, da bi se morala policija osredotočati na to dejanje, ne pa na to, da so deležne obtoževanja oziroma zaničevanja, kot na primer "saj si sama kriva", kar so že doživele. Torej je, kot so poudarile, pomembno, da jih policija obravnava kot človeška bitja ne glede na to, kaj počnejo, ali je to prostitucija ali pa kaj drugega.

Ob tem tako kot v primeru pomena izobraževanja širše javnosti omenjajo tudi nujnosti ozaveščanja policije in sodstva o področju spolnega dela, kar bi pripomoglo k preseganju stereotipov in predsodkov. Ob tem v brošuri, ki spremlja raziskavo, njene avtorice omenjajo pozitivne učinke praks iz drugih držav, kot na primer Nove Zelandije, Nizozemske in Nemčije, kjer izvajajo tovrstna informiranja policistov. Ob tem so zaznali zmanjšanje nasilja, seksualne delavke in delavci pa ob tem pogosteje prijavljajo tudi druge oblike kršitev njihovih pravic.

K izboljšanju človekovih pravic za osebe, ki se ukvarjajo s prostitucijo, in njihovih odnosov s policijo pa je na Novi Zelandiji pripomogla tudi tripartitna dekriminalizacija seksualnega dela, kar pomeni vseh vpletenih, torej spolnih delavk in delavcev, posrednikov in strank.

Hrvaška raziskovalka dr. Ivana Radačić iz Instituta društvenih znanosti Ivo Pilar iz Zagreba, s Hrvaške, kjer je kot je na razpravi predstavila "vdajanje" prostituciji obravnavano kot prekršek. Foto: Bojan Puhek

S strankami nekatere tudi prijateljujejo

Sogovornice v raziskavi v Sloveniji so imele pozitivne izkušnje s strankami, omenjale so profesionalen in spoštljiv odnos, o gre za upoštevanje pravil in plačilo storitve. Večina od njih tudi dela tako, da se trudi pridobiti redne stranke, kar jim omogoča redno plačilo in varnost, pri čemer pa v nekaterih primerih tudi ni izključeno prijateljevanje z njimi. Vse so govorile o pomenu diskretnosti obeh vpletenih, torej tako spolne delavke kot stranke. Pomembno je po njihovem mnenju jasno postavljanje meja, še posebej, če spolna delavka to pove že v prvem telefonskim pogovoru. Med seboj si delavke tudi posredujejo telefonske številke problematičnih strank, za izbor tudi dvignejo ceno in v oglasu na primer napišejo tudi bolj zahtevno besedilo.  

Med težavami so najpogosteje omenile zavračanje plačil, zniževanje plačila, nadlegovanje, negativno ocenjevanje na forumih in družbenih omrežjih, v nekaterih primerih tudi uporabo prisile v spolnosti, kot na primer zahtevo po storitvi brez kondoma in fizično nasilje. Vse to pa velikokrat ostane neprijavljeno tudi zaradi negativnih izkušenj s policijo, te so nekatere v preteklosti, kot že omenjeno, že imele.