Sobota, 1. 9. 2018, 20.00
6 let, 3 mesece
Pustila sanjsko službo in se preselila v Slovenijo #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
17
Emilio Debsko - Milo je v Slovenijo pripeljala ljubezen. ''Zgodba kot iz filma,'' pravi sama.
Emilio Debsko je pot že v mladosti iz rodnega Lublina na Poljskem popeljala v Slovenijo, kjer ustvarja pod umetniškim imenom Mila. Kot pravi, je sledila srcu in ljubezni, ki je bila nepričakovana in filmska. Po letih glasbenega izobraževanja na Poljskem je opustila takratno življenje uspešne glasbenice in prišla v Slovenijo, kjer nadaljuje svojo pevsko kariero. ''Ves čas na Poljskem sem čutila, da mi nekaj manjka. Ko sem prišla v Slovenijo, sem to našla,'' pravi pozitivna Poljakinja, ki se je slovenščine naučila že v svojem prvem letu življenja pri nas.
Velik del svojega življenja na Poljskem ste preživeli v glasbenem delovanju. Zdaj svoje poslanstvo nadaljujete v Sloveniji. Kakšne spomine imate na svojo domovino?
Spomini so povezani predvsem z glasbo in so, kar zadeva moje življenje na Poljskem, zelo lepi. Klavir sem igrala vse svoje otroštvo in se zaradi njega odpovedala tudi kakšnemu šolskemu izletu. Danes mi ni žal, saj sem zelo vesela, da sem lahko od otroških let razvijala to, kar sem čutila v temperamentu in svoji duši. Po diplomi na glasbeni akademiji sem začela delati v najbolj prepoznavnem glasbenem gledališču Studio Buffo v Varšavi. Ta korak je pomenil pomemben vstop v samostojno kariero in takrat sem na Poljskem začela uresničevati svoje sanje o samostojni glasbeni karieri.
''Ljubezen je zame vse, kariera lahko počaka. Ničesar se nisem bala, ker smo se z družino odločili, da smo pripravljeni na novo izkušnjo, ki bo dobra za vse.''
Poleg nadaljevanja svoje kariere ste si pri nas ustvarili družino. Kaj vas je sredi že ustaljene in uspešne kariere na Poljskem poneslo v Slovenijo?
V Slovenijo me je pripeljala ljubezen. Bila je kot zgodba iz filma, zato še toliko bolj verjamem v ljubezen, ki me vodi v življenju. Tega nisem niti načrtovala niti pričakovala.
Resnično verjamem, da se vsaka stvar v življenju zgodi z razlogom. To, da sledim svojemu srcu in intuiciji, me prepričuje, da na poti do sreče nisem zašla.
Ste pred selitvijo o Sloveniji že kaj slišali ali ste prišli zaradi ljubezni malo "na slepo"?
Na začetku o Sloveniji nisem veliko vedela, pa tudi slovenščine nisem razumela. Sem pa zelo radovedna duša, rada imam jezike in odkrivanje novih kultur. Ta osebna lastnost mi je zelo pomagala, da sem se hitro znašla. Po enem letu sem že govorila tekoče slovensko in nastopala na nacionalni televiziji. Verjamem, da se mi te poti ne bi odprle, če se ne bi naučila jezika.
Ste ob selitvi začutili Slovenijo drugače kot svojo rodno deželo?
Mislim, da sem že od otroštva čutila, da me bo prihodnost zanesla v nove kraje in da Poljska ni dovolj za moj osebnostni razvoj. Čeprav svojo poljsko kulturo zelo spoštujem in cenim našo tradicijo, po značaju ne pripadam več poljskemu načinu razmišljanja. Mogoče je ravno zaradi tega moja duša hrepenela po sreči drugje.
Pravijo, da je dom tam, kjer je srce. Lahko rečem, da sem po srcu Slovenka.
Vam je bilo težko priti na tuje in si spet od začetka ustvariti svojo kariero, pa tudi svoje osebno življenje?
Težko mi ni bilo, bila sem pogumna. Ob selitvi v Slovenijo sem bila stara 23 let, imela sem dojenčka in sanjsko službo v svojem poklicu. Nekdo bi ob tem, kar sem imela, rekel, da moja poteza ni bila pametna, ampak jaz imam v življenju drugačne prioritete.
Mila je na Poljskem delovala v najbolj prepoznavnem glasbenem gledališču Varšave - Studiu Buffo.
Ste se kot tujka počutili v Sloveniji dobrodošlo in sprejeto?
Zelo. Že nekaj mesecev po selitvi sem prvič nastopila na Televiziji Slovenija v več znanih oddajah, pa tudi na različnih prireditvah. Počasi sem spoznavala slovenski glasbeni svet in znane glasbenike. Hvaležna sem bila, da sem se tako hitro našla v Sloveniji. Sama sebi sem ob selitvi obljubila, da bom živela polno.
Dejstvo je, da če ne znaš jezika, te ljudje ne sprejmejo kot sebi enakega, vedno boš ostal malce ob strani. Moja glavna motivacija je bila osvojena slovenščina, in to še preden bi začela moja hčerka govoriti. Nato sva se obe vsak dan naučili kakšne nove slovenske besede.
Ker je vaše življenje tako močno prepleteno z glasbo, ne morem mimo vprašanja, kakšno mnenje imate o slovenskem glasbenem trgu. Je zelo drugačen od poljskega?
Poljski glasbeni trg je nekoliko večji, vendar to še ne pomeni, da je bolj kakovosten. Kot tujki mi je bilo neverjetno lepo videti, kakšen močan medij je v Sloveniji glasba. Radijske postaje puščajo prostor tudi mladim ustvarjalcem in spoštuje se kakovost ne glede na žanr. Zdi se mi pohvalno, da mediji promovirajo slovenske glasbenike, domača scena pa je zelo močna in vsebinska.
Poljska bi se lahko veliko naučila od Slovenije v smislu pristopa medijev do ustvarjalcev in poslušalcev. Tukaj je več vsebine, na Poljskem pa mislim, da sta glavno gonilo denar in univerzalnost glasbenih stilov. Ne namenja se poudarka edinstvenosti vsakega izvajalca posebej.
Video: YouTube
Umetnost je živa ne glede na okolje in kulturo, a človek se mora v tujem okolju najprej odpreti kot oseba, da lažje izrazi to, kar je v njem. Ste čutili težo tujega okolja, ko ste se v njem začeli uveljavljati kot glasbenica?
Da in ne. Težko je lahko takrat, ko sam nisi prepričan o tem, kar si, in tem, kar delaš. V mojem primeru ni bilo tako težko, ker sem imela jasno postavljene cilje in veliko podporo družine, ki je zame izrednega pomena. Verjamem pa tudi v filozofijo, da se stvari v življenju zgodijo, če jim to sami dovolimo in če se odpremo novim priložnostim, ne pa, da delamo na silo. Pomembno je, da na tej poti ne obupaš.
Vse v življenju potrebuje svoj čas. Ko začutiš, da si na nekaj pripravljen, se ti odprejo vrata in nove priložnosti. To je fizika.
Ustvarjate tudi v slovenščini, ki ste jo, kot ste omenili sami, po selitvi v Slovenijo hitro osvojili. Ste se ob prepevanju v tujem jeziku srečevali z drugačnimi izzivi kot ob govoru?
Mila pravi, da je zanjo najpomembnejša ljubezen, ki jo je našla tudi med Slovenci.
V različnih jezikih rada pojem, najbolj pa me bogati ravno to, da se glede na jezik spreminja tudi barva glasu in oblika vokalov. To me vedno znova navduši. Slovenski jezik je zame nekaj zelo posebnega.
Veliko verzov za besedila sem najprej pisala zgolj za vajo, da sem osvojila tuj jezik tudi v glasbi. Na takšen način sem dobila večjo samozavest.
Kakšen pa je utrip življenja na Poljskem v primerjavi s slovenskim?
Življenje na Poljskem, predvsem v Varšavi, je zelo naporno, hitro in anonimno. Ljudje so odtujeni in videti so utrujeni, prazni. Ulice so glasne, visoke stavbe segajo do oblakov, ljudje živijo napete urnike, čuti se onesnažen zrak. Mladim takšen življenjski slog ustreza, ko si ustvarjaš družino, pa iščeš umirjenost. To sem našla v Sloveniji in tukaj lahko resnično diham.
Posebnost Slovenije se mi zdi ravno v tem, da lahko živiš hitri ritem mestnega vrveža, a se lahko že takoj potem zatečeš v naravo, živiš s počasnejšim ritmom in umirjenostjo.
Vam je torej ravno Slovenija prinesla umirjenost, ki ste jo iskali na Poljskem?
Res je, tukaj je življenje veliko bolj preprosto in lepo, pa tudi ljudje so bolj prijazni in odprti. Veliko manj komplicirajo, več uživajo in so bolj iskreni v medsebojnih odnosih. Moja osebnost je tudi takšna, zato sem se našla v Sloveniji. V Sloveniji so, če pogledam na splošno, ljudje veliko bolj iskreni in neposredni kot na Poljskem. Včasih sem se zato počutila kar energetsko omejeno. Ves čas na Poljskem sem čutila, da mi nekaj manjka. Ko sem prišla v Slovenijo, sem to našla. Pravi dom, kjer lahko diham na polno.
Kakšni smo Slovenci v primerjavi s Poljaki?
Slovenci ste zelo prijazni in bolj sproščeni od Poljakov. Radi tudi aktivno preživljate prosti čas, ne glede na starost ali zdravstveno stanje. Zdi se mi, da bolj uživate življenje kot Poljaki. Imate tudi veliko pozitivne energije in topline, na Poljskem pa sem imela občutek, da so ljudje veliko bolj oddaljeni drug od drugega, preveč komplicirajo ter premalo naredijo zase in svoje veselje.
Glasba je univerzalno čustvo, ki ga ni treba prevajati. Za umetnike je včasih lažje priti v tuje okolje, ker je umetnost jezik, ki ga doživljamo ne glede na to, od kod prihajamo.
Si torej nismo v ničemer podobni?
Nekaj podobnosti je, saj smo vendarle vsi slovanske duše. Vsi radi uživamo v hrani, dobri družbi in glasbi.
V kakšnih trenutkih najbolj pogrešate domovino?
Pogrešam poljsko hrano, zato včasih doma skuham jedi po poljskih receptih ali spečem kakšno domačo sladico. Poljska hrana je drugačna od slovenske in ima bogato tradicijo. To se najbolj začuti ob veliki noči in božiču. Takrat na poljskih mizah najdeš resnično vse.
Kot pravi sama, jo je slovenska narava očarala že ob prvem obisku. Osvojila je že več slovenskih gora.
Če naredite primerjavo med življenjem na Poljskem in v Sloveniji, katera je ključna stvar ali spoznanje, ki vam ga je dala naša država?
Slovenija mi je dala možnost izražanja same sebe. Ne vem, kaj je pri vas tako posebnega, ampak tukaj se počutim veliko bolj sproščeno in svobodno v svojem razvoju kot na Poljskem. Morda gre tudi za to, da nisem več obremenjena s poljsko miselnostjo.
Ljubezen in družina mi dajeta krila. Za družino lahko resnično premikam gore, zmorem vse.
Kaj pa vas najbolj osrečuje takrat, ko niste na odru ali kako drugače vpeti v svoje delo? Ste našli svoje priljubljene kotičke?
Zelo rada hodim v hribe in osvojila sem že več slovenskih dvatisočakov. Z družino najraje odkrivamo predele Gorenjske, večkrat gremo na Bled. Slovenska narava me je očarala že ob prvem obisku, saj v Varšavi takšne kotičke težko najdeš. Tam je vse precej oddaljeno, v Sloveniji pa je narava čudovita in zelo dostopna.
Si želite v Sloveniji ostati za vedno ali čutite, da se boste enkrat vrnili na Poljsko in tam nadaljevali sled, ki ste jo pustili z ustvarjanjem?
Življenja se ne da načrtovati, prav tako si ga ne želim. Nisem te vrste človek. Vem, da si želim živeti tam, kjer je moje srce, kjer lahko rastem in izpopolnjujem sebe. V Sloveniji mi je zelo lepo, z njo sem se identificirala. Tukaj sem doma in moja ljubezen do države samo raste in raste.
17