Sobota, 23. 6. 2018, 20.03
6 let, 4 mesece
Ana iz Hrvaške: V Slovenijo sem prišla kot nekakšen vesoljec
Ana Votoupal je flavtistka, ki jo je ljubezen do glasbe pripeljala v Slovenijo. Štiriindvajsetletna Zagrebčanka je nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj. Je solistka, komorna ter orkestralna glasbenica. Do zdaj je nastopala na Hrvaškem, v Sloveniji, BiH, Srbiji, Italiji, Avstriji, Franciji, Belgiji in Liechtensteinu. Hrvatica s češkimi in slovenskimi koreninami je v Ljubljani našla svoje mesto pod soncem.
''Se opravičujem zaradi svoje slovenščine. Se trudim,'' ob začetku najinega intervjuja poudari Votoupalova in pove, da jo je v Slovenijo pripeljala izbira profesorja flavte na ljubljanski akademiji. ''Udeležila sem se njegovega seminarja, kjer me je navdušil z drugačnim pristopom od tistega, ki sem ga bila navajena v Zagrebu,'' še doda.
Ana se je že pri rosnih štirih letih zaljubila v flavto, ki je kmalu postala nenadomestljiv del njenega življenja. ''Besede ne morejo izreči vsega, glasba pa ima nekaj globljega in se te dotakne. To je tisto, kar me je vedno vleklo,'' pove nasmejana Zagrebčanka, ki je svojo izraznost našla na klasičnem parketu. ''Kljub temu menim, da ni pomembna zvrst glasbe, temveč ljudje in njihov pristop.''
''Ob prihodu v Slovenijo mi je bilo težko''
Prihod v tujo državo ni bil lahek, kljub temu da gre za sosednjo državo. ''Težko mi je bilo, ker sem za sabo pustila svoje okolje. Ko ga enkrat menjaš, menjaš tudi način življenja, ljudi, prijatelje. Težko se mi je bilo ločiti od mojih glasbenih kolegov v Zagrebu, saj smo bili kot družina. Skupaj smo hodili po tekmovanjih, imeli turneje,'' pove Votoupalova, ki se je bila za svojo pot pripravljena odreči ustaljenemu življenju.
Iz vas kar sije pozitivna naravnanost. Kako vam uspeva, kaj vas dela srečno v življenju?
''Srečna sem, ko ustvarjam. Ko sem z dragimi ljudmi, ko nekaj novega odkrijem. Srečna sem, ko sem navdušena nad nečim.''
Verjetno je težko najti svoj glasbeni izraz ob prihodu v tuje okolje. Biti moraš še bolj suveren v tem, kdo si in kaj želiš ustvariti.
Sama sem ga našla, vendar ga še vedno gradim. Da najdeš svoj lasten umetniški izraz, pa je odvisno tudi od sreče drugih okoli tebe. Od tega, koliko si s svojim delom sprejet. Včasih zato zmotno mislimo, da nimamo pravega izraza in vrednosti, ampak to ni nujno res. Mogoče samo ni pravega okolja. To se mi je večkrat zgodilo.
Kaj je za vas cilj ustvarjanja na domačih ali tujih tleh?
Oplemenitenje ljudi. Glasba so čustva. To je trenutek, ko nekomu nekaj podariš.
Ste načrtovali, da vas bo pot peljala v Slovenijo?
Vse, kar sem v življenju načrtovala, se mi je zgodilo ravno obratno. Nikoli si nisem mislila, da bom prišla v Slovenijo, zdaj pa sem tukaj. Enako nisem imela načrtov, da bom šla na šolanje v Francijo, kjer sem potem preživela leto študija.
Razpeta med Parizom, Ljubljano in Zagrebom
Študij v Parizu se je zgodil po čistem naključju, pripoveduje hrvaška glasbenica. ''Na Hrvaškem smo imeli tekmovanje, ki je za zmago ponujalo letno štipendijo za študij v Parizu. Šla sem kar tako, malo za šalo, ampak se je zgodilo, da sem zmagala,'' o spominih na presenetljivo izkušnjo pove glasbenica, ki je na Ecole Normale de Musique de Paris opravila profesorsko magistrsko diplomo.
In potem ste poleg vseh izkušenj v tujini prišli še v Slovenijo?
Pravzaprav sem prišla zgolj nazaj, saj sem kljub študiju v Parizu vzporedno študirala tudi v Sloveniji na dodiplomskem študiju.
Ker sva že ravno omenili Pariz, ne morem mimo vprašanja, kako ste začutili tamkajšnji utrip življenja. Je bila izkušnja drugačna od tistih, ki ste jih dobili po drugih tujih odrih?
(premislek, op. p.) Zelo sem hvaležna za to izkušnjo, ker me je še bolj osamosvojila. Vendar res ni bilo preprosto. Težko sem se navadila francoščine, tudi cenovni standard je izjemno visok. Pariz pa je poleg vsega še tako izrazito multikulturen, da se nisem našla v njegovem ritmu in nisem začutila njihove domovinske zavednosti. Ljudje so zelo depresivni in včasih sem še jaz postala utrujena ob pogledu na njih. Pariz name ni naredil večjega vtisa. Bila sem zelo sama.
''V Slovenijo sem prišla kot nekakšen vesoljec''
Ana Slovenije in Ljubljane, kjer živi in ustvarja, pred prihodom ni poznala. ''Še sanjalo se mi ni, da bom pristala v tej državi. V Slovenijo sem prišla kot nekakšen vesoljec,'' je dejala v smehu in poudarila, da je hvaležna za veliko reči, ki ji jih je dala Slovenija. Med drugim je našla tukaj svojo akademsko izraznost in najboljšo prijateljico. ''Naučila sem se tudi slovensko, najbolj pa mi je všeč vaša primorščina,'' je še dodala Ana.
Nočem zaiti v politična vprašanja, a me kljub temu zanima, kako kot Hrvatica v Sloveniji občutite spore med državama, ki se dotikajo arbitražnih sporazumov?
''Glede arbitraže sem politično nevtralna. Kar lahko rečem, je, da Hrvaška in Slovenija koncertno dobro sodelujeta, sploh kar zadeva glasbene akademije. Menim, da se odnosi ne morejo gledati samo z ene strani. Kako se medsebojno razumemo, se najboljše vidi med zimskimi in poletnimi počitnicami.''
Kakšni smo Slovenci, ko na nas pogleda tujec?
''Težko rečem, ker se mi zdi, da ste res zelo različni, kar je verjetno vpliv vaših raznolikih regij. Niti nisem začutila, da bi bila med Slovenci in Hrvati velika karakterna razlika, prej jezikovna. S Slovenci imam zelo lepe izkušnje in vidim se, da bi lahko ostala tukaj. Čuti se, da je tudi v vas nekaj balkanske krvi. Najbolj pa sem srečna, ko srečam Primorca, ker so tako odprti ljudje.
Kakšne razlike opazite po letih življenja tukaj med Ljubljano in Zagrebom?
Metroja ni (smeh, op. p.). Ljubljana je tudi bolj mirna, Zagreb je res zelo živ. Kulinarika Slovencev in Hrvatov se mi zdi podobna in ne vidim, da bi nas veliko stvari delilo. Pravzaprav se v Sloveniji še bolje počutim kot na Hrvaškem. Pogoji so boljši. Tudi raven poslušanja, če se osredotočim za glasbo.
Se vam res tako zdi? Slovenci se večino ne bi strinjali s to trditvijo.
To se vam samo zdi, ampak jaz kot tujka to opazim. Cankarjev dom bo vedno vsaj na pol poln, če ne že kar razprodan, Lisinski pa bo na Hrvaškem napolnjen samo, ko ima Neda Ukraden jubilej svoje kariere. Žal.
Ob vaših besedah se čuti navdušenje nad našo državo. Je kaj, kar si želite še doživeti v Sloveniji poleg akademskega ustvarjanja?
Upam, da mi bo Slovenija na pot namenila tudi službo. Če pa pogledam zunaj kariere, si državo želim še bolj raziskati in jo spoznati. Letos bom obiskala Bled, bila sem že v Portorožu. Vem, to je čisto premalo za 5 let življenja tukaj (smeh, op. p.).
2