Hrvaška flavtistka: Slovenija me je izoblikovala v močnejšo osebo #intervju

Lahko bi rekli, da Slovenija za vas kot Hrvatico ne pomeni velike tujine, pa vendar je vsak začetek, ki ga človek naredi zunaj primarnega okolja, tuj. Zakaj ste izbrali ravno Slovenijo in ustvarjanje na naših glasbenih tleh?

Strinjam se z vami, na začetku mi je bilo zelo težko, saj sem v Slovenijo prišla le zaradi glasbe in izbranega profesorja na akademiji. Kljub temu, da sem v Zagrebu opravila vse svoje začetke šolanja, sem se vzporedno udeleževala različnih mednarodnih seminarjev in se tako spoznala s slovenskim profesorjem Matejem Zupanom. Tako sva se našla in ko sem začutila, da me razume, motivira na pravi način, sem ga videla kot pravega mentorja za svoj glasbeni razvoj.

''Slovenci ste zelo prijazni, ampak bolj mirni,'' pravi Marta Foto: Osebni arhiv V Ljubljani pa sem kmalu videla, da so odlični pogoji za študij, prav tako možnost bivanja v študentskih domovih, lokacije fakultet in domov so tudi odlične.

Kako pomembni so v vašem življenju uspehi? 

Za mano je veliko osebnih izzivov in večkrat sem se vprašala, ali si to res želim delati. Ravno na tekmovanjih se namreč spopadaš sam s sabo.

Kaj mislite s tem?

Na primer, za kakšno tekmovanje delaš tudi po eno leto, potem pa prideš in na primer ne zmagaš. Ali pa se ti kaj ponesreči in se ne izide tako, kot si si želel. Ampak vse to te nauči vztrajnosti. Kljub temu da si človek želi dobiti potrditev, da dela dobro in da se je njegov trud obrestoval, ustvarjam zaradi igranja. To šteje več kot nagrade.

Ker je 90 odstotkov glasbenega dela ravno delo s profesorjem, sem hotela njega. In potem sem vedela, da grem v Ljubljano. Da bo to moja najboljša izbira.

Trendi Skladatelj Leon Firšt veliki zmagovalec glasbenega tekmovanja na Filipinih

V zadnjem času sem zmagala na dveh srbskih in enem italijanskem mednarodnem tekmovanju. To je trenutno moj največji uspeh, na kar sem ponosna. Sem se pa med tem časom veliko spraševala, ali sem vsega tega tudi sposobna. Spraševala sem se, ali sem pripravljena dati več od sebe več kot sto odstotkov. Ali sem se sposobna toliko predati. Veliko izzivov je bilo zaradi mene same, v meni.

Video: YouTube

Ste že kot otrok čutili, da boste postali glasbenica? Ste odraščali v glasbeni družini?  

Da, vedela sem, da bom glasbenica, čeprav moja družina nima glasbenih korenin. Glasba mi je bila že kot otroku v zabavo in mi je pomenila čisto srečo. 

Že kot otrok sem sanjala, da bom del velikega orkestra. Veliko ljudi je bilo, ki me niso marali zaradi tega, kar sem počela. Ampak to so vse izzivi in lekcije, ki te pripeljejo tja, kjer si zdaj. Hvaležna sem za vse na svoji poti.

Mami in oče imata posluh, ampak nista imela priložnosti, da bi ga razvijala, saj doma ni bilo denarja. V tistem obdobju sta morala iti za delom, glasbena izobrazba ni bila tako pomembna kot danes. Sta me pa po napotkih osnovnošolske učiteljice, ki je prepoznala moj talent, tudi vpisala v glasbeno šolo.

Za vami je veliko mednarodnih sodelovanj, med drugim ste bili pred nekaj meseci sprejeti za flavtistko v zelo priznanem mednarodnem orkestru.

Igrala sem v različnih mednarodnih orkestrih, potem pa sem čutila, da je čas, da si vzamem odmor. Da potrebujem čas zase, da se še izpopolnim in nadgradim. Nato je res kar nenadoma prišla avdicija za orkester Gustav Mahler Jugendorchester in s tem priložnost, da se je udeležim. S profesorji sem se dogovorila za pomoč pri pripravi, vendar nikoli nisem zares verjela, da bi mi lahko uspelo kaj takega. Ko sem bila izbrana, me je to navdušilo.

Kot flavtistka Gustav Mahler Jugendorchester orkestra je veliko potovala in igrala po turnejah. Foto: Osebni arhiv

Orkester ima sedež na Dunaju, čeprav imajo avdicije po številnih državah. To leto je bilo prijavljenih kar dva tisoč glasbenikov, izbranih pa nekaj več kot sto. Neverjetna izkušnja, ampak tudi zelo naporna. Vaje smo imeli tudi od desetih zjutraj do desetih zvečer, vmes pa čas samo za tri obroke. Čuti se, da so tam vsi glasbeniki stoodstotno prisotni. Da si želijo biti najboljši in doseči najboljše rezultate. Smo pa imeli turnejo po kar desetih državah in to je bilo resnično noro.

V velikih orkestrih je prisotnost tujih glasbenikov prej pravilo kot izjema, pri čemer hitro primerjate sebe z drugimi. Ste od glasbenikov iz razvitejših držav mogoče kdaj dobili tudi občutek, da ste kot Hrvatica, živeča v Sloveniji, manj dobri v primerjavi z njimi?

Marta pravi, da je začetek življenja v Sloveniji predstavljal težek korak. ''Vedela pa sem, da je odhod v tujino moja lekcija, od katere bom veliko odnesla,'' je povedala. Foto: radiosamobor.hr

Ne, sploh ne, nihče mi ni dajal občutka, da sem manjvredna ali manj pomembna. Mislim, da tega podcenjevanja v glasbi niti ni toliko, ker glasbeniki res prihajamo od vsepovsod in se pogovarjamo z glasbo, ki je naš jezik, ne morem pa reči, da tega sploh ni. Mogoče sem imela na začetku tovrstne občutke, ker sem o njih razmišljala sama in sem imela premalo samozavesti in sem dvomila.

Novice Anja na Portugalskem: Ni minilo dolgo, ko sta po pošti prišli kava in džezva

Vam je bilo kot umetnici težko priti v tujo deželo in se znajti ne samo v življenjskem ritmu, temveč tudi v umetniški izraznosti?

Seveda, na začetku mi je bilo res težko. Vedela sem le, kje je moja akademija, kdo je moj profesor in kje bom živela. Nisem poznala nikogar, niti jezika, zares ničesar. Za tujca novo okolje ni lahko. Veliko sem klicala domov, da smo se pogovarjali, in tako mi je bilo lažje. Sem pa kmalu spoznala odlične ljudi, krasne prijatelje, ki so mi veliko pomagali. Veliko mi je pomagala moja vera, osebno duhovno stanje. Vedela sem, da je odhod v tujino moja lekcija, od katere bom veliko odnesla.

Ob prihodu v tujo državo me je bilo strah in veliko sem bila žalostna. Ampak mi kljub temu ni bilo žal, da sem prišla v Slovenijo. Vedela sem, da bom tu doživela veliko dobrega, da bom postala močnejša – tako v duhu kot v izkušnjah.

Kako smo vas sprejeli Slovenci?

Slovenija me je sprejela res zelo lepo, čeprav sem bila tujka. Vsi so se trudili, da bi jih razumela. Smešno je bilo, ko sem se trudila govoriti slovensko in narediti vse, da bi me razumeli, pa četudi nisem znala. Potem pa so videli mojo težavo in kar sami od sebe začeli govoriti hrvaško. Kako zelo mi je to pomagalo, res mi je bilo lažje. Slovenci ste zelo prijazni in do zdaj nisem imela slabih izkušenj. Na primer, navdušilo me je, ko so slovenski policisti potrkali na moja vrata in mi vrnili osebno izkaznico, ko sem jo izgubila. Tega res ne bi doživela nikjer drugje v tujini.  

Novice Ana iz Hrvaške: V Slovenijo sem prišla kot nekakšen vesoljec

Se vam zdimo značajsko zelo drugačni od Hrvatov?

Slovenci ste zelo drugačni od Hrvatov. Bolj ste mirni, mi smo precej glasni. Ne bi rekla, da ste zaprti, ampak ste bolj zadržani. Je pa res, da so izjeme, na primer vi tukaj (pokaže name, op. p.) niste nič kaj zadržani, ampak ste mi precej podobni (smeh, op. p.).

Kakšen pa je naš življenjski utrip v primerjavi s Hrvaško?

V življenju ji največ pomeni vera, med ljudmi pa rada širi svojo pozitivno naravnanost in nasmeh. Foto: Osebni arhiv

Zdi se mi, da so življenjski pogoji boljši v Sloveniji kot pa na Hrvaškem. O tem sem prepričana. Kar zadeva naravo, pa je približno enako. Slovenija, se mi zdi, zelo spodbuja življenje v naravi, šport, kolesarjenje, planinarjenje.

Mi je pa zelo všeč vaše mirno življenje, saj je Ljubljana precej bolj mirna od Zagreba. Tam ljudje ves čas nekam hitijo, tega pa nisem toliko začutila pri vas. To mi zelo ustreza.

Imate kakšen svoj priljubljen kotiček, kamor radi zahajate in si napolnite dušo?

Ja! (smeh, op. p.) Obstaja neko mesto pri Ljubljanici, ki je res ''moje mesto''. Ko sem žalostna, ko imam težave in se ne počutim v miru sama s sabo, grem tja in meditiram. Tako se pomirim. Bila sem že na Rožniku, v Tivoliju, v teh naravnih kotičkih. Veliko je še krajev, kamor bi rada šla.

Kaj vas navdihuje v življenju in ustvarjanju glasbe?

Navdihuje me življenje. Vedno povezujem življenje s svojo glasbo in vse, kar se mi zgodi v njem, prelijem vanjo. To se mi zdi najboljši vir za ustvarjanje, ker je življenje umetnost, nanj pa je treba gledati kot na potovanje in avanturo. Največ pa štejejo ravno čustva, ker menim, da se lahko tehničnih reči naučiš, glasbo pa je treba čutiti, ne samo poslušati.

Sama sebi sem največje merilo. Ne primerjam se. Želim biti izvirna. Biti svoja je največ, kar sem lahko.

Ste v Sloveniji našli drugo stran sebe, ki je na Hrvaškem niste?

Slovenija me je izoblikovala v močnejšo Marto. V osebo, ki je pripravljena na izzive in jih rešuje sama. Ki zdaj bolje razume razlike med ljudmi in da je ravno to, da se ljudje razlikujemo po veri in družinskih koreninah, nekaj najbolj posebnega, kar v našem življenju ustvarja pravo magijo. 

Še vedno se veliko ukvarjam s pogumom. Ko podvomim o sebi, se potem dolgo pogovarjam sama s sabo. Iščem prave vrednosti. Vem, da jih imam, ampak včasih ne vem, kje so. 

  ''Kot človek si sam odgovoren za svoje sanje in želje, za svojo moč,'' o pogledu na življenje zaupa Marta. Foto: Osebni arhiv

Se vidite, da bi ostali v Sloveniji in si tukaj ustvarili svojo prihodnost?

Če bo priložnost, da. Slovenija mi je kot država zelo všeč, dobro se počutim med vami.  Ampak nekako ne verjamem v to. Šla bi kam dlje.

Kaj pa pogrešate pri nas?

V Sloveniji vedno pogrešam del Hrvaške. Ta občutek pripadnosti.

Kaj pa ima za vas največjo vrednost v življenju? Imate kakšno filozofijo, po kateri živite in delujete?

Sem zelo pozitivna in hvaležna oseba. Iščem dobro, tako v ljudeh kot tudi v dogodkih. Vodijo me pozitiva, vera, zaupanje in hvaležnost. To je najpomembnejše, kar imam. Dovolj je, da vem, da si kot človek odgovoren za svoje sanje in želje, za svojo moč. Vsepovsod pa me vodi nasmeh. Vedno, vedno in za vedno bo tako (smeh, op. p.).