Ponedeljek, 19. 4. 2021, 12.03
3 leta
Predsednik ustavnega sodišča: Zlonamerno mi je pripisovati diktatorske težnje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,63
73
Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez nam je poslal odgovor na komentar odgovornega urednika Siol.net Petra Jančiča z naslovom Nevarna Bosna in grožnje novinarjem s smrtjo, tudi meni. Odgovor predsednika ustavnega sodišča spodaj objavljamo v celoti, brez lektorskih in drugih popravkov.
"Spoštovani,
V komentarju z naslovom »Nevarna Bosna in grožnje novinarjem s smrtjo, tudi meni«, objavljenem v soboto 17. 4. 2021 na spletni strani Siol.net, je avtor zapisal, da sem v pismu, namenjenim članom Odbora Državnega zbora za pravosodje glede nujne seje tega Odbora, ki je bila sklicana z namenom razprave o delu in konkretnih odločitvah Ustavnega sodišča, »presenetil s trditvijo, da poslanci nimajo pravice govoriti o sodbah in ravnanju ustavnega sodišča. Tiho morajo biti.« ter, da sem izjavil, da »poslanci nimajo pravice razpravljati o odločanju ustavnega sodišča in sojenju sodnikov, ki bi se v preteklosti morali izločiti, a se niso«.
Nič od tega v pismu poslancem nisem zapisal, tisto, kar dejansko sem zapisal, pa je vzeto iz konteksta ter predstavljeno izkrivljeno. Prav tako kot zlonamerno dojemam pripisovanje diktatorskih teženj.
Kaj sem torej zapisal v pismu poslancem oziroma kaj je bila poanta mojega opozorila v uvodu obširnega pojasnila glede obeh tem, ki naj bi jih Odbor za pravosodje obravnaval na nujni seji? Poslance sem opozoril, da morajo pri izvrševanju svoje oblasti upoštevati in spoštovati neodvisnost in samostojnost Ustavnega sodišča ter posameznih ustavnih sodnikov.
Pri tem moje sklicevanje na zadevo Titova cesta seveda nima nobene zveze s Titom ali poimenovanjem ceste, kar mi avtor pripisuje v svojem komentarju. Izpostavil pa sem pomembno splošno sporočilo iz te odločbe Ustavnega sodišča, namreč, da svoboda izražanja nosilcev oblasti ne more biti izgovor ali opravičilo za ustavno nelegitimno ravnanje pri izvrševanju oblasti.
In prav za to gre. Svoboda izražanja seveda zajema vsakršno razpravo poslancev, o katerikoli temi in na kakršenkoli način. Poslanci ne nazadnje uživajo popolno imuniteto za svoje besede pri opravljanju njihove funkcije. Nihče jim svobode izražanja ne more odreči, prepovedati ali jih klicati na odgovornost, tudi ne predsednik Ustavnega sodišča. Seveda pa svoboda izražanja poslancev ni samostoječa in absolutna ustavna vrednota, ki bi ustavnopravno legitimirala vsakršno izvrševanje zakonodajne oblasti Državnega zbora.
A mogoče komentator meni, da je Ustavno sodišče, ko je omejilo parlamentarno preiskavo glede konkretnega dela sodnikov, omejilo svobodo izražanja poslancev Državnega zbora? Ali da je njihova svoboda izražanja omejena, ko Ustavno sodišče razveljavi katerikoli zakon iz razlogov kršitve načela delitve oblasti ali iz kakšnega drugega ustavnopravnega razloga? Ali da so predsedniki Ustavnega sodišča, ki so se v preteklosti odzivali na neprimerne besedne napade poslancev na Ustavno sodišče ali na posamezne ustavne sodnike, posegali v njihovo svobodo izražanja? Institucionalna ustavna razmerja med Državnim zborom In Ustavnim sodiščem (in sodstvom nasploh), kot tudi sicer omejitve pri izvrševanju oblastnih pristojnosti, ter svoboda izražanja nista vedno povezani dimenziji ustavnopravnega diskurza.
Izvrševanje oblasti na ustavno neprimeren način lahko pomeni celo zlorabo oblasti, čeprav še vedno v okviru dovoljene svobode izražanja. Nimamo več skupščinskega sistema, v katerem sta bili drugi veji oblasti podrejeni skupščini in njej odgovorni. Načelo delitve oblasti, ki je temelj slovenske državne ureditve, izhaja iz predpostavke, da so različne veje oblasti prirejene, ustavnopravno enakopravne, seveda vsaka s svojimi pristojnostmi. Tudi to je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo.
Moje pojasnilo poslancem v pismu članom Odbora za pravosodje, da svoboda izražanja ni izgovor za poseganje v neodvisnost Ustavnega sodišča, seveda ne more pomeniti, da jim pravico do razprave odrekam ali celo prepovedujem. Takih pooblastil predsednik Ustavnega sodišča nima in jih jasno ne more imeti. Imam pa pravico in dolžnost, v okviru moje pravice do svobode izražanja, če hočete, da kot predsednik Ustavnega sodišče izrazim pomisleke do take nujne (sic!) seje Odbora za pravosodje o konkretnem odločanju Ustavnega sodišča v t. i. Covid zadevah oziroma o izločanju posameznih sodnikov v konkretnih zadevah.
Ocenil sem, in to je pravilen kontekst mojega pisma poslancem, da bi bilo »ustavno nedopustno, če bi razloge za sklic izredne seje razumeli tako, da bi Odbor za pravosodje lahko obravnaval posamezne zadeve, ki so še v postopku pred Ustavnim sodiščem ali od predsednika Ustavnega sodišča pričakoval, da razpravlja o odločitvah, ki jih je Ustavno sodišče že sprejelo, ali se celo zagovarja glede njih.« Sporočiti sem želel, da bi šlo za nedopusten pritisk na Ustavno sodišče, če bi moral pojasnjevati, zakaj Ustavno sodišče v določenih (Covid) zadevah še ni odločilo oziroma zakaj je odločilo tako, kot je odločilo.
Na podlagi obrazložitve vabila na nujno sejo Odbora ni bilo mogoče izključiti, da bo ta seja, čeprav z izraženo skrbjo za domnevno potrebne zakonodajne spremembe, lahko prerasla v diskreditacijo Ustavnega sodišča ali celo posameznih ustavnih sodnikov. Državni zbor ni pristojen za nadzor nad Ustavnim sodiščem in ustavni sodniki za svoje delo ne odgovarjamo poslancem. Seveda pa poslanci imajo pravico do relevantnih informacij in te sem jim v obširnem pisnem pojasnilu tudi posredoval. Tega avtor komentarja žal niti ne omeni.
Avtorjevo retorično vprašanje v komentarju, ali »si predstavljate, da bi šef nemškega ustavnega sodišča poslancem tam sporočil, da nimajo pravice razpravljati o odločanjih in sodbah ustavnega sodišča« je v resnici treba obrniti: ali si predstavljate, da bi nemški Bundestag na zagovor klical predsednika nemškega zveznega ustavnega sodišča zaradi njihovega dela in sprejetih odločitev? Ali da bi ameriški Kongres na zagovor klical predsednika Vrhovnega sodišča? Zagotovo nemške kolege ob priliki o tem povprašamo.
Za konec naj ponovim, da se bom do konca svojega mandata predsednika Ustavnega sodišča še naprej zavzemal za samostojnost in neodvisnost Ustavnega sodišča in opozarjal na po moji oceni nedopustne pritiske, tudi kadar ti prihajajo s strani zakonodajne oblasti."
73