Sobota, 17. 12. 2016, 18.21
6 let, 6 mesecev
Tujec v Sloveniji
Potomec Dalmatinca v Paragvaju, ki si je v Žalcu ustvaril družino in dom #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,08
2
34-letni Jose Miguel Estigarribia Villasanti je pravnuk Mateja Soljančića s hrvaškega otoka Brač, ki se je pred več kot sto leti preselil v Čile in nato ustalil v Paragvaju. Jose je študiral v Zagrebu in si v Žalcu ustvaril družino.
Stisk roke, trije poljubi na lica, stavek "Mi casa e tu casa" (Moja hiša je tvoja hiša, op. a.), napotek "Počuti se kot doma" in vprašanje "Saj se ti ne mudi, kajne?".
Poleti je bil na Debelem rtiču vzgojitelj v koloniji. Otroke je učil tudi osnov španskega jezika.
Tako se je začel obisk pri Joseju Miguelu Estigarribii Villasantiju iz Paragvaja, ki je pravzaprav nadaljevanje prvega poletnega stika, ki smo ga po naključju navezali med obiskom kolonije otrok na Debelem rtiču. Jose je tam delal kot vzgojitelj in učitelj španskega jezika in je bil tisti, ki ga je skupina fantov, s katerimi smo se med obiskom zapletli v pogovor, izpostavljala kot takrat najboljšega učitelja počitniške karavane.
Družinske korenine, ki segajo vse do Brača
Družinsko drevo Joseja Miguela, enega od menda samo treh Paragvajcev, ki živijo v Sloveniji, je zelo razvejano in po ženski liniji vodi vse do hrvaškega otoka Brač.
"Moj pradedek prihaja iz Dalmacije. Ime mu je bilo Mate Soljančić in je pred nekaj več kot sto leti z Brača odpotoval v Paragvaj. Tam se je ustalil, si našel delo, odprl pekarno in nato še več drugih ter si ustvaril družino," je opisovanje družinske veje začel 34-letni Paragvajec, ki ga Slovenci ob prvem srečanju radi označijo za Prekmurca ali Italijana.
Štipendija za študij hrvaškega jezika
Sto let pozneje se je na Hrvaško preselil tudi Jose. "Kot potomec Hrvatov sem dobil štipendijo in se leta 2003 na filozofski fakulteti v Zagrebu lotil študija hrvaškega jezika. Jezika prej nisem poznal, saj se doma nikoli nismo pogovarjali hrvaško. Babica, ki je jezik še znala, se je tako integrirala v paragvajsko družbo, da nam ga ni predajala naprej. Sam sem se osnov hrvaščine naučil v Buenos Airesu, a še to zgolj uporabe sedanjika, več nisem znal," je pripovedoval v tekoči slovenščini, ki jo je dodobra izpilil na ljudski univerzi v Žalcu, kjer danes živi.
Jose Miguel Estigarribia Villasanti se predstavi v španskem jeziku:
"Slovensko govorim tekoče, le občasno se vmes prikrade kakšna slovnična napaka ali hrvaška beseda. Je pa res, da se v španščini lažje izražam, povem svoje mnenje in čustva."
Z dvojino, ki je za tujce vedno najtrši slovenski jezikovni oreh, nima težav, saj jo uporabljajo tudi v gvaranščini, jeziku paragvajskih domorodcev, ki ima v Paragvaju podoben status kot uradni jezik, španščina.
Jose Miguel ima veliko družino. V Zagrebu so nekaj časa živeli tudi starši, ki so se ukvarjali z uvažanjem in prodajo čaja mate, še vedno pa sta tam starejši brat in sestra.
Kaj je gvaranščina?
Gvaranščina je jezik paragvajskih domorodcev in danes eden najbolj govorjenih avtohtonih jezikov v Južni Ameriki.
Gre za jezik, s katerim se je sporazumevalo ljudstvo Gvaranov, ki je živelo ob večjih rekah in na atlantski obali. Bil je sporazumevalni jezik v portugalski koloniji Braziliji in v jezuitski državi na vzhodu današnje države Paragvaj.
Medtem ko je bila gvaranščina v neodvisni Braziliji skoraj popolnoma izpodrinjena, je v Paragvaju, kamor se je preselilo razmeroma malo evropskih priseljencev in kjer jo še danes govori velika večina mestiškega prebivalstva, obdržala zelo močen položaj.
In še zanimivost: med svetovnima prvenstvoma v nogometu 1998 in 2002 sta paragvajska in španska reprezentanca igrali v isti predtekmovalni skupini. Da Španci ne bi mogli razumeti komunikacije med trenerjem in igralci, so se Paragvajci namerno sporazumevali v gvaranščini. (Vir: Wikipedija)
V Sloveniji pogreša sonce in visoke temperature. "V Paragvaju je ves čas vroče, samo pozimi se temperature spustijo do deset stopinj Celzija."
Pravljica in šok
Jose Miguel se je v Slovenijo preselil pred šestimi leti. "Prvi kraj, kjer sem se ustavil, je bil domači kraj moje žene, Velika Pirešica blizu Velenja. "
Čeprav se mu je kraj zdel pravljičen, je bil preskok iz Zagreba v Veliko Pirešico zanj pravi šok.
"Že selitev iz dvomilijonske prestolnice Paragvaja Asunciona v Zagreb je zame pomenila precejšen preskok, selitev v tak majhen slovenski kraj pa sploh. Včasih je zjutraj tako mirno, da se zdi, kot da so vsi umrli," se je zasmejal.
Kako se je naučil slovenskega jezika?
Pogreša sonce in višje temperature
A se je na življenje pri nas navadil in ga vzljubil. Pogreša sicer sonce, ki v Paragvaju sije skoraj vse dni, in višje temperature.
"Pravijo, da je v Paragvaju vroče, tri mesece na leto pa je zelo vroče (smeh, op. a.). To pomeni, da se temperature gibljejo med 35 in 40 stopinjami Celzija, pozimi pa med desetimi in 25 stopinjami Celzija," je pojasnil.
Drsa in planinari, tega v Paragvaju ni počel
Zimskih športov, ki jih v Paragvaju skorajda ne gojijo, saj nimajo snega in mraza, še ni osvojil. Razen drsanja, ki ga je vzljubil med bivanjem na Hrvaškem.
Najbolj tradicionalne slovenske discipline, alpskega smučanja, še ni okusil, se pa v družbi rad poda v hribe. Tudi to je zanj povsem drug svet.
Sneg je spoznal šele v Evropi. Smučati še ni poskusil, se je pa že dobro naučil drsati.
"Najvišji vrh Paragvaja je visok samo 900 metrov, v Sloveniji pa sem se že na svoji prvi planinski turi povzpel na Ojstrico (2350 metrov visoka gora v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, op. a.). Prijatelji so rekli, da gremo na manjši hrib, pa smo šli. Tri dni nisem čutil nog," se je zasmejal. Tudi vzpon na Triglav načrtuje, a časovno zanj še ni bilo časa.
Slovenijo ima rad, a se zaveda, da nikoli ne bo Slovenec
Ne gre mu za to, da bi potem lahko dejal, da je pravi Slovenec, saj to niti ne poskuša biti. V duši in srcu bo ostal Paragvajec.
"Imam vse pogoje za pridobitev državljanstva, a se za ta korak za zdaj še nisem odločil," je dejal. "Se pa tukaj počutim kot doma. Slovenijo imam rad, nimam pa želje biti Slovenec."
Zakaj imajo potomci španskih zavojevalcev več priimkov?
Po študiju ekonomije in računovodstva v Paragvaju ter hrvaškega jezika na Hrvaškem zdaj v Mariboru študira mednarodno poslovanje, ki mu bo pri poslovanju – ukvarja se s prodajo čaja mate – še kako koristilo, predvideva. Naredil je tudi prekvalifikacijo za vzgojitelja in nekaj časa delal tudi v vrtcu.
Z ženo Melito, ki jo je spoznal med študijem v Zagrebu, in starejšim sinom, ki bo jutri praznoval peti rojstni dan.
Poskrbel bo za predajo španskega jezika
V Sloveniji si je ustvaril tudi družino. Ima dva majhna sinova, šestmesečnega Adriana in Gabrijela, ki bo ravno jutri praznoval svoj peti rojstni dam.
Fanta skuša naučiti španskega jezika. Starejši sin ga razume, a se za zdaj pri komunikaciji raje zadržuje pri slovenščini. Z ženo komunicirata v slovenskem, večinoma pa v španskem jeziku.
Kako se pripravi čaj mate?
Družina Estigarribia Villasanti se je že v Zagrebu ukvarjala s prodajo čaja mate, ki ga uvažajo iz Južne Amerike, zdaj pa Jose skupaj s prijateljem to nadaljuje tudi v Sloveniji.
Gre za napitek iz rastline mate, ki vsebuje 11 vitaminov in mineralov ter 15 aminokislin (skoraj vse snovi potrebne za življenje). V Južni Ameriki ga imenujejo "napitek bogov" ali "zeleno zlato indijancev."
"V Sloveniji imate vse na dosegu roke. Imate krasne gozdove, gore in čudovite kraške jame."
"Ves čas se vam nekam mudi"
Življenje v Sloveniji se mu zdi zelo hitro. "Ves čas se vam nekam mudi," pravi. "V Paragvaju živimo bolj počasi. Vstajamo sicer že okrog 5. ure zjutraj in delo začnemo okrog 6. ure, saj je ob 12. uri že prevroče. Vse je bolj na izi, saj zaradi vročine drugače ne gre. Ne moreš biti tako naspidiran kot tukaj," opisuje.
Vse je na dosegu roke
Narava je čudovita v obeh državah. "Asuncion je najbolj zeleno mesto v Južni Ameriki in ni tipična betonska džungla, kakršna so ponavadi velemesta. Tudi ptičje petje lahko poslušaš v jutranjih urah. V Sloveniji je boljše to, da je država majhna in so razdalje temu primerno krajše. Kamorkoli se odločimo iti, smo hitro tam," pravi.
Všeč so mu gore, ki jih v Paragvaju ni, gozdovi, ki so v Sloveniji bolj gostoljubni in manj nevarni kot paragvajski, navdušilo ga je tudi slovensko podzemlje, ki je v nasprotju s paragvajskim dostopno in varno. Z družino radi obiščejo tudi živalski vrt.
Zanimivosti o Slovencih
a) Neradi vabite domov
Zanimivo se mu zdi, da Slovenci svoje prijatelje zelo neradi vabijo v svoj dom. "Vedno rečejo: Se dobimo v kafiču. Zakaj se ne bi raje doma? Ne vem, morda nimajo časa za pospravljanje in ne želijo koga gostili v razmetanem stanovanju ali pa imajo tako majhne domove, da se raje dobivajo kje zunaj. Ne vem, to se mi zdi smešno."
b) Potrebujete veliko časa, da se odprete
Opaža tudi, da potrebujemo zelo veliko časa, da se odpremo. "Mi smo zelo odprti ljudje, takoj povemo vse o sebi, Slovenci pa potrebujete več časa. Včasih tudi alkohola," namigne.
c) Alkohol kot spodbuda
"Pri tem moram biti sam precej pazljiv. Kot potomci Indijancev smo Paragvajci brez encima za presnavljanje alkohola in smo zelo hitro pijani," pravi Paragvajec, ki živi v kraju, ki se kot edini na svetu ponaša s pivsko fontano.
"V Južni Ameriki nismo vajeni piti alkohol, tudi zakonodaja je glede tega zelo stroga. Pri nas se na primer po cesti ne smeš sprehajati s steklenico alkohola, pri vas je drugače. Slovenci se šele takrat, ko malo spijete, začnete zares pogovarjati, mi pa se takrat začnemo pretepati (smeh, op. a.)."
d) Nogometni klubi z imeni krajev
Pa še ena stvar se mu zdi zanimiva: nogomet, ki je v Paragvaju šport števila ena, in klubska pripadnost.
"Skoraj vsi vaši nogometni klubi nosijo ime kraja, v katerem so locirani, kar po mojem mnenju dela še večjo razliko med ljudmi …
V Paragvaju nogometni klubi ne nosijo imena krajev. Nič neobičajnega ni, če v paragvajski družini vsak član navija za drug nogometni klub, pa s tem ni nič narobe" je dejal in priznal, da sam navija za Maribor.
"Ne zato, ker živim v Žalcu, kjer naj bi vsi navijali za NK Maribor, ampak bolj zaradi njihovih igralcev. Še posebej zaradi Brazilca Marcosa Tavaresa," je razložil svojo navijaško pripadnost.
Tudi sam je nekoč treniral nogomet. "V Paragvaju kar devet otrok od desetih igra nogomet, kar pomeni, da je konkurenca ogromna. Tudi sam sem se ukvarjal z nogometom, a je oče predlagal, naj se raje lotim študija," je povedal.
V Laškem in Veliki Pirešici je nekaj časa igral mali nogomet, šport, ki je njegovi domovini prinesel kar pet naslovov svetovnega prvaka.
e) Pojeste zelo veliko krompirja
Pogreša tudi pestrost južnoameriške kuhinje. "Pri nas pojemo zelo veliko mesa, precej posegamo po koruzi, iz nje izdelujemo tudi moko in pečemo kruh, ter pojemo zelo veliko sadja in zelenjave."
Najbolj značilna jed je paragvajska chipa, gre za posebno vrsto sladice. Namesto krompirja, ki ga po njegovi oceni v Sloveniji pojemo ogromno, se raje lotijo mandioke, podolgovatega gomolja, ki ga je mogoče dobiti tudi v Sloveniji.
Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.
Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.
2