Aktivno državljanstvo
Sobota, 12. 10. 2024, 22.37
2 uri, 45 minut
Aktivno državljanstvo
"Otroci in mladostniki so kolateralna škoda epidemije"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Priče smo še eni veliki spremembi, to je, da se mladi danes ne socializirajo več le v krogu ljudi iz svojega neposrednega okolja, ki jih starejši vsaj nekoliko poznamo, pač pa v komunikaciji z ljudmi z vsega sveta. "Neki kolega govori o tem, da je razvoj te generacije potekal tako hitro, da sta si verjetno dva približno enako stara mladostnika z dveh različnih koncev bolj podobna, kot si je mladostnik s svojimi starši. Razkorak med enimi in drugimi, ki je od nekdaj obstajal, je danes veliko večji, po drugi strani pa imajo mladi po svetu podobne ideje, želje ali pa obleke," ponazarja pedopsihiatrinja Maja Drobnič Radobuljac.
V času zapiranja družbe, ki je bila posledica ukrepov za zajezitev epidemije covid-19, in na katero smo z veseljem že kar malo pozabili, se je veliko govorilo o morebitnih posledicah, ki bi jih izolacija lahko imela za otroke in mladostnike. Ne le na ravni znanja, pač pa tudi na osebnostnem, socialnem in nenazadnje zdravstvenem področju. Posledice so, se strinjajo strokovnjaki, s katerimi smo se pogovarjali, in upati je, da smo se iz njih kaj naučili.
"Zdaj je že jasno, da so bili otroci in mladi kolateralna škoda ukrepov, ki so bili povezani s širjenjem virusa SARS-CoV-2, zapiranja šol, izolacije v domačem okolju in šolanja na daljavo. Nikakor pa ne mislim, da posledice, ki jih danes opažamo na duševnem zdravju otrok in mladostnikov, lahko pripišemo le zapiranju med štiri stene, razlog je še drugje. V letih 2020 in 2021 smo dobili vpogled v to, kakšen bi bil lahko svet prihodnosti, kaj se zgodi, če smo, ne samo mladi, ampak tudi odrasli, večino časa pred zasloni. Po nekaterih statistikah smo bili odrasli pred zasloni še celo več kot mladi, tudi do 13 ur dnevno," pojasnjuje antropolog Dan Podjed.
To pomeni, da smo pred zasloni televizorjev, računalnikov in predvsem telefonov preživeli večino budnega časa, saj je vse potekalo na daljavo. Družine so se morale digitalno preobraziti, priskrbeti tehnološke pripomočke, da so se otroci sploh lahko šolali.
Strokovnjaki ugotavljajo, da so v letih po epidemiji povsod zaznali povečanje nekaterih duševnih motenj, depresije, samopoškodovalnega vedenja in tudi števila poskusov samomora.
"V resnici ne moremo govoriti samo o vplivu izolacije med pandemijo, ampak je bilo tu več različnih dejavnikov, ki so še kako vplivali na razvoj otrok in mladostnikov. Eden od njih je zagotovo izolacija, ne le v smislu fizičnega distanciranja, ampak tudi socialnega, saj je ena od razvojnih nalog otrok in mladih namreč prav vzpostavljanje odnosov z vrstniki, da se v njih preizkušajo in se družijo. In vse to jim je za daljši čas izpadlo," pojasnjuje Maja Drobnič Radobuljac, psihiatrinja, specializirana za otroke in mladostnike.
Domače okolje ni nujno tudi varno
Otroci in mladostniki se v času zapiranja družbe niso šolali tako, kot so bili vajeni. Novemu načinu šolanja in učenja so se morali zelo hitro prilagoditi. Eni hitreje, drugi s težavo, mnogi tudi niso imeli pomoči doma, nekatere pa je domače okolje celo bolj ogrožalo, kot če bi bili ves čas v šoli. Obdobje je bilo za celotne družine zelo stresno.
V strokovnih krogih zdaj velja konsenz, da v morebitnih prihodnjih epidemijah naj ne bi več zapirali šol. "Lahko se sprejmejo različni ukrepi preprečevanja okužb, ampak zaprtje šol je imelo dokazano toliko dolgoročno slabih učinkov na duševno zdravje otrok, da zdaj, ko gledamo nazaj in vemo več, v bistvu ni bilo vredno," pravi pedopsihiatrinja Maja Drobnič Radobuljac.
Poleg tega je bila ta epidemija glede izolacije drugačna kot tiste v preteklosti, saj smo jo premoščali s praktično nenadzorovanim dostopom do internetnih vsebin.
"Po eni strani je bilo super, da so se lahko šolali in vsaj prek spleta nekoliko družili, po drugi strani je bilo to druženje prepuščeno njim samim, brez vsakršnega nadzora odraslih. Tako se je odprlo veliko področje možnosti za razrast vrstniškega nasilja, pa tudi različne oblike zlorab odraslih. In te stvari še vedno odkrivamo za nazaj. Od odvisnosti od računalniških igric in drugih vsebin do prikazovanja pornografije in celo t. i. groominga, pri katerem gre za načrtovano spolno nasilje nad mladoletnimi," našteva Drobnič Radobuljac.
Posledice pri socializaciji
Pomanjkanje stikov je slabo vplivalo na mladostnike, saj se v tej starosti pozornost preusmerja navzven, iz primarne družine na vrstnike. "Ampak ne moremo reči, da bo njihova socializacija motena ali pa okrnjena samo zato, ker se dve leti niso družili. Tu lahko bolj govorimo o tem, da se je razvoj za nekaj časa zaustavil in se nadaljeval kasneje, z zamikom. Določene razvojne korake morajo mladi vsekakor narediti v živo s svojimi vrstniki," poudarja Drobnič Radobuljac.
Krajši konec so potegnile mladostnice in mlade ženske, dodaja. Ena od razlag je, da se čustvene motnje v adolescenci pri ženskah bolj izrazijo kot pri moških, kar je povezano s hormoni. Druga pravi, da je socializacija ena na ena oziroma v živo morda za razvoj deklet pomembnejša kot za fante, pri katerih pa se je pokazalo več odvisnosti od interneta in spletnih igric. Mladostnice in mlade ženske so bile več na družbenih omrežjih in bile tudi bolj izpostavljene različnim oblikam nasilja.
"Po preklicu pandemije, spomladi 2022, otroci niti niso želeli iti ven med ljudi, saj so imeli na zaslonih druge vsebine – igrice, različne družabne platforme in aplikacije –, ki so se jim zdele privlačnejše kot fizično okolje, druženje pa je potekalo prek zaslonov," pravi Podjed.
Priče pa smo še eni veliki spremembi, to je, da se mladi danes ne socializirajo več le v krogu ljudi iz svojega neposrednega okolja, ki jih starejši vsaj nekoliko poznamo, pač pa v komunikaciji z ljudmi z vsega sveta. "Neki kolega govori o tem, da je razvoj te generacije potekal tako hitro, da sta si verjetno dva približno enako stara mladostnika z dveh različnih koncev v bistvu bolj podobna, kot si je mladostnik s svojimi starši. Razkorak med enimi in drugimi, ki je od nekdaj obstajal, je danes veliko večji, po drugi strani pa imajo mladi podobne ideje, želje ali pa obleke," ponazarja Drobnič Radobuljac.
Nespodbudne statistike
Po statističnih podatkih 52 odstotkov najstnikov pravi, da z vrstniki pogosto sedijo skupaj, so tiho in gledajo v telefone, torej pogovor poteka s tipkanjem namesto iz oči v oči, v živo, kar je tudi ena od posledic izolacije.
"Telefon je prvo, kar zjutraj vzamemo v roke, in zvečer zadnje, kar odložimo ob postelji. Zato tudi tak porast tesnobnosti, saj vedno, ko pogledamo na telefon, naletimo na neko krizo," opozarja antropolog Dan Podjed.
Mladim smo dali nerazsodno zgodaj v roke telefone, meni Podjed. In kaj se je zgodilo? "Podatki kažejo, da 47 odstotkov staršev meni, da je njihov otrok zasvojen s telefonom, 67 odstotkov učiteljev opaža, da učence telefoni motijo pri pouku, 89 odstotkov staršev se čuti odgovorne za otrokovo uporabo telefona, 41 odstotkov najstnikov pa se počuti preobremenjene zaradi potisnih sporočil. Kar doživljamo zdaj, je epidemija tesnobnosti, to, o čemer piše Jonathan Haidt v knjigi Anxious Generation, torej o tesnobni generaciji," pojasnjuje Podjed.
Na udaru tudi duševno zdravje
Težave v duševnem zdravju otrok in mladostnikov niso od včeraj. Potrebe po njihovi zdravstveni obravnavi rastejo že zadnjih 20 ali 30 let, strokovnjaki v državi pa opažajo, da v zadnjih letih naraščajo skoraj eksponentno. Katere težave so najbolj izrazite?
"Po kliničnem vtisu bi rekla, da je nekako tako, kot smo v času spremljevalnih ukrepov v času epidemije tudi napovedovali. Več posledic nosijo bolj ranljivi otroci in mladostniki, bodisi tisti z nevrorazvojnimi motnjami, kot je na primer motnja avtističnega spektra, tisti s težjimi učnimi težavami, motnjo pozornosti, hiperaktivnostjo, pa tudi otroci z različnimi anksioznimi motnjami. Pa tudi otroci iz deprivilegiranih okolij, ki so imeli v družinah manj podpore, in tisti, ki takrat niso bili deležni zaščite in bivanja v različnih zavodih, kamor so bili sicer nameščeni in so imeli tam na voljo pomoč strokovnjakov," našteva klinična psihologinja Andreja Mikuž, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Večje tveganje za otroke in mladostnike so predstavljale tudi razmere v družinah; če so bile finančno ogrožene na primer zaradi izgube službe staršev, v primerih nenehnih prepirov med staršema ali nasilja v družini. V takšnih okoljih je bilo seveda več tveganja, da bo otrok zbolel.
Krajši konec so potegnile mladostnice in mlade ženske, dodaja. Ena od razlag je, da se čustvene motnje v adolescenci pri ženskah bolj izrazijo kot pri moških, kar je povezano s hormoni. Druga pravi, da je socializacija ena na ena oziroma v živo morda za razvoj deklet pomembnejša kot za fante, pri katerih pa se je pokazalo več odvisnosti od interneta in spletnih igric, pravi Drobnič Radobuljac.
"Po odprtju šol in družbe smo spet začeli opažati, da šola ni samo okolje, kjer se otroci socializirajo in učijo, ampak tudi okolje, kjer odrasli, ki tam delajo, opazijo in prepoznajo, če je otrok v stiski in se z njim nekaj dogaja," poudarja pedopsihiatrinja.
Med poukom na daljavo je bilo pogosto nemogoče opaziti, da je z otrokom kaj narobe, tudi ob nekajdnevni odsotnosti temu pogosto niso posvečali pozornosti.
Stiske pri vračanju v šolo in družbo
Poleg naštetega pa je hkrati nezanemarljiv še en dejavnik – vračanje v šolo in vnovično navajanje na normalno učno in delovno okolje, kar je zlasti prizadelo otroke na primer z avtizmom, ki jim je v večji meri ustrezalo, da jim ni bilo treba v šolo med vrstnike, saj to nekaterim povzroča hudo stisko.
Raziskave kažejo, da so imeli otroci z že prej diagnosticiranimi nevrorazvojnimi ali duševnimi motnjami večje tveganje za njihovo poslabšanje. Zato so pedopsihiatrične ambulante tudi v času zaprtja družbe ostajale dostopne, vsaj na daljavo. "Statistika urgentnih pregledov oziroma hospitalizacij na intenzivnem oddelku psihiatrične klinike je pokazala, da so se povečane potrebe po obravnavah ob zapiranjih kazale z manjšim zamikom. Po vsakem vnovičnem odprtju šol je bila potreba po pomoči večja, kar kaže na težave na ponovno prilagajanje na šolsko okolje. To nas ni presenetilo, saj vemo, da imamo vsakič manj dela med počitnicami in več pred ocenjevalnimi obdobji in zaključkom šolskega leta. Vse skupaj je bilo le potencirano," pojasnjuje Drobnič Radobuljac.
Podobno so ugotavljali tudi v drugih državah, kjer so zbirali statistike, kljub različnim režimom, ki so jih sprejemali med epidemijo.
Kaj pa znanje?
Kljub trudu učiteljic in učiteljev se kakovost izvedbe pouka na daljavo seveda ne more primerjati s kakovostjo izvedbe pouka v živo, poudarja psihologinja Ana Kozina, znanstvena sodelavka Pedagoškega inštituta, saj učenje in poučevanje potekata v odnosu. Ko ta odnos odvzamemo ali je umaknjen v spletno obliko, to vpliva na kakovost pridobljenega znanja. Pandemija je razkrila, kako zelo pomembna sta v procesih učenja kakovosten odnos z učiteljicami in učitelji ter povezanost s šolo.
"Naj spomnim, Slovenija je v obdobju pandemije vpeljala enega izmed najdaljših zaprtij šol v Evropi kljub opozorilom strokovnih psiholoških združenj o nesorazmernosti ukrepa in njegovi škodljivosti za razvoj mladih," pravi psihologinja Ana Kozina.
"Mladi, ki se počutijo bolj povezani s šolo, so tudi učno uspešnejši. Povezanost s šolo je v obdobju šolanja na daljavo upadla. Še posebej ranljivi so bili v tem obdobju otroci in mladi na prehodih, bodisi na srednješolsko ali fakultetno raven, pri čemer ukrepi te ranljivosti žal niso upoštevali. Naj spomnim, da so bila v določenem obdobju ob zaprtju šol odprta trgovska središča," je na nepremišljenost ukrepov opozorila Kozina.
Po epidemiji so se pri vseh, od prvega do zadnjega, pokazale luknje v znanju. "Šole smo opozarjali, da pri teh generacijah, ki so se na daljavo šolali skoraj dve leti, ne bi smeli zahtevati enakega znanja kot od prejšnjih. A so po vrnitvi v šolo profesorji večinoma pozabili, da je epidemija kadarkoli bila, in so od mladih zahtevali enako kot prej, nič več ni bilo ponavljanja, le še preverjanje. Za te mlade je bilo nekaj let zelo težkih," poudarja pedopsihiatrinja Drobnič Radobuljac.
Po vsaki veliki spremembi – in epidemija je to zanesljivo bila – tako otroci kot tudi odrasli potrebujemo od enega leta do dveh, da se prilagodimo in utirimo nazaj.
V obdobju covida so na Pedagoškem inštitutu izvedli raziskavo, ki je spremljala kazalnike pozitivnega razvoja mladih (Pozitivni razvoj mladih v Sloveniji: razvojne zakonitosti v kontekstu migracij).
"Kazalnike pozitivnega razvoja mladih opredelimo kot socialno-čustvene kazalnike in kazalnike samoučunkovitosti. Socialno-čustveni kazalniki so povezanost (z vrstniki, šolo, skupnostjo, družino), skrb (empatija in sočutje do drugih) in karakter (z normami in kulturo usklajeno vedenje). Kazalnika samoučinkovitosti sta kompetentnost in samozavest," pojasnjuje Ana Kozina.
Raziskava je ponudila bogat vpogled v mlade med pandemijo, saj so kazalnike spremljali vse od začetka šolskega leta, tik pred zaprtjem šol, ob zaprtju šol ter ob koncu šolskega leta, ob vrnitvi v šole. Ugotovili so pomemben upad treh od petih kazalnikov pozitivnega razvoja mladih. Pomembno so upadli povezanost, skrb in karakter.
"Mladi so skozi šolsko leto poročali o vedno manjši povezanosti z drugimi. Skrb vzbujajoče je tudi to, da so izražali vedno manj skrbi za druge, manj empatije in sočutja ter manj odgovornega vedenja, ki je skladno z družbenimi normami. Šola ni samo prostor pridobivanja znanja, temveč tudi pomemben prostor učenja sobivanja in medosebnih odnosov. Naj spomnim, Slovenija je v obdobju pandemije vpeljala enega izmed najdaljših zaprtij šol v Evropi kljub opozorilom strokovnih psiholoških združenj o nesorazmernosti ukrepa in njegovi škodljivosti za razvoj mladih," je povedala Kozina.
Mladostništvo je namreč obdobje pomembnih razvojnih sprememb na telesnem, psihološkem in socialnem področju, katerih pozitiven izid je odvisen tudi od občutka povezanosti in vključenosti v socialno okolje.
"Najpomembnejše socialno okolje v tem obdobju je šola. Je pa res, da nimamo primerjave s stanjem kazalnikov pozitivnega razvoja mladih pred pandemijo, niti možnosti za dolgoročno spremljanje kazalnikov, kar je predvsem posledica kratkoročnosti financiranja znanstveno-raziskovalnih projektov," dodaja Kozina.
Kriza kot nova normala – smo se iz epidemije česa naučili?
V strokovnih krogih zdaj velja konsenz, da v morebitnih prihodnjih epidemijah naj ne bi več zapirali šol. "Lahko se sprejmejo različni ukrepi preprečevanja okužb, ampak zaprtje šol je imelo dokazano toliko dolgoročno slabih učinkov na duševno zdravje otrok, da zdaj, ko gledamo nazaj in vemo več, v bistvu ni bilo vredno," pravi Drobnič Radobuljac. Za mlade je izjemno pomembno, da imajo možnost druženja.
V zadnjih 20 letih se je zgodil izjemno hiter tehnološki preobrat, z njim pa so prišli tudi porast depresije, tesnobnosti, samopoškodovanja in drugih težav. Če želimo kot družba zajeziti tovrstne probleme, se moramo zamisliti nad sabo, saj tudi odrasli večino budnega časa preživimo pred zasloni.
Telefon je prvo, kar zjutraj vzamemo v roke, in zvečer zadnje, kar odložimo ob postelji. Zato tudi tak porast tesnobnosti, saj vedno, ko pogledamo na telefon, naletimo na neko krizo, opozarja Podjed. Kriza je postala normalno, ne izredno stanje.
Prav nič ne pomaga zgražanje odraslih nad visenjem pred zasloni otrok in mladih, saj smo odrasli tisti, ki smo mlade v času covida digitalizirali, zdaj pa bi jih neuspešno radi odklopili od naprav. Tudi mnogi odrasli so zasvojeni s pametnimi telefoni. "Hinavsko je, da se starši na Facebooku pritožujejo, kako so mladi nenehno na Tiktoku," meni Podjed.
"Mislim, da je leto 2020 nekakšen začetek novega štetja, ko je kriza postala normalno vsakodnevno stanje, vsi mediji so preplavljeni s krizami. Ker ljudje to pričakujejo, pravijo novinarji. Začarani krog se je začel v času covida, po koncu epidemije pa smo takoj padli v novo krizo. Začela se je vojna v Ukrajini, sledila je vojna v Gazi, vmes se nam je zgodila še naravna katastrofa. Krize nam ves čas brbotajo v ozadju, na primer podnebna, gospodarska, ideološka kriza. Covid je s seboj prinesel stanje, ki mu rečemo krizolacija – besedi kriza in izolacija sta združeni. Postajamo bolj izolirani, bolj osamljeni, več pred zasloni, posledica pa je tudi razrast populizmov. Vznikajo populistični liki, ki obljubljajo čudežno odrešitev, vrnitev v čase pred permanentno krizo, ljudje jim verjamejo in nasedajo," se je razgovoril Podjed.
Seveda odrasli vse skupaj lažje nekako predelamo, otroci pa niti ne. Prav tako nič ne pomaga zgražanje nad njihovim "visenjem pred zasloni", saj smo odrasli tisti, ki smo mlade v času covida digitalizirali, zdaj pa bi jih neuspešno radi odklopili od naprav.
"Zato se zavzemam za zakon o omejitvi uporabe telefonov v šolah – ne prepoved, te so praviloma kontraproduktivne. Sem za zakonsko omejitev uporabe telefonov v šolah, zato da damo mladim tisto, kar smo imeli pred pandemijo, mir in možnost, da se osredotočijo na tisto, kar je pomembno. To pa ni samo znanje v šoli, temveč so tudi drugi ljudje, prijatelji, vrstniki, učitelji, da se spet pogledajo v oči, namesto da med odmorom tiho sedijo drug ob drugem in gledajo vsak v svoj zaslon," pojasnjuje sogovornik.
Velja tudi za odrasle, ki smo ravno tako zasvojeni s pametnimi telefoni. "Hinavsko je, da se starši na Facebooku pritožujejo, kako so mladi nenehno na Tiktoku," dodaja.
Nekaj pozitivnih posledic epidemije
Dobra stran epidemije je, da smo precej izpopolnili tehnologijo, s katero si lahko svet na neki način pomanjšamo in približamo. "To je zagotovo prednost, tehnologija je zdaj prišla v šolstvo, tudi zdravstvo. Konkretno, pri nas v otroški psihiatriji in subspecialističnih ambulantah je vedno obstajal problem dostopnosti, saj obravnavamo otroke iz vse države. In čeprav je Slovenija majhna, če jih starši ne morejo pripeljati, potem pač nimajo obravnave. Seveda ne moreš nekoga ves čas obravnavati po internetu, ampak če se pa kdaj zgodi, da ne more priti, je mnogo boljše, da se eno uro pogovarjaš na daljavo, kot pa da se sploh ne," je prepričana Drobnič Radobuljac.
Epidemija je v družinah, ki so že prej delovale dobro, ponudila tudi možnost, da se med seboj še bolj povežejo, in ljudem dala čas za razmislek o stvareh, ki so jim pomembne.
"Edina pozitivna posledica zaprtja šol med pandemijo, ki jo sama vidim, je učenje iz napak, česa ob prihodnjih izzivih naj ne bi ponovili, in nujnost skrbi za socialni in čustveni razvoj otrok, mladostnikov in mladostnic skozi celotno obdobje šolanja," poudarja psihologinja Kozina.
Ugotovili so namreč, da bolj ko so bili kazalniki pozitivnega razvoja prisotni na začetku šolskega leta, manj strm je bil njihov padec med pandemičnim šolskim letom. Iz tega sledi nujnost vpeljave aktivnosti, ki krepijo kazalnike pozitivnega razvoja mladih, torej ne le učnega, temveč tudi socialnega in čustvenega razvoja, na sistemski ravni.
Pri nekaterih otrocih je epidemija zelo omilila zdravstveno simptomatiko, bistveno bolje so delovali na daljavo. Takim otrokom je tudi zdaj, vsaj začasno, omogočeno šolanje na daljavo. "To sicer redko predlagamo, ker se zavedamo pomembnosti socializacije, ampak včasih je to edini način za dosego napredka vsaj na nekaterih področjih," pravi Drobnič Radobuljac.
Danes vemo, kaj prinese odtujenost družbe brez dotika ne samo mladim, ampak vsem ljudem. Koliko več ločitev se je zgodilo zaradi izolacije, kaj pomeni, da ne moreš obiskati staršev v drugi občini, da ne moreš nekomu stisniti roke, se ga dotakniti. "Zdaj, ko vemo, se bomo bolje znali pripraviti na morebitne nove krize in pri tem ostati ljudje," sklene Podjed.
