Sobota, 20. 5. 2023, 23.35
1 leto, 6 mesecev
Odhajajoče reke Slovencev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,88
Med priseljenci, ki so konec 19. in v začetku 20. stoletja prihajali v ZDA, so bili tudi številni Slovenci. Fotografija: prihod priseljencev iz Evrope v New York leta 1902.
Slovenske dežele so bile v 19. stoletju velike zamudnice pri uvajanju razvitega kapitalističnega gospodarstva. To je imelo za posledico tudi veliko prenaseljenost kmečkega podeželja, zaradi česar je ob koncu 19. in začetku 20. stoletja v tujino šla s trebuhom za kruhom skoraj četrtina slovenskega prebivalstva.
Konec 16. stoletja je po oceni slovenskega zgodovinarja Ferda Gestrina v slovenskih deželah na podeželju živelo 94 odstotkov vsega prebivalstva. Najverjetneje se je enak delež prebivalstva tudi izključno ali primarno ukvarjal s kmetijstvom. Leta 1910 se je po takratnem popisu s kmetijstvom ukvarjalo 67 odstotkov prebivalstva.
Predvojna Slovenija je bila večinoma kmečka dežela
Pred drugo svetovno vojno se je po oceni slovenskega zgodovinarja Žarka Lazarevića s kmetijstvom ukvarjalo okoli 60 odstotkov slovenskega prebivalstva. Ti podatki o visokem deležu kmečkega prebivalstva pričajo tudi o slovenskem zamudništvu pri uvajanju industrializacije in kapitalističnega gospodarstva.
V najbolj gospodarsko razvitih delih Evrope, to je v državah na severozahodu celine, ki so najprej izvedle industrializacijo, je delež kmečkega prebivalstva pod polovico padel že v prvi polovici 19. stoletja, poudarja Lazarević.
Slovenske dežele zaostajajo pri urbanizaciji in industrializaciji
Leta 1867 je imela Velika Britanija, domovina industrijske revolucije, le 14 odstotkov prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu. Prav tako industrijsko razvita Belgija 17 odstotkov. Nizozemska je imela 35 odstotkov, Francija 59 in Avstrija 64 odstotkov kmečkega prebivalstva.
Merilo gospodarskega in družbenega razvoja posameznih narodov oziroma držav je v času industrializacije postalo razmerje med številom kmečkega in nekmečkega prebivalstva. Hitro razvijajoče se države na severozahodu stare celine so tako imele že v 19. stoletju precej manj kmečkega prebivalstva kot slovenske dežele. Slovenija je imela še tik pred drugo svetovno vojno dvakrat toliko kmečkega prebivalstva (60 odstotkov), kot so ga imele najbolj razvite avstrijske dežele (na primer češke) na prelomu 19. in 20. stoletja (30 odstotkov).
Seveda so bile v Avstriji oziroma v Habsburški monarhiji velike regionalne razlike. V najbolj razvitih deželah (na primer v čeških) je delež kmečkega prebivalstva na prelomu 19. in 20. stoletja znašal 30 odstotkov. Torej manj kot v Sloveniji pred drugo svetovno vojno, pojasnjuje Lazarević.
Agrarna prenaseljenost in revščina v Sloveniji
Zato ne preseneča, da je bil temeljni ekonomski in socialni izziv Slovenije vse do druge svetovne vojne kmečko vprašanje oziroma kako zagotoviti modernizacijo in višjo življenjsko raven kmečkemu prebivalstvu.
Sestavni del kmečkega vprašanja je bila agrarna prenaseljenost , ki je bila tudi glavni vzgib za migracije zunaj in znotraj slovenskega prostora. Rast prebivalstva v slovenskih deželah je prehitevala ekonomski razvoj oziroma rast družbenega produkta. Agrarna prenaseljenost je tudi povečevala stopnjo relativne revščine.
Izseljevanje s podeželja – večinoma na tuje
Kot piše Lazarević, se je težava slovenske agrarne prenaseljenosti začela reševati v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Reševala se je na en način, vendar v treh pojavnih oblikah. Temeljni vzvod zniževanja ravni agrarne prenaseljenosti je bilo namreč izseljevanje s podeželja oziroma iz kmetijskega sektorja. To izseljevanje pa je potekalo v treh oblikah.
Slovenci so se izseljevali tudi v mesta, ki so bila na robu slovenskega narodnega ozemlja ali blizu njega, kot so Trst (večinsko italijansko govoreče mesto s popolnoma slovenskim zaledjem), Gradec, Zagreb in Reka. Največ Slovencev je odšlo v Trst (na fotografiji iz leta 1885), ki je bilo glavno pristanišče Habsburške monarhije. Po popisu iz leta 1910 je v mestu živelo 57 tisoč Slovencev, ki so predstavljali četrtino mestnega prebivalstva. Trst je takrat veljal za največje slovensko mesto oziroma mesto, v katerem je živelo največ Slovencev – v Ljubljani, glavnem mestu dežele Kranjske in osrednjem slovenskem mestu, je tedaj živelo približno 50 tisoč Slovencev.
Prvič kot migracije prebivalstva znotraj slovenskega prostora, kar je bila posledica domače industrializacije. Drugič kot migracije prebivalstva v mesta na obrobju slovenskega prostora (Trst, Gradec, Zagreb in Reka) in v druge dežele Habsburške monarhije. In tretjič kot migracije prebivalstva v ZDA in deloma druge evropske države, zlasti Nemčijo.
Najbolj agrarno prenaseljeni deli Slovenije
Največja stopnja agrarna prenaseljenosti (razmerje med številom prebivalstva na kvadratni kilometer in številom prebivalstva na kvadratni kilometer vse kmetijske površine v posameznem okraju) je bila v okrajih Kočevje, Črnomelj, Novo mesto in Logatec. Ti okraji so tudi imeli najvišji delež v izseljevanju, pojasnjuje Lazarević.
V slovenskih deželah je industrializacija dobila značilnost napredujočega procesa od 80. let 19. stoletja naprej. V času do prve svetovne vojne so v industrijskem sektorju v slovenskih deželah ustvarili približno 40 tisoč delovnih mest, pretežno v panogah, ki so temeljile na izkoriščanju naravnih virov. Industrijski razvoj je bil zato teritorialno razpršen, stopnja urbanizacije (to je naraščanja števila prebivalcev v slovenskih mestih) posledično še nizka.
Selitve Slovencev v Trst, Gradec, Zagreb in Reko
Veliko bolj so naraščala mesta na obrobju slovenskega prostora, kot so Gradec, Zagreb in zlasti Trst (zadnje mesto je bilo v bistvu sprva italijanska oziroma romanska enklava na slovenskem narodnem ozemlju, op. p.).
Glavno mesto dežele Štajerske Gradec (na fotografiji pred prvo svetovno vojno) je bilo mesto, kamor so se pred prvo svetovno vojno priseljevali številni Slovenci, zlasti štajerski. Slovenci so seveda odhajali tudi na Dunaj.
V ta mesta so se po izgradnji železnice usmerili migracijski tokovi s slovenskega ozemlja. Nasploh je železnica, ki je povezala slovenski prostor z mednarodnim železniškim omrežjem, lajšala izseljevanje. V vseh treh mestih na robu slovenskega prostora (Trst, Gradec in Zagreb) je bila v času pred prvo svetovno vojno močna slovenska skupnost, piše Lazarević. Sem je treba prišteti še Reko.
Izseljevanje čez veliko lužo v ZDA
Najpomembnejše je k zmanjševanju ravni agrarne prenaseljenosti prispevalo izseljevanje v ZDA. Izseljevalo se je praviloma kmečko prebivalstvo brez posebne izobrazbe.
Izseljevanje v Ameriko je najbolj prizadelo Kranjsko in Primorsko. Na drugi strani je mogoče sklepati, da so se prebivalci slovenske Štajerske bolj izseljevali v druge predele Habsburške monarhije in v Nemčijo kot v ZDA, piše Lazarević.
Izseli se skoraj vsak četrti Slovenec
Po nekaterih podatkih se je s slovenskega prostora v času do prve svetovne vojne izselilo 23 odstotkov prebivalstva, kar Slovenijo uvršča v dežele z najvišjimi stopnjami izseljevanja od druge polovice 19. stoletja naprej. Evropsko povprečje deleža izseljencev glede na število prebivalstva je bilo v omenjenem obdobju 12,3 odstotka, Habsburška monarhija, od koder se je skupno izselila desetina prebivalstva, je torej na podpovprečni vrednosti.
Do prve svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije beležilo najvišjo stopnjo izseljevanja v ZDA med avstrijskimi deželami, takoj za Galicijo. Na začetku preteklega stoletja so Slovenci v ZDA tvorili sorazmerno najštevilčnejšo etnično priseljensko skupnost med narodi Avstro-Ogrske monarhije. Naselili so se večinoma v zveznih državah okrog Velikih jezer. Del tega območja je tudi mesto Cleveland (na fotografiji pred prvo svetovno vojno). V ZDA živeči Slovenci so pred prvo svetovno vojno predstavljali od 10 do 20 odstotkov takratnega slovenskega naroda (vir: spletna stran ZRC SAZU, Slovensko izseljevanje in slovenske priseljenske skupnosti v ZDA od srede 19. stoletja do danes). Po nekaterih ocenah zdaj v ZDA živi okoli 350 tisoč ljudi (vsaj delno) slovenskega rodu.
Slovenija se v tem pogledu uvršča med bolj prizadeta območja, tako v evropskih okvirih kot tudi v družbi habsburške skupnosti narodov, pojasnjuje Lazarević. Med državami oziroma območji v Evropi, od koder se je izselilo največ ljudi, je v vrhu Velika Britanija, kjer se je v polstoletnem obdobju izselilo kar 40 odstotkov prebivalstva. Na drugem mestu je Norveška s 35,9 odstotka izseljenega prebivalstva. Sledita Italija in Portugalska s 30 odstotki.
Ustavitev velikega izseljevanja Slovencev
Slovenija je bila skupaj s Španijo in Švedsko v skupini držav s skoraj četrtinskim deležem prebivalstva, ki je odšlo s trebuhom za kruhom. Manjše izseljevanje kot Slovenija so imele Danska (14 odstotkov), Finska, Švica (obe 13 odstotkov), Nemčija (osem odstotkov), Belgija, Nizozemska (obe po tri odstotke), Rusija (dva odstotka) in Francija (zgolj en odstotek).
Izseljevanje Slovencev v tako velikem številu se je ustavilo po prvi svetovni vojni. Razlogi za to so trije: nove meje, ki so nastale po prvi svetovni vojni, spremembe v odnosu do migracij na svetovni ravni (v ZDA na primer so leta 1921 sprejeli zakon za omejevanje priseljevanja z juga in vzhoda Evrope) in pospešena industrializacija na Slovenskem.
Nova delovna mesta v industriji na Slovenskem
Ta industrializacijski sunek, kot temu pravi Lazarević, pa sta omogočila državna protekcionistična politika in povpraševanje na jugoslovanskem trgu. V sorazmerno kratkem času so ustvarili med 50 in 60 tisoč delovnih mest v industriji, kar je omogočilo preživetje dobri četrtini prebivalstva tedanje Slovenije.
Še leta 1869 je imela Ljubljana po podatkih popisov prebivalstva manj kot 27 tisoč prebivalcev. Do leta 1910 je število naraslo na približno 57 tisoč prebivalcev, do leta 1935 na 85 tisoč, nad sto tisoč pa v nekaj letih po drugi svetovno vojni. V Ljubljani zdaj živi nekaj manj kot 300 tisoč prebivalcev.
Zaradi hitrejše industrializacije Slovenije se je bolj okrepila notranja migracija – tj. premik prebivalstva s podeželja v industrijska središča, kot so bila Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Tržič in Jesenice.
Prehodno obdobje
"V tem sta si čas med obema vojnama in obdobje po drugi svetovni vojni podobna. Vse skupaj pa je spremljala še upočasnitev rasti prebivalstva. Čas med obema vojnama se kaže kot prehodno obdobje v razvoju Slovenije od dežele izseljevanja v deželo priseljevanja," še piše Lazarević.
Žarko Lazarević, Spremembe in razmišljanja: gospodarsko-zgodovinske refleksije, Ljubljana 2015.
