Nataša Pirc Musar o Klakočar Zupančičevi: Malce naivno je šla v to politično zgodbo #video

Kdo je Nataša Pirc Musar? Foto: Ana Kovač

Nataša Pirc Musar se je rodila leta 1968 v Ljubljani. Na ljubljanski Pravni fakulteti je diplomirala leta 1992, pravosodni izpit je opravila leta 1997. Po zaključku študija se je zaposlila na RTV Slovenija, kjer je šest let delala kot novinarka in voditeljica osrednje informativne oddaje TV Dnevnik. Nato je bila pet let voditeljica osrednje informativne oddaje 24 ur na POP TV. 

Leta 2001 se je podala v gospodarstvo in delala kot vodja službe za korporativno komuniciranje v družbi Aktiva Group, največji zasebni finančni družbi v Sloveniji.

Aprila 2003 se je zaposlila na Vrhovnem sodišču kot direktorica Centra za izobraževanje in informiranje. Od leta 2005 do 2014 je opravljala funkcijo informacijske pooblaščenke. Oktobra 2009 je postala podpredsednica Skupnega nadzornega organa za Europol (JSB Europol), marca 2013 pa je bila izvoljena za predsednico tega organa. Leta 2015 je začela delovati odvetniška družba Pirc Musar, kjer dela še danes. Skupaj z Marto Kos sodeluje pri projektu Ona ve. 23. junija 2022 je uradno napovedala kandidaturo na volitvah za predsednico države, kandidirala bo kot neodvisna kandidatka.

Pirc Musarjeva je ljubiteljica motorjev. Izmed vseh živali so ji najbolj všeč sove, saj veljajo za modre, poleg tega pa sama zase pravi, da je enako kot sove nočna ptica, saj je pri svojem delu najproduktivnejša prav ponoči. Poročena je z Alešem Musarjem, skupaj imata sina Maksa. 

Kandidaturo za predsednico republike ste napovedali prvi. Kako to, da ste se odločili za ta korak?

Ta želja je nekaj časa tlela v meni. Zadnjih 20 let se ukvarjam s temeljnimi človekovimi pravicami, s pravom in pravno državo. Veliko ljudi s terena me je prosilo, naj kandidiram. Če boste delali tako, kot ste do zdaj, verjamemo v vas, so mi dejali. To je glavni razlog, da sem začela resno razmišljati o tem. Zdi se mi, da je funkcija predsednice države takšna, kjer se lahko, predvsem v domovini, veliko naredi glede nepravičnosti, ki se seveda dogajajo v vsaki družbi. Tu sem v preteklosti že pokazala energijo, voljo in nenazadnje tudi znanje. Mislim, da lahko vse to, kar sem se naučila zadnjih 30 letih svoje profesionalne kariere, na začetku tudi medijske, prenesem v predsedniško funkcijo.

Vas je presenetilo, ko ste izvedeli, da bo kandidirala tudi Marta Kos, s katero sodelujeta pri projektu Ona ve. Sta se o tem pogovarjali, sta druga za drugo vedeli, da bosta kandidirali?

Projekt Ona ve je eden najlepših projektov, pri katerem sem sodelovala v zadnjih letih. Skupaj z Emilijo in Matejo smo ga naredile prepoznavnega in ima plemenit cilj, to je opolnomočiti in opogumiti ženske, da so na voljo medijem. Ne samo to, da bodo ženske bolje zastopane v medijih, na konferencah, na seminarjih, ampak tudi to, da smo ženske dovolj sposobne, dovolj energične in pametne, da gremo lahko tudi v politiko. Seveda smo se o tem pogovarjali in na koncu smo prišli do zaključka, da ni nič narobe, če se iz tega bazena, mreže Ona ve, črpa tudi dame, ki bi rade naredile nekaj dobrega za Slovenijo. Nisem pa vedela, da tudi v njej tli ta želja. Želim si, da bova to energijo in prijateljstvo, ki sva ga stkali pri projektu Ona ve, obdržali v tej predvolilni kampanji. Zdaj sva konkurentki, to je treba vzeti v zakup. Želim si, da bo predvolilna bitka takšna, kot jo obe zagovarjava, torej kulturna v dialogu, brez metanja polen pod noge. Prepričana sem, da sva tega obe sposobni. 

Novice To je Marta Kos povedala o predsedniški protikandidatki Nataši Pirc Musar #video

Dejali ste, da če bi stranka Gibanje Svoboda (GS) dobila še mesto predsednice republike, bi bilo to slabo za našo demokracijo in bi pomenilo orbanizacijo Slovenije. V intervjuju za Siol.net je Marta Kos rekla, da je vaša izjava o nadaljevanju orbanizacije v Sloveniji zaušnica za celotno civilno družbo. Kako to komentirate?

Tega nisem rekla, rekla pa sem, da bi bilo malce orbanovsko, če bi imela ena stranka vse tri najvišje pozicije v državi. Žal mi je, da je narobe razumela, da je tudi stranka GS to narobe razumela. Iz vseh mojih preteklih izjav veste, da je GS nekaj, kar zagotovo podpiram. GS je tista stranka, ki je čez vso volilno kampanjo govorila točno to, kar bi tudi sama. To, kar v preteklosti ni bilo v redu, ni bilo prav, še huje, veliko stvari je bilo neustavnih.

Res se zdi, da sistemsko-politično ni dobro, da so vse tri najvišje pozicije pod eno stranko. Ampak to je samo moja dodana vrednost, moja prednost. Vsak kandidat bo v volilni kampanji poudarjal svoje prednosti in moja je zagotovo ta, da sem popolnoma neodvisna od katerekoli politične stranke. Moje vrednote so temeljne človekove pravice, pravičnost in poštenost. Sem liberalka, leva sredina, levi pol je tisti, ki ga nagovarjam. Poudarjanje prednosti kandidata je nekaj, kar bo počel vsak, in to počnem tudi jaz. Nikakor pa nisem želela nikogar užaliti in mi je žal, če je kdo to tako razumel. To, kar so mediji povzeli, glede na mojo izjavo na N1, so razumeli povsem narobe. Razumeli so jo narobe tudi v tem kontekstu, da so zapisali, da negiram tri veje oblasti. To nima nobene zveze s tremi vejami oblasti, to so zakonodajna, izvršilna in sodna, in jaz se v to sploh nisem spuščala. Še enkrat poudarjam – GS ni enako Fidesz, gospod Robert Golob ni enako Viktor Orban. Daleč od tega, nasprotje tega je, kar sta Fidesz in Orban.

"Želim si, da bova to energijo in prijateljstvo, ki sva ga z Marto Kos stkali pri projektu Ona ve, obdržali v tej predvolilni kampanji. Zdaj sva konkurentki, to je treba vzeti v zakup." Foto: Ana Kovač
DZ je po nujnem postopku sprejel novelo zakona o RTVS. Kako komentirate, da so zakon, ki predvideva obsežno menjavo kadrov, sprejeli po nujnem postopku?

Zadnjih nekaj let je bilo veliko zakonov sprejetih po nujnem postopku. Nisem presenečena, da so se odločili za nujni postopek, ker razumem in vem, kaj se v ozadju dogaja. Vem, kako zelo se lomasti po javnem servisu. Očitno je vladajoča politika spoznala, da je treba hitro odreagirati. Za nujni postopek je treba izkazati grožnjo javnemu interesu in dva poudarka bom nanizala, zaradi katerih mislim, da je javni interes v poslanstvu javne RTVS močno na udaru. Govoriti o tem, da je treba na nacionalni televiziji vzpostaviti dva programa, levega in desnega, ni v javnem interesu. To je nasprotno od javnega interesa. Če bi delali prvi in drugi program (RAI je to naredil v 70. letih, kot RAI 1 in RAI 2, pa se ta poteza ni izkazala za ravno dobro), bi tako vse gledalce in poslušalce zgolj še bolj stlačili v njihove lastne mehurčke, kjer bi poslušali samo, kar želijo slišati. Biti v lastnem mehurčku ni dobro, nimaš realne slike. Slišati je treba, kaj se dogaja v družbi, ki je vedno raznolika. Slišati ne samo tisto, kar rad slišiš in že tako ali tako veš, ampak tudi tisto, česar ne slišiš rad, kar ti ni blizu. Delitev na levi in desni program bo naredil točno to –  zaprl bo ljudi v lastne mehurčke.

Druga slabost, ki se tako zgodi, pa je nevarna za sam novinarski poklic, katerega del sem bila 12 let. Tudi novinarje, ki so kolikor toliko apolitični v svoji duši, se avtomatsko z umestitvijo v en ali drugi program pobarva v rdeče ali črno. To je strup za novinarski poklic. Etiketa, ki jo bo tak novinar dobil, je tako huda, da se je bo težko znebiti. To, kar se tam dogaja, ni dobro ne za novinarski poklic ne za poslušalce in gledalce. Leta in leta spremljam nacionalno RTVS, tam sem preživela šest lepih let in to, kar se dogaja zadnji dve leti, se ni dogajalo še nikoli. Tako grobemu negiranju neodvisnosti in nespoštovanju novinarskega poklica še nisem bila priča. Govorjenje o uravnoteženem novinarstvu je nekaj, kar zelo težko sprejmem. Uravnoteženo novinarstvo ne obstaja. Obstaja zgolj profesionalno novinarstvo. Profesionalni novinar je tisti, ki zna in zmore in ve, da mora informacije preveriti na več straneh. Profesionalno novinarstvo je novinarstvo, ko se v studio povabi takšne, ki razmišljajo bolj konzervativno, in takšne, ki razmišljajo bolj liberalno. To je nacionalna RTV vedno počela in spoštovala.

Ko ste kandidirali za generalno direktorico RTV Slovenija, ste dejali, da RTVS obvladuje tudi stranka SD in da je tudi SD preprečila, da bi postali direktorica. Kakšna je zdaj vloga SD na RTVS?

Res je, javno sem se oglasila, ker sem to izkusila na lastni koži. Takšna ravnanja so nekaj, čemur se mora politika izogibati in narediti vse, da se to izniči. Ta zakon je korak v smer, kako narediti programski svet takšen, da v njem ne bo pretirano veliko političnih interesov. Moramo si biti na jasnem, da je popolna apolitizacija misija nemogoče. Politika je pokazala željo, tudi SD, ki je dolga leta na nacionalki poskušala imeti vpliv, je podprla takšno sestavo programskega sveta, ki bo tudi njim to onemogočila.

Moj sklep o imenovanju, ki se je kasneje izkazal za zakonitega, so zelo hitro razveljavili na eni od naslednjih sej programskega sveta. Takrat je primarno ves desno usmerjeni del programskega sveta glasoval za ta nezakoniti sklep, svoje pa je primaknila tudi SD, ki je bila jeziček na tehtnici. To ni le odgovornost SD, seveda tudi, ampak primarno vseh članov programskega sveta, ki so razveljavili povsem zakonit sklep o mojem imenovanju.

Tanjo Fajon zelo dobro poznam. Skupaj sva delali, ko je bila ona še dopisnica iz Bruslja, jaz pa voditeljica TV dnevnika in takrat sva bili večkrat dnevno v kontaktu. Verjamem, da je njena želja, da se moč SD oziroma ta želja po moči spravi ven iz te agende. Tanja Fajon je bila tudi edina, ki se je meni opravičila za to, kar se mi je zgodilo na RTV. O tem sva veliko govorili. Tudi SD me je zadnje čase veliko spraševala, kako naj se izniči vpliv politike na javni RTVS. SD sem posredovala svoj predlog in veseli me, da je del mojih razmišljanj našel prostor v tem zakonu. Pet oziroma šest let nazaj sem bila namreč del skupine na ministrstvu za kulturo, kjer smo razpravljali o tem, kako spremeniti zakon o RTVS, da bo političnega vpliva manj, in moja naloga je bila pripraviti sestavo programskega in nadzornega sveta s čim manj politike.

"Uravnoteženo novinarstvo ne obstaja. Obstaja zgolj profesionalno novinarstvo. Profesionalni novinar je tisti, ki zna in zmore in ve, da mora informacije preveriti na več straneh." Foto: Ana Kovač
Ena od predlagateljic in prvopodpisnica zakona o RTVS je Mojca Šetinc Pašek, zdaj poslanka GS, pred tem pa novinarka na RTVS, kjer jo po koncu poslanskega mandata še vedno čaka služba. Gre tukaj za konflikt interesov?

Ko gre novinar enkrat v politiko, težko ohrani videz profesionalne drže. Tudi če se bo še tako trudil, bo vedno imel madež, pa to ne mislim kot nekaj negativnega, ampak se ga bo držalo to, kar je delal v političnem mandatu. Pot nazaj je težka, ne bom pa rekla, da ni mogoča. Vsak poslanec ima zaposlitev v mirovanju in Mojca Šetinc Pašek pri tem ni nobena izjema. Tudi njo bo delovno mesto čakalo, kako se bo te naloge po štirih letih, če ne bo še enkrat izvoljena, lotila, pa je v največji meri odvisno od nje.

Ko greš enkrat v politiko, je seveda prav, da izkoristiš znanje, ki si ga nabral v življenju. Dober politik je tisti, ki zna izkušnje, ki si jih je nabral na prejšnjih delovnih mestih, prenesti v politično odločanje. Da zna iz svojega znanja izvleči tisto, kar je najboljše, in poskuša popraviti tisto, kar je v preteklem delovanju opazil, da je narobe. Tu konflikta interesov ni.

Aktualnemu predsedniku Borutu Pahorju se očita, da se o nekaterih pomembnih zadevah ni izrekel. Se s tem strinjate? Kaj je po vašem najboljša in kaj najslabša lastnost predsednika Pahorja?

Predsednika Boruta Pahorja spoštujem. Je edini v Sloveniji, ki je zasedal najvišje politične funkcije v državi. Ima izjemen zgodovinski spomin. Osebno menim, da je strahotna napaka slovenske politike, da nekdanjih predsednikov z vsem njihovim znanjem in povezavami, ki so jih pridobili v svetu, bolje ne izkoristijo za prihodnje delovanje Slovenije.

Gospod Pahor je izredno dober govorec in izredno priljubljen med ljudmi. Ravno zato bi lahko to svojo moralno avtoriteto, to moč, ki jo funkcija predsednika republike prinaša, bolje izkoristil. Predvsem bi jo moral izkoristiti v tistih najbolj kritičnih trenutkih, v katerih se od časa do časa znajde čisto vsaka država.

Tukaj po mojem mnenju ni odigral vloge moralne avtoritete. Bil je tiho, pa bi lahko marsikdaj povedal, kaj si misli. Zaradi cone udobja, v kateri je deloval na mestu predsednika republike, je zadnjih deset let postal malce brezbarven. Biti tiho je udobno. Biti tiho pomeni, da želiš biti všečen vsem, ampak tudi to je misija nemogoče. Nikoli ne boš všečen vsem. Če ne boš tiho, boš zagotovo imel nasprotnike. A če verjameš v tisto, kar govoriš, in če verjameš, da se je treba tudi oglasiti, da bi bilo v družbi bolje, potem moraš izstopiti iz te cone udobja. To jaz delam in živim zadnjih dvajset let. Nikoli nisem bila v coni udobja in tudi nikoli ne bom.

Moje delovanje bo zagotovo drugačno, predvsem zaradi tega, ker sem dobesedno zaljubljena v človekove pravice. Vedno in povsod bom poudarjala, da človekove pravice niso ne leve ne desne, jih imaš ali jih pač nimaš. Celotna Evropska unija in Svet Evrope slonita na ustroju temeljnih človekovih pravic, na pravni državi. To so evropske vrednote, ki jih bom zagovarjala do zadnjega diha.

Ali se vam zdi pomembno, da predsednik in konec koncev vsak vrhunski politik skrbi za politični bonton, recimo da se rokuje in pozdravi tudi s svojimi političnimi nasprotniki? Kako boste ravnali vi, imate do koga zadržke?

Pri rokovanju nimam prav nobenih zadržkov. Vsakemu človeku pogledam v oči in mu dam roko. Tisti človek, ki drugemu ni sposoben pogledati v oči, verjetno na hrbtu nosi nek nahrbtnik. Jaz nahrbtnikov nimam. Seveda se z mnogimi politiki ne strinjam, povsem razumljivo je, da ne moremo vsi misliti enako.

Izjemno pomembno je, še posebej na poziciji predsednice republike, da se ta zaveda, da bo državnica, in ne političarka. Razlika je v tem, da bo politik vedno deloval tako, da bo zmagal na naslednjih volitvah, državnik bo delal za naslednje generacije, pa tudi če naslednjič ne bo izvoljen.

Sem za sprejemanje različnih stališč do meje, ko komunikacija ne postane žaljiva, sovražna. Tukaj je moj prag tolerance do tistih, ki sicer razmišljajo drugače kot jaz. Biti sovražen, biti nesramen je nekaj, kar razjeda našo družbo, izrazito zadnjih pet let. Najodgovornejši za komunikacijo so politiki. Od politike se groba komunikacija preko medijev širi v vse pore družbenega življenja. Politiki morajo oziroma moramo, če se postavim v nove čevlje, ki me mogoče čakajo v prihodnosti, biti zgled dostojne komunikacije. Dejstvo pa je, da je med desnimi politiki tistih, ki grobo komunicirajo, precej več kot na levi.

Zelo sem vpeta v družbena omrežja, veliko let sem na Twitterju, Facebooku, Instagramu, celo na TikToku imam svoj profil. Ko pridemo na družbena omrežja in ko tam prebiramo spopade med konzervativci in liberalci, med partizani in domobranci, med levimi in desnimi, je na obeh skrajnostih grobost komunikacije že zelo enaka. Tam pa se omenjena pola srečata.

"Sem za sprejemanje različnih stališč do meje, ko komunikacija ne postane žaljiva, sovražna. Tukaj je moj prag tolerance do tistih, ki sicer razmišljajo drugače kot jaz." Foto: Ana Kovač

Velik del svojega življenja sem posvetila boju proti sovražnemu govoru in tudi na poziciji predsednice Slovenije bom s tem nadaljevala. Sovražni govor je nekaj, kar razjeda družbo. Sovražni govor je nekaj, kar ne prinaša tolerance, je nekaj, kar zavira razvoj vsake države. Preveč se ukvarjamo s preteklimi temami, preveč sovražno se obnašamo drug do drugega in to ni nekaj, kar bi kadarkoli lahko podpirala ali celo sama spodbujala. Verjamem v drugačne vrednote. Imam prijatelje leve in desne politične provenience in najbolj uživam v pogovorih s tistimi, ki razmišljajo drugače. To me na koncu bogati. Če se vrnem k mehurčkom in dogajanju na RTVS, je tudi to nekaj, kar ne bo obogatilo naše družbe. Družbo bogati različnost, in če želiš spoštovati različnost in sprejemati drugače misleče, tega ne moreš narediti s sovražnostjo in brutalnim govorom. To lahko dosežeš samo z dostojnim nivojem komunikacije. Treba pa se je zavedati, da nikoli ne bomo vsi razmišljali enako in nenazadnje je prav tako.

Kako komentirate način delovanja predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič?

Urško zelo dobro poznam, je zelo iskrena, in želela bi si, da je v politiki več tako iskrenih ljudi. Ker je tako zelo iskrena in poštena ter nevajena političnih igric, je včasih malce naivna. Malce naivno je namreč šla v to politično zgodbo, kjer je mislila, da vendarle prevladuje dobro, da je več dobrega kot slabega. Slovenska politika, vsaj takšna je percepcija, če jo opazujemo od zunaj, ima več slabega kot dobrega. Urška bo nekonvencionalna političarka, ne bo se povsem spremenila, zagotovo pa bo z leti dobila izkušnje, ko bo videla, kje mora tudi sama sebi postaviti meje, in prepričana sem, da bo to znala narediti. To, da je prišla v DZ v rdečih čevljih, je še najmanj. To je bilo pomenljivo dejanje, povzročila je celo neko mini gibanje in naslednji dan so vse kolegice, ki jo podpirajo, v parlament prišle v rdečih čevljih. Ženska solidarnost, super se mi je zdelo to.

Glede popisovanja odsotnosti poslancev v DZ ji dam prav. Kot državljanka sem velikokrat razočarana, ko gledam razprave v DZ in je dvorana prazna. Razumem, da imajo poslanci tudi drugo delo, vem, da tudi Urška to razume, in kolikor vem, je rekla, da želi, da poslanci zjutraj pridejo v dvorano, da se ve, kdo je v DZ, in da seveda lahko gredo po drugih službenih opravkih, če jih imajo. Zadnjih nekaj let ni bilo predsednika DZ, ki bi si upal ugrizniti v to kislo jabolko neprisotnosti poslancev na delovnem mestu. Običajno manjkajo eni in isti. V zadnjem času Janeza Janše sploh nisem videla v parlamentu, upam, da mu ne delam krivice, a res velikokrat manjka. Prav je, da prva med enakimi to poudarja, da opozori na to in da je povedala, da želi, da poslanci hodijo v službo in da se zavedajo, da je to njihovo delo. Urška je prva med poslanci in ima prav, da na te izostanke opozori. Vsak dober delodajalec bi ravnal popolnoma enako. Foto: Ana Kovač

Prepričana sem, da bo Urška uporabo političnega bontona zelo hitro izpilila. Je novinka v politiki, prišla je na drugo najvišjo pozicijo v državi. Ko sem videla tisti posnetek na državni proslavi, se mi je zdelo, da je Urška to naredila zelo spontano, da tega ni naredila načrtno. Verjamem, da ji bodo ljudje ta protokolarni zdrs, ki ga jaz ne jemljem kot nekaj hudega, zaradi drugega dobrega, kar želi početi v politiki, oprostili.

Kako komentirate prve poteze nove vlade Roberta Goloba?

Gospod Robert Golob je zelo pameten in cenim njegov um in upam, da ga bo znal uporabiti v dobro Slovenije. Prepričana sem, da ogromno dela na tem. Padel je v obdobje, ki ne bi bilo lahko za nobeno vlado. Tudi prejšnji vladi, ko smo se spopadali z epidemijo covid-19, ni bilo lahko. V takih situacijah vladati ni enostavno. A ravno v najbolj kritičnih situacijah se pokaže narava politika in način njegovega razmišljanja. Za to, kar je prejšnja vlada počela z nedostojno komunikacijo, s pritiski, z odločitvami, ki bi morale biti primarno strokovne in šele nato politične, z omejevanjem človekovih pravic z odloki, pri čemer bi moral vsak politik vedeti, da se jih lahko omejuje le z zakonom, ni opravičila. Kot pravnico so me te stvari šokirale. Resnično upam, da gospod Golob ne bo ponavljal teh napak, vsaj obljubil je, da jih ne bo. Nenazadnje je veslač in prepričana sem, da bo znal pragmatično in modro veslati med političnimi čermi.

Zgodilo pa se je že nekaj, čemur prej nismo bili priča. Tihi dogovor, da se vlado sto dni pusti na miru, dokler se ne konsolidira, je z nastopom vlade Roberta Goloba padel že naslednji dan. Opozicija je takoj vložila več kot 30 predlogov zakonov, takoj naslednji dan je bil blokiran zakon o vladi, ki bo zdaj, če se zbere dovolj podpisov, deležen celo referenduma. Ni mu lahko, a verjamem vanj in mislim, da se bo modro odzival na težave, ki Slovenijo čakajo v prihodnosti. Ne samo covid-19, tudi draginja zaradi vojne v Ukrajini je nekaj, kar ne pesti samo Slovenije, ampak se posledice kažejo že povsod po svetu.

Do zdaj sem sicer opazila en zdrs in takrat sem se tudi oglasila. Vlada je sprejela sklep, da je treba narediti seznam zaposlenih, ki so se zaposlili v obdobju zadnjih šestih mesecev pred iztekom mandata prejšnje vlade. Takrat sem zelo jasno povedala, kaj pravi pravo, in v pravo seveda verjamem. Pravo pravi, da takšen seznam ne bo koristil prav ničemur. Seveda se lahko preveri, če so bile zaposlitve zakonite, a to lahko stori le vsak minister na svojem ministrstvu. Če niso bile, je postopek jasen. Seveda se lahko tudi pogleda, kakšen profil ljudi se je zaposloval. Če se je zaposlovalo nestrokovnjake, ima vsak novi delodajalec pravico, da pogleda, ali mu takšen človek na določenem mestu koristi ali ne. Kako in na kakšen način ga bo odpustil, pa je stvar zakona o delovnih razmerjih in stvar zakona o javnih uslužbencih. To se ne ureja s črnim seznamom in čistko. Nobena vlada si tega ne more privoščiti. Še vedno verjamem v to, kar je Robert Golob govoril v predvolilni kampanji – da se bo zavzemal za meritokracijo, da bo najprej pogledal, ali človek zna ali ne zna, in šele potem na strankarsko izkaznico. Ali temu sledi ali ne, se bo v bližnji prihodnosti hitro pokazalo.

V kakšnih odnosih ste z mediji in kakšno obravnavo pričakujete v volilni kampanji? 

Ali se boste kot predsednica udeležila spominske maše v Kočevskem rogu in proslave v Dražgošah?

Razkol zaradi dogodkov po drugi svetovni voljni je žal še vedno ena najbolj bolečih ran slovenske družbe. Vse te proslave bi po mojem mnenju morale kazati na to, da je treba zgodovino spoštovati. Prav je pogledati, kaj smo naredili narobe, a enkrat bo treba prenehati razpravljati o tem. Proslave ne smejo spodbujati razkola v družbi, temveč bi morale biti le spomin na minule dogodke in umrle.

Za omenjeni dve proslavi lahko iz srca rečem, da bi šla na obe, in lahko tudi pojasnim, zakaj. Narodnoosvobodilni boj v drugi svetovni vojni je bil po mojem iskrenem prepričanju najbolj domoljubno dejanje vseh časov v zgodovini Slovenije. Takrat so se Slovenci postavili na stran boja proti nacizmu in fašizmu, da bi v vojni zmagale sile, ki verjamejo v drugačen svet, kot sta ga zagovarjala nacizem in fašizem. Vsaka vojna pa prinaša žrtve na eni in na drugi strani. Vsak ubit, vsak, ki je umrl na eni ali na drugi strani, pa je ena žrtev preveč.

Povojni poboji so nekaj, kar še vedno razdvaja našo družbo. Proslave za domobranske žrtve ta razkol veliko bolj potencirajo kot proslave, ki so namenjene spominu na NOB. Zakaj? Zato, ker še danes politika, ki skuša relativizirati NOB, ne prizna, da so bili domobranci pač na napačni strani zgodovine. Upam, da bo prišel čas, ko bomo lahko rekli, da je bila preteklost marsikdaj lepa, marsikdaj grda, a nehajmo to z izkrivljanjem zgodovine prenašati na mlade generacije. In razdvajanje Slovenije z ideološkimi temami počne desna politika veliko bolj zavzeto. Morda so te proslave priložnost, da se o spravi, do katere ni nikoli čisto zares prišlo, spregovori na drugačen način, brez ideoloških tem, brez pretiranega poveličevanja komunizma na eni strani in poveličevanja domobranstva na drugi. Domobranci so bili del pomožnih policijskih enot SS, bili so na strani fašizma in nacizma in od tega zgodovinskega dejstva tudi kot kandidatka za predsednico ne odstopam. Upam, da se nam s tem ne bo več treba ukvarjati tako pogosto, kot smo se v preteklosti.

Ali podpirate evropsko resolucijo, ki je obsodila vse tri totalitarizme minulega stoletja, nacizem, fažizem in komunizem?

Ta resolucija je bila sprejeta leta 2009 in ne vidim nobene potrebe, da bi jo Slovenija še posebej sprejemala. Resolucijo so skoraj s konsenzom sprejeli v Evropskem parlamentu in verjamem, da jo na nek način vse države članice sprejemajo za svojo. Jaz to resolucijo vidim v smeri, da je treba vedno znova poudarjati, da avtoritarnost in kakršenkoli totalitarizem nista dobra za nobeno družbo. Do sprejema tega besedila še v našem parlamentu sem zadržana zlasti zato, ker se vprašanje sprejema uporablja za notranjepolitična obračunavanja namesto kot iskren izraz pietete.

"Če Evropa in tudi druge države Ukrajini ne bi pomagale z orožjem, Ukrajine danes ne bi bilo več." Foto: Ana Kovač
Ali se ob vojni v Ukrajini zavzemate za vojaško pomoč Ukrajini in vojaški poraz Rusije? Ali več stavite na končanje vojne ne glede na to, da del države ostane okupiran s strani agresorja Rusije?

S tem vprašanjem se ukvarja cel svet. Če bi imela magično palčko ali pa če bi jo imel kdo drug, bi se morda ta vojna že končala, pa se še ni in se še nekaj časa ne bo. Ni opravičila za agresorja. To, kar je storil ruski predsednik Putin, je v nasprotju z ustanovno listino Združenih narodov. Stalne članice Varnostnega sveta ZN so zmagovalke druge svetovne vojne, torej tiste, ki so se postavile proti nacizmu in fašizmu. Nikoli si nismo mislili, da bodo prav te države kdaj začele vojno kot agresor. Zaradi tega je Varnostni svet danes v popolnem krču. Rusija ima kot stalna članica Varnostnega sveta namreč veto na vse odločitve in ta pat pozicija je nekaj, kar mene osebno boli. Vidim nemoč organizacije ZN, ki je bila vendarle v veliko vojnih konfliktih po svetu branik miru, tudi zaradi aktivnosti Varnostnega sveta, ki je zdaj povsem nemočen. Res je, da tudi Generalna skupščina ZN lahko sprejme določeno odločitev, kako in na kakšen način odreagirati, a da ZN lahko opravijo svoje, je potrebno premirje. Miru ne moreš skleniti na bojišču, to se dela drugje.

Če Evropa in tudi druge države Ukrajini ne bi pomagale z orožjem, Ukrajine danes ne bi bilo več. Pomoč z orožjem Ukrajini vidim kot izjemno pomembno in potrebno pomoč pri tem, da Rusija svojih apetitov ne razširi še globlje na Ukrajinsko ozemlje, kot ga sicer že je.

Najsprejemljivejša rešitev za svet, česar mislim, da se tudi Ukrajina in predsednik Zelenski že zavedata, bi po mojem mnenju bila, da Ukrajina ne more in ne sme biti članica Nata. Ohraniti mora svojo nevtralnost. Na drugi strani bi si želela, da bi Putin spoznal, da je grobo kršil ustanovno listino ZN in tako imenovano načelo suverene enakosti, kar pomeni, da je posegel na teritorij suverene države Ukrajine. Rešitev bi bila, da bi vzhodni del Ukrajine, torej Lugansk in Doneck, postali regiji z večjo avtonomijo, z ruskim jezikom v šolah, saj tam glavnina prebivalcev govori rusko. Na političnem parketu se mora začeti pogovor o tem. Naj Ukrajina postane nevtralna, naj se predsednik Putin vrne v meje Rusije in se začne pogovarjati o avtonomiji, ki bo dobra za Ukrajince, ki govorijo rusko. Ta drugi del me sicer skrbi, saj nisem prepričana, da je predsednik Putin voljen pristati na umik. Za zdaj nič ne kaže na to.

Manjšinsko vprašanje se nikoli ne sme reševati s spopadi dveh držav na bojišču. Putin naj bi to vojno začel zato, da bi zaščitil manjšino rusko govorečih prebivalcev vzhodne Ukrajine. Mednarodno gledano bi to morala biti interna zadeva Ukrajine, o kateri bi se morali pogajati ukrajinska vlada in rusko govoreči Ukrajinci v vzhodnem delu Ukrajine. Nenazadnje je šel tudi sporazum Minsk 2 v to smer, saj ni podpisan s strani Rusije, ampak so ga podpisali predstavniki ukrajinskih državljanov iz vzhodne Ukrajine, ki govorijo rusko, in ukrajinska vlada. Žalostno je, da se tega sporazuma ni udejanjilo v praksi, bil pa je dobro izhodišče. Če bi lahko nadaljevali od tam naprej, bi bila srečna.

Zadnjih deset let veliko, veliko delam v Ukrajini v okviru Sveta Evrope. Bila sem v krajih, ki imajo danes povsem drugačno podobo, na primer v Mikolajevu. Pred tednom dni sem ukrajinskim sodnikom predavala o varstvu osebnih podatkov, o temeljnih človekovih pravicah. Izobraževanja za prilagajanje standardom EU in Sveta Evrope tečejo dalje in zelo sem vesela, da Ukrajina kljub vojni nadaljuje s projekti za pristop k Evropski uniji. Tudi Svet Evrope ogromno dela na tem in mislim, da je prihodnost Ukrajine v Evropski uniji, vendarle pa ne v Natu. Ukrajina res gara na tem, da se bo po vrednotah, po ustroju in delovanju pravne države ter po spoštovanju temeljnih človekovih pravic približala EU.

Se vam zdi primerno, da ste v času, ko Rusija dobesedno pustoši po Ukrajini, uradno kandidaturo za predsednico republike napovedali v Ruski dači?

Vse, kar je na Ruski dači ruskega, je arhitektura. Ta hiša je slovenski kulturni spomenik, zaščiten točno pod tem imenom. Ruska dača je sistem arhitekture z balkoni, lesenimi opaži … Ta hiša nima nobene druge povezave z Rusijo kot zgolj arhitekturo. Niti imena ne moremo spremeniti, ker je točno tako zapisano v odloku o zaščiti kulturnega spomenika.   

Kandidaturo sem napovedala na Ruski dači, ker je tam lepo in prijetno okolje. Zakaj bi morala prostor iskati nekje drugje in plačati najem, če lahko to naredim tam, kjer se dobro počutim in je hkrati last mojega moža in mene? Ne enačiti Ruske dače s Putinom in rusko agresijo. To sta res dva različna planeta.

"Ukrajina kljub vojni nadaljuje s projekti za pristop k Evropski uniji. Tudi Svet Evrope ogromno dela na tem in mislim, da je prihodnost Ukrajine v Evropski uniji, vendarle pa ne v Natu." Foto: Ana Kovač
Kaže, da bo moral vaš nekdanji šef Darko Horvat pred sodišče. Kakšna je vaša vloga oziroma povezava s pidovskim tajkunom Horvatom?

Nobene povezave ni. Pri Darku Horvatu pred več kot 20 leti nisem zdržala več kot leto in pol. To je bilo okolje, ki mi ni ustrezalo. V Aktivi sem se naučila marsikaj, predvsem tega, kako jaz nikoli ne bom delala.

Golobov GEN-I je podjetju novinarke Necezurirano Vesni Vuković plačal več kot sto tisoč evrov, pri čemer nihče od vpletenih ne želi pojasniti, za kakšen posel je šlo. Vaš komentar?

To je slabo. Da se je to zgodilo, za gospoda Goloba zagotovo ni dobro. To, da se medijski mir kupuje, da se plača medijski napad na drugače misleče, je nekaj, kar prakticira Požareport, Nova24TV in zdaj tudi Reporter in Necenzurirano. Je to novinarstvo? Odgovor je ne.

Pred časom ste sami razkrili svoje dobrega pol milijona evrov vredno premoženje. Enako je storil tudi vaš mož Aleš Musar. Kako ločujete vaše premoženje od moževega?

V velikem segmentu ga ne. Ker sva poročena, gre za skupno premoženje. Veliko stvari sva ustvarila skupaj, nekaj stvari sva prinesla v zakon in to je tako imenovano ločeno premoženje. A midva dihava skupaj in na premoženje ne gledava kot na moje in tvoje, ampak kot najino.

Marsikdo se je po vaši objavi spraševal, kako ste prišli do takšnega premoženja. Kako odgovarjate na to?

S prispodobo. Zakaj pri slovenskih športnikih, ki služijo na stotine milijonov, nikoli ne slišimo, toliko milijonov ima, gotovo jih je ukradel. V gospodarstvu se na podjetnike gleda z nekim predznakom, da če dobro služijo in dobro delajo, zagotovo nekaj delajo narobe. Zgolj zato, ker ima nekdo veliko denarja, res ne sme biti označen za slabega, za lopova.

V slovenskem gospodarstvu je veliko posameznikov, ki imajo precej več premoženja, kot ga imava midva. Privoščim jim, če ga imajo, in imajo ga zato, ker so delali dobro. Za tiste, ki delajo nezakonito, imamo pravno državo, ki naj pogleda, kje so se zgodile zlorabe, in naj to kaznuje. Želim si, da bi se v Sloveniji spoštovalo tudi podjetnike, ki so uspešni, in ne zgolj športnikov. Oboji si zaslužijo spoštovanje. Nenazadnje vsa ta podjetja, ki delajo dobro, dajejo kruh mnogim slovenskim družinam. V Sloveniji glavnina zaposlitev prihaja iz majhnih in mikro podjetij. Če nekdo dela dobro, če je pameten in zna narediti produkt, ki se ga da prodati, v čem je slabši od Luke Dončića ali Tine Maze? Oni izkoristijo svoje telo, fizične predispozicije, garajo za to, da služijo milijone ... In enako tudi podjetniki.

Ste že bili na dopustu? Kako boste preživeli letošnji dopust?

Na dopustu sem bila konec junija, zdaj pa štiri mesece dopusta ne bo.

Novice To je premoženje Nataše Pirc Musar: motor, delnice, nepremičnine …

Novice Milan Kučan in Danilo Türk si želita Natašo Pirc Musar za predsednico #video

Novice Anže Logar o Golobovem zloglasnem seznamu: Tega se preprosto ne dela #video