SiolNET. Novice Slovenija
5,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pregon goljufivih bančnikov

Nas je bančna luknja res premalo bolela?

5,43

termometer

Goran Klemenčič
Foto: Klemen Korenjak

Pravosodni minister Goran Klemenčič pod pritiskom opozicije na vrh prioritet ministrstva spet postavlja pregon krivcev za bančno luknjo. Nezadovoljen z dozdajšnjim delom organov pregona, ki so po njegovem mnenju izgubili 15 let, se zdaj za pomoč obrača na Islandijo. A ključna bo beseda sodnikov oziroma način, kako bodo oblikovali sodno prakso.

Islandija je z zaprtjem 30 bankirjev in finančnikov, sokrivih za propad treh bank leta 2008, postala vzor zahodnega sveta pri tem, kako preganjati pogosto težko dokazljive kaznive prakse v bančništvu.

Z organi pregona te skandinavske države se zdaj povezuje tudi Slovenija. Pravosodni minister Goran Klemenčič se je prejšnji teden skupaj s predstavniki tožilstva, specializiranega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča, Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) in Banke Slovenije na Islandiji sestal z vodjo specializiranega tožilstva Olafurjem Haukssonom.

Po srečanju so z ministrstva sporočili, da nam Hauksson ponuja pomoč pri razčiščevanju nepravilnosti, ki so kopale bančno luknjo v Sloveniji. To je namreč tri leta po petmilijardni sanaciji brez konkretnega epiloga, kar je danes problematizirala tudi opozicija, a je premier Miro Cerar očitke zanikal. Zakaj so Islandci opravili z goljufivimi bankirji, mi pa ne in kako nam islandski rabelj goljufivih bančnikov lahko pomaga?


Preberite še:

Deutsche Bank, bomba neslutenih razsežnosti, o kateri Cerarjeva vlada ne razmišlja

Islandija je sanirala banke in iz krize izšla v dveh letih


Luka Moljk, specializirano tožilstvo Foto: STA Jeza ljudstva olajšala delo tožilstvu

Kot pravijo na ministrstvu, je bilo za uspeh islandskega pregona ključno oblikovanje posebnega tožilstva, ki je pod eno streho združilo tako pravna oziroma tožilska in policijska znanja kot tudi znanja s področja financ, ekonomije in druga tehnična znanja. Ta organ je dobil tudi ustrezno finančno podporo.

"Poleg tega je bila pomemben dejavnik uspešnega odziva Islandije na bančni kriminal tudi splošno znana nordijska občutljivost na nespoštovanje in zlorabo zakonov. Iz tega izvirajoča politična volja je vodila tudi v nekatere zakonodajne spremembe, ki so policijsko-tožilski ekipi omogočile učinkovitejše oziroma lažje pridobivanje dokazov in uspešno izvedbo preiskovalnih postopkov," so odgovorili na naše vprašanje.

Neprimerljivi s Slovenijo 

Tožilec specializiranega tožilstva Luka Moljk pa je v petkovih Odmevih na RTV Slovenija pojasnil, da so islandske razmere drugačne kot slovenske. Tudi on je poudaril, da so leta 2008 ob sesutju treh največjih bank na Islandiji pritiski javnosti prisilili politiko v ukrepanje, česar pri nas po njegovem mnenju sploh ni bilo. "Pri nas nikogar ni prav bolelo, ko smo banke dokapitalizirali za pet milijard evrov. Bolelo nas bo v prihodnjih letih, desetletjih, ko bo manj denarja za šolstvo, zdravstvo in druge stvari," meni.

Hkrati so razlike s pravnega vidika, saj imajo pri dokazovanju zlorabe položaja Islandci lažje delo (več o tem v nadaljevanju), pa tudi sama kazniva dejanja so bila drugačna. "Na Islandiji so bile banke v zasebni lasti in menedžerji bank so bili večinoma tudi lastniki. Tako ni bilo enakih kaznivih dejanj kot pri nas, kjer so izčrpavali banke v državni lasti. Tam so najpogostejša kazniva dejanja borzna manipulacija in ponarejanje listin, slabih posojil in s tem povezanih kaznivih dejanj pa je bilo malo," je dejal.

France Arhar, šef Združenja bank Slovenije, se strinja, da je slovenski in islandski primer zaradi razlik v samem ustroju bančnega sistema težko primerjati. Na vprašanje, kaj je razlog, da Slovenija ni tako odločno krenila v pregon bančnega kriminala, odgovarja: "Absolutno dnevna politika, to je popolnoma jasno. Hkrati imamo tu državno lastnino, ki je na Islandiji ni bilo."

Eden prvih primerov kazenskega pregona bančnikov - sojenje nekdanjim NLB-jevcem Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi domnevno spornega posojila Simoni Dimic in njenemu očetu - se je končal z oprostilno sodbo.  Eden prvih primerov kazenskega pregona bančnikov - sojenje nekdanjim NLB-jevcem Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi domnevno spornega posojila Simoni Dimic in njenemu očetu - se je končal z oprostilno sodbo.  Foto: Bojan Puhek

Klemenčičevi ukrepi

Na pravosodnem ministrstvu menijo, da so oziroma bodo pregon bančnega kriminala v Sloveniji olajšale naslednje spremembe:

- snemanje in dokazna veljavnost zaslišanja policije - to rešitev, ki jo je po navedbah ministrstva kot pomembno pomoč pri pregonu omenil Hauksson, z novelo zakona o kazenskem postopku uvajamo tudi pri nas;

- sprememba oblike naklepa pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti (240. člen kazenskega zakonika), ki bo omogočila uspešnejše dokazovanje obstoječih, a težje dokazljivih subjektivnih elementov kaznivih dejanj (uvajamo z novelo kazenskega zakonika);

- od lani veljajo višje kazni (obvezna je denarna kazen) ter daljši zastaralni roki za korupcijska kazniva dejanja, ki po novem zastarajo po 20 letih;

- septembra lani je specializirano tožilstvo dobilo kadrovsko okrepitev - 30 novih tožilk in tožilcev;

- v načrtu je ustanovitev specializiranega sodišča

Sto ljudi v postopku

A minister Klemenčič je, očitno nezadovoljen z delom organov pregona, zdaj začel povezovati organe pregona z Islandci, ki so prejšnji teden Sloveniji ponudili pomoč. Na ministrstvu na pomoč upajo predvsem pri uveljavljanju sprememb kazenskega postopka, ki so v postopku sprejemanja.

Moljk je za RTV Slovenija zanikal očitke, da tožilstvo ne dela. "Tožilstvo nikakor ni neaktivno. Trenutno je okrog sto oseb v postopkih pred sodiščem: v sodni preiskavi, sojenju ali pa pritožbenem postopku," je za RTV Slovenija pojasnil tožilec Moljk. Dodal je, da ga bolj skrbi, ker banke premalo pozornosti namenjajo odškodninskim tožbam, kjer je potrebna raven dokazovanja precej nižja.

Postopkovne olajšave za nazaj ne bodo veljale

Tožilci sicer že dlje časa opozarjajo, da se pri delu srečujejo predvsem z nepripravljenostjo (še vedno državnih) bank - nekatere naj bi celo skrivale podatke - in težavami pri dokazovanju naklepa, kjer Klemenčič zdaj načrtuje spremembe.

Po novem bo pri kaznivem dejanju zlorabe položaja treba dokazovati eventualni, ne neposredni naklep. Preprosteje povedano, danes morajo slovenski organi pregona dokazovati direktni naklep storilca (da je ta nameraval oškodovati banko), medtem ko na primer v nemški zakonodaji zadostuje eventualni naklep (torej da se je storilec zavedal, kakšne so lahko posledice njegovega ravnanja, pa je v to privolil).

A to bo predvsem ukrep za prihodnje rodove, meni Arhar. "Tudi če sprejmemo novo ureditev, bomo morali v konkretnih primerih upoštevati tisto, ki je za obdolženca lažje. Če sprejmemo nov, strožji zakon, bomo morali uporabiti milejšega. Če poenostavimo, karkoli se bo sprejemalo, bo zaradi tega principa kazenskega prava veljalo za prihodnje rodove." 

Pri pregonu bančnega kriminala Slovenija praktično nima sodne prakse, zato bo pomembno, kakšno stališče bodo v prvih primerih - trenutno naj bi že obravnavali okrog sto primerov - zavzeli sodniki. Pri pregonu bančnega kriminala Slovenija praktično nima sodne prakse, zato bo pomembno, kakšno stališče bodo v prvih primerih - trenutno naj bi že obravnavali okrog sto primerov - zavzeli sodniki. Foto: Thinkstock

Ključno vprašanje: kakšne temelje bodo postavili sodniki?

Izziv je tudi oblikovanje sodne prakse za pregon teh dejanj, ki pri nas zdaj praktično ne obstaja. Pred sodiščem se je do zdaj namreč znašla le peščica bančnikov. Eden prvih takih primerov je sojenje v zadevi Dimic (sporni posojili po 350 tisoč evrov Simoni Dimic in njenemu očetu), ki se je končalo z oprostilno sodbo.

O tem so govorili tudi na Dnevih slovenskih pravnikov, ki so oktobra v Portorožu. Tam je bilo med drugim predstavljeno diplomsko delo o pregonu povzročiteljev bančne luknje avtorice Nastje Kvas. Naloga med drugim navaja zanimivo stališče njenega mentorja, sodnika za kazenske zadeve na mariborskem okrožnem sodišču in profesorja na mariborski pravni fakulteti Zlatana Dežmana, da bi število oprostilnih sodb lahko zmanjšali s sprejetjem doktrine namerne slepote.

Ta izvira iz ZDA in pravi, da je mogoče storilcu, ki se je namerno zaščitil pred jasnimi informacijami ali ta dejstva namerno prezrl, očitati enako krivdo kot tistemu, ki je dejstva natančno poznal. S tem bi olajšali pregon bančnikov, ki so vedeli, da sprejemajo previsoka tveganja in da posojilo ne bo vrnjeno, zavarovanja pa ne zadostujejo za poplačilo, a so to iz različnih razlogov prezrli.

Z oblikovanjem sodne prakse v skladu z omenjeno doktrino po vzoru ZDA, ki danes nima veljave v našem sodnem prostoru, bi sodniki izpolnili svojo glavno dolžnost - ustvarjanje prava. S tem bi se zmanjšalo tudi razhajanje med odločitvami sodišč in pričakovanji javnosti v sodbah kazenskih sodišč, avtorica dela povzema svojega mentorja. 

Kako so Islandci preganjali bančni kriminal

Eva Joly, Zeleni, preiskovalka bančnega kriminala Foto: Reuters Tri največje islandske banke Kaupthing, Landsbanki in Glitnir so se jeseni leta 2008 sesule pod bremenom finančne krize. Islandci so se preiskave sumov kaznivih dejanj, ki so privedli v bančno krizo, lotili še istega leta. 

Na pomoč so poklicali tujce, tudi nekdanjo francosko sodnico Evo Joly (na desni). Zakaj? Kot je pred kratkim za spletni portal CADTM pojasnila Jolyjeva, so jo na Islandijo prvič povabili novinarji (po objavi njene knjige o francoski korupcijski aferi Justice under siege), kasneje je tudi predavala na tamkajšnjih univerzah. 

Posledično so jo v islandski vladi prosili za svetovanje pri iskanju kazenske odgovornosti za povzročeno bančno luknjo. "Obstajala je torej očitna politična volja islandske vlade, ki jo je spodbujalo ljudstvo, za ukrepe proti odgovornim za krizo," je dejala Jolyjeva, ki je imela od januarja 2009 do oktobra 2010 na položaju svetovalke vodstva specializiranega tožilstva na voljo ekipo 84 ljudi, večinoma pravnikov in revizorjev.

V dobrem letu in pol so preiskali sumljive posle v omenjenih bankah in njihovih podružnicah. Na sodišču so končali direktorji, finančniki, največji delničarji bank in tudi višji državni uslužbenci. Zaradi zlorabe notranjih informacij je bil na primer na dve leti zapora obsojen nekdanji vodja kabineta finančnega ministra, ki je delnice banke Landsbanki prodal le nekaj dni pred njenim propadom. 

Očitki so se nanašali na manipulacije z menjalnimi tečaji, zlorabo notranjih informacij, ponarejanje listin ter tudi zlorabo položaja pri posojilnih poslih. Kazni za okrog 30 obsojenih - nekatere so še nepravnomočne - dosegajo do šest let zapora. Pri tem je, kot je Jolyjeva poudarila za CADTM, pomembno, da sodišče ni dovolilo zunajsodnih poravnav, kot se je to dogajalo v ZDA.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 48
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin