Slovenija zna
Ponedeljek, 4. 11. 2019, 6.38
4 leta, 5 mesecev
Na začetku so se jim vsi smejali, zdaj želijo z rastlinjaki osvojiti svet #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
23
Ljutomerčanu Mariu Kurtoviću so se vsi smejali, ko je brez znanja o kmetijstvu kupil kmetijo, mehanizacijo in začel pridelovati česen, ko je tega v Sloveniji primanjkovalo. Začel je širiti ekipo, nadaljeval je s pridelovanjem ameriških borovnic, danes pa ima njegovo podjetje PanOrganic najsodobnejše rastlinjake v Sloveniji, v katerih popolnoma brez fitofarmacevtskih sredstev ter neodvisno od vremenskih vplivov goji zelenjavo in zelišča. Najbolj stavi na solato Živo, ki k potrošnikom pride sveža, s koreninami vred. Rastlinjake želi postaviti v bližini velikih mest in z njimi postopoma osvojiti svet. Ker verjame v svojo idejo, tehnologijo in ekipo, je prepričan, da mu bo to tudi uspelo.
Ko je bil Mario Kurtović star 25 let, je dobil idejo, da bi v Črni gori zbiral odpadno jedilno olje. V tistem času se je namreč veliko govorilo o bio dizlu in že so obstajali generatorji, ki so olje spremenili v gorivo. Po vsej črnogorski obali je začel pobirati odpadno jedilno olje, pogodbe je imel sklenjene s številnimi odjemalci, kot so hoteli, šole, različne kuhinje. Ideja je bila izredno dobro sprejeta, povabili so ga celo na ministrstvo.
"Prepričan sem bil, da bo, če investiram v kombije, črpalke, zbiralnike ter kupim zemljišče v industrijski coni in na njem postavim stavbo, zagotovo dobil tistih tristo ali štiristo tisoč evrov posojila za generator," razlaga Kurtović o svojih začetkih. A posojila ni dobil. Prišla je kriza in na bankah mu niso mogli dati ničesar, pove.
Izkušnja ga je naučila veliko. Odločil se je, da nikoli več ne bo investiral tako daleč od domačega in poznanega terena ter da mora investirati v kaj, kar je veliko bolj varno - v hrano.
Kupil je kmetijo in se odpeljal v Francijo po mehanizacijo
"Veliko sem bral o tem, da v Sloveniji ni česna. Kolega iz Ljubljane je ravno takrat prodajal kmetijo, ki jo je podedoval, potreboval je denar. Kupil sem jo za okoli 45 tisočakov, se pogumno usedel v avto in šel v Francijo. Tam so se mi vsi smejali, ker o kmetijstvu nisem vedel prav ničesar. Čeprav nisem dobro vedel niti tega, kako je videti traktor, sem kupil mehanizacijo za česen, vzel pet hektarjev zemlje v najem, se pozanimal o pridelavi in posadil pet hektarjev česna," pripoveduje Kurtović.
Naslednje leto je količino povečal na deset hektarjev in nato nadaljeval. Pridelek mu je takoj uspelo prodati, saj ga je ena od trgovskih verig sprejela z odprtimi rokami. Česen je bil njegov prvi pridelek, v tistem času je delal še sam, kasneje se mu je pridružil Niko Miholič.
Z njim sta prijatelja že od srednje šole. Oba je zanimala politologija, želela sta postati vojaka, oba pa je zanimala tudi hrana. "Vedel sem, da moram narediti manjša pakiranja česna in da potrebujem svojo znamko, Niko pa je imel tako veliko željo, da bi pri tem sodeloval, da se še dobro spomnim, kako mi je na list papirja narisal zamisel in napisal svojo ponudbo. Pustil je službo v Ljubljani in se vrnil v Ljutomer, da se mi je pridružil," pripoveduje Kurtović.
Ljudje so bili jezni, ker je v Ljutomeru hotel gojiti borovnice
"Vsi so se mi smejali, tudi domači. Nihče ni mogel verjeti, da sem se lotil pridelave česna. Spraševali so me, zakaj ne delam česa drugega, a čutil sem, da je to prava stvar, zato sem pri tem vztrajal. Takrat sem v idejo vložil vse, kar sem lahko, in če se to ne bi izšlo, ne bi bilo dobro," pravi Kurtović.
Kalkulacija s kitajskim česnom je bila nelogična, pravi Kurtović. Svojemu česnu je nastavil ceno, po kateri bi ga lahko prodajal. Čeprav je bila ta štirikrat višja od cene kitajskega česna, so ga ljudje dobro sprejeli in investicija se mu je obrestovala.
Prvi česen je posadil pozimi leta 2011, prvi pridelek je pobral naslednje leto. Ker je pri česnu potreben petletni kolobar, je iskal različne načine, kako bi zapolnil vmesna obdobja. Ker je velik ljubitelj ameriških borovnic, je sledilo prvih pet hektarjev teh, danes jih ima deset, količino namerava podvojiti. "Vse so ekološke, plantaže so trajnostne z namakalnimi sistemi, protitočnimi mrežami, z ogromno baltiške šote, kar je pripravljeno po nizozemskem receptu za od 60 do 80 let," pove Kurtović.
"Ljudje so se smejali, ker jim je bilo to nelogično. Zelo so se jezili tudi, ko smo napovedali, da bomo za projekt ameriških borovnic zaprosili za nepovratna sredstva. Pritoževali so se namreč nad tem, da smo želeli borovnice gojiti v Ljutomeru – po njihovem mnenju te spadajo na Barje in v Ljutomeru nimajo česa iskati," pove Kurtović.
Video: "Blokada ti pokaže, da si na pravi poti"
Neobremenjenost s preteklimi izkušnjami je njihova velika prednost
"Marsikdo se nam je posmehoval. Sicer nam je vsak rekel, da je lepo, da smo se tega lotili, marsikdo pa je imel veliko povedati o nas, ker smo bili mladi in smo se kmetijstva lotili, čeprav nismo imeli nobenih izkušenj s tega področja. Marsikoga, ki prihaja iz kmetijske družine, je motilo ravno to," pove Miholič.
A njihov način razmišljanja je bil čisto nasprotje. V tem, da so bili popolnoma neobremenjeni s tem, kako so stvari v preteklosti počeli njihovi starši in predniki pred njimi, so videli veliko prednost.
"Smo zelo poseben primer, ker imamo drugačen pristop," pravita kmetovalca. Razen tehnologov, ki so se jim pridružili kasneje, nihče od ekipe, ki podjetje vodi iz pisarne, nima ozadja iz kmetijstva. "Nihče nima niti strica s kmetijo, zato so se vsi k projektu priključili popolnoma neobremenjeni in smo se ga lotili čisto drugače," pojasni Kurtović.
Na Nizozemskem spoznala živo hrano in ustvarila Živo
Delo s česnom in borovnicami je bilo sezonsko, česen so pobrali julija in ga prodajali do aprila, borovnice so prodajali junija, julija in avgusta, zato sta iskala nove logične rešitve za preostali čas.
Z Nikom sta veliko obiskovala Nizozemsko, zelo so ju zanimale tamkajšnje nove tehnološke rešitve in videla sta, da je pri njih velik hit živa solata. "Bolj ko sva se učila o živi solati in živi hrani, bolj nama je bilo jasno, da je to nekaj, kar se nujno mora zgoditi tudi na širšem območju, in da je to edina prava alternativa konvencionalnemu kmetijstvu. To je namreč še vedno največji porabnik pitne vode in hkrati njen največji onesnaževalec, kar se veliko premalo omenja," pojasnjuje Kurtović, ki se je odločil za pridelavo solate z imenom Živa.
To solato korenine spremljajo vse od tedaj, ko seme vzklije, do krožnika pri potrošniku. Na ta način naj bi ohranila svežino, hranilne snovi in poln okus. Ker jo gojijo v rastlinjakih, je na voljo vse leto, zaradi izpopolnjenega sistema pridelava prihrani velike količine vode, porabi je celo do 90 odstotkov manj. Raste popolnoma brez škropiv in gnojil, ker je pridelana v Sloveniji, pa njena pot od rastlinjaka do krožnika ni dolga. Potrošniki jo dobijo v lončku s koreninskim sistemom vred, zato jo je mogoče postaviti v kozarec z vodo, na ta način pa ostane sveža tudi deset dni.
Kurtovića so vedno zanimale nove tehnologije, zato se je tudi lotil tega projekta. Sistem pridelave je skoraj popolnoma avtomatiziran, voda v njem se sproti čisti in znova uporablja.
"Solata je živa, polna hranil, imaš jo doma, da še naprej raste, če je ne porabiš naenkrat. Nisem si mogel predstavljati, da tega ljudje ne bi želeli sprejeti, v to sem res zelo močno verjel," pove Kurtović.
Kot pojasnita, je živa solata v skandinavskih državah nekaj običajnega in navadne solate skorajda nimajo več. "Ima namreč številne prednosti. Ko navadni solati odrežeš korenine, v 24 urah postane kot navadna celuloza – brez hranljivih snovi. Poleg tega je navadna solata, ki raste zunaj na tleh, škropljena od 10- do 12-krat. Ob vsaki spremembi vremena pri navadni solati zaradi vlage uporabijo fungicide, gre za eno od najbolj tretiranih vrst zelenjave," pove Kurtović.
"Živa je zaradi svojih koreninic veliko bolj hrustljava. Če jo doma postavimo v kozarec, bo prav takšna še približno deset dni, kar rešuje tudi novodobno težavo z odpadki. Saj ni težava, da hrane ni, težava je, da preveč hrane mečemo stran. Odpada je že v trgovini veliko manj, saj Živa ob zalivanju zdrži veliko dlje od navadne solate," pove Kurtović.
"Želimo postati lokalni povsod"
Na mestu, kjer ima PanOrganic danes svoje prostore, so naredili prvi hektar pod rastlinjaki, kasneje so dodali še enega za špinačo.
Strategija oziroma filozofija PanOrganica je, da želijo postati lokalni vsepovsod. "Ne želimo ustvariti enega velikega rastlinjaka in giganta na eni lokaciji, čeprav bi bilo to morda bolje in predvsem lažje, temveč ustvarjamo optimalno velike rastlinjake v bližini večjih mest. V prihodnjem letu želimo z dvema rastlinjakoma na dve lokaciji v Nemčiji in nato naprej. Imamo precej široko zastavljeno kampanjo po Evropi," je dejal Kurtović, ki se niti po osvojitvi Evrope ne namerava ustaviti.
Ker že imajo pogodbe s trgovskimi sistemi v tujih državah, hitro dobijo podatke o tem, kakšne so tamkajšnje potrebe.
"Smo velik motilec industrije in konvencionalnega kmetijstva. Smo približno pet ali sedem let prehitri za slovenski trg, prehitro smo prišli. Koncepti bio se je začel razvijati pred slabimi desetimi leti in je šele zdaj dosegel pomemben položaj, a tudi ta oznaka ima svoje težave. Za primer lahko povem, da določene trgovine od nas zahtevajo, da svoje certificirane ekološke borovnice prodajamo za isto ceno brez oznake ekološko. Ljudje se namreč namenoma ne odločajo za nakup ekoloških in bio izdelkov, pa čeprav je cena enaka," pove Kurtović, Miholič pa pojasni, da mnogi zaradi te oznake izdelek vidijo kot dražji, kar se pozna pri prodaji.
V rastlinjak vložili skoraj štiri milijone evrov
Da so prišli do pridelovanja Žive, so morali do najmanjše podrobnosti izpopolniti svoj sistem. Kot pravi Kurtović, je investicija v hektar za pridelavo solate na konvencionalen način okoli 70 tisoč evrov, v svoj rastlinjak pa so do danes vložili že 3,8 milijona evrov, saj ga nenehno posodabljajo. Tehnologija v njem je draga tudi zato, ker omogoča pridelavo tudi takrat, ko je zunaj 37 stopinj Celzija pod ničlo. Gre za popolnoma nadzorovano okolje, rastlinjak sam uravnava svetlobo, vlago, temperaturo.
Po njegovih besedah gre za ogromne razlike v vseh pogledih. "Naš cilj ni, da bi s solato zapolnili trg v tistem delu leta, ko ta zunaj ne raste. Naša tehnologija odgovarja na veliko več težav, ki jih imamo kot človeštvo, ne le odpad hrane," pravi Kurtović, ki pozorno spremlja trende in razvoj tehnologije, hkrati pa izredno veliko bere in veliko potuje, saj vztrajno sledi svojim ciljem, povezanim s širitvijo in osvajanjem tujih trgov.
Edini v srednji Evropi solato pakirajo v najdražjo razgradljivo folijo
V Sloveniji jim veliko težavo na trgu povzroča to, da se njihovo solato še vedno primerja z navadno solato. "Med nami in konvencionalno solato je tako velika razlika, da se ne moreta primerjati. Mi z navadno solato ne tekmujemo po teži, dražji smo, ker sistem zahteva svoje, a naš pridelek ima veliko dodano vrednost. Trenutno se največ pogovarjamo o plastiki. Smo edini v srednji Evropi, tudi eni od redkih v svetu, ki solato pakiramo v najdražjo mogočo razgradljivo folijo, ki jo lahko skupaj z drugimi organskimi snovmi odvržete v biološke odpadke. Naredili smo korak, ki ga skoraj nihče ni, pa ne verjamem, da si kdo to na naši embalaži prebere," pove Kurtović, ki se zato težko sprijazni s tem, da bi kupci zgolj zaradi razlike nekaj centov v trgovini izbrali drugo solato.
Poleg solate, špinače in borovnic gojijo tudi različna zelišča, v sodelovanju z lokalnimi kmeti ponujajo fižol in česen. Letno ustvarijo okoli pet milijonov evrov prihodkov, začeli so z desetimi, zdaj zaposlujejo 50 ljudi iz lokalnega okolja, ob vrhuncih sezone tudi do 80.
Video: Včasih jih je bilo deset, danes tudi do 80
"Delo se za nas nikoli ne konča, z Nikom sva v stiku do polnoči, PanOrganic živimo in se nikoli ne konča," pove Kurtović. Prepričan je, da je treba za velik uspeh tudi veliko vložiti, a ker v svojo idejo še vedno močno verjamejo, jim je to v veselje.
Samooskrbo Slovenije s solato so povečali s šestih na 19 odstotkov
Ko jim je prvič uspelo ugotoviti prave nastavitve, je Kurtović ob solati stal vse dneve. "Prvi dnevi so bili evforični, zdaj pa sem se navadil, a še vedno se med linijami sprehajam vsak dan. Tehnologijo smo zdaj res usvojili in jo le še širimo, kar moramo narediti, je to, da se še bolj približamo potrošniku," pove Kurtović, ko se sprehodimo po rastlinjaku.
V svojem rastlinjaku pridelajo toliko solate, da naj bi, kot pravita sogovornika, samooskrbo Slovenije s solato zgolj oni zvišali s šestih na 19 odstotkov. Preden so svoj sistem tako izpopolnili, so naredili veliko napak, te pa se dogajajo še danes. Hkrati uspešna pridelava, ki so jo dosegli z leti, za seboj potegne tudi težave.
Video: "Takšna pridelava je edini odgovor konvencionalnemu kmetijstvu"
"Zakaj dajejo 'dilerjem' prednost pred lokalnimi proizvajalci?"
"Veliko težavo imamo s tem, da v času glavne sezone ne moremo prodati pridelka. Ko je sezona, je vsega veliko. Že naši kmetje imajo veliko, italijanski pa še petstokrat več. Takrat gremo vsi na morje in manj jemo, poleg tega imamo Slovenci še veliko lastnih vrtov. To, kar sva želela v zadnjem času sporočiti naprej, je, da bi se moralo lokalnim proizvajalcem – eden takšnih je tudi Lušt s paradižniki – odpreti vrata v javne ustanove. Zakaj lahko nekdo, ki ima podjetje s 30 tovornjaki in dvema hladilnicama, kupuje pridelke v Padovi, jih prodaja v vse naše bolnišnice in šole ter dela iz tega velik posel, mi pa moramo v času sezone zapirati linije in imamo velike težave, ker nas ljudje ne cenijo toliko, da bi prodali svoje kapacitete. Državi smo želeli sporočiti, naj nas dajo v vrtce. Zakaj dajejo prednost 'dilerjem' pred lokalnimi proizvajalci?" se sprašuje Kurtović, ki pojasni, da so bili zato prisiljeni iskati nove trge.
Njihove rastlinjake že zdaj želijo tudi v drugih državah
Prisotni so v Avstriji, na Madžarskem in v Srbiji, spomladi vstopajo v Romunijo, dogovarjajo se z Nemčijo. Na vprašanje, zakaj jih zanima Romunija, Kurtović odgovori, da je to zelo poseben trg. "Cene so tam veliko boljše, kupna moč je precej dobra in gre za nekoliko pozabljeno deželo. So zelo daleč od Španije in Italije, vse, kar dobivajo, prihaja od tu, hrana pa je zaradi prevoza precej dražja kot pri nas. Tam se zelo prebuja zavest o lokalnem in tovrstni izdelki, kot tudi v Avstriji in Sloveniji, so zelo iskani. Prišel je pravi trenutek za vstop na njihov trg, saj že zdaj pridelke od tu vozimo k njim," pove Kurtović.
PanOrganicovi cilji pa ne sežejo le do meja Evrope, želijo še dlje. Leta 2016 so bili tudi v ZDA, ker se želijo nekoč širiti tudi na ta trg, ki živo solato zelo dobro sprejema.
"Kampanja po ZDA je še vedno med našimi cilji in prepričan sem, da se bomo čez tri leta že lahko pogovarjali o tem, saj je tam velika potreba po rastlinjakih, kakršnega imamo mi. Trenutno se nam veliko dogaja v evropskem prostoru in moramo najprej kampanjo končati tu. Prepričan sem, da bomo lahko v prihodnjih mesecih javnost obvestili o velikih korakih PanOrganica. Prišli smo namreč do točke, ko se ne moremo več širiti počasi z organsko rastjo in bankami, odpiramo se za investitorje, katerih zanimanje je ogromno. Ljudje na pravih položajih so poslušali in dojeli zgodbo," pravi Kurtović.
Video: "Podjetje je prišlo do prelomne točke"
Njihova Živa je leta 2017 prejela priznanje za inovacijo leta, občina je Kurtoviću podelila priznanje za dosežke na področju gospodarstva, leta 2016 je postal mladi podjetnik leta. Kurtović verjame, da bodo dosegli svoje cilje in postali lokalni proizvajalec hrane ob velikih mestih na vseh celinah.
Vabljeni k ogledu vseh utrinkov z obiska v PanOrganicu
23