Ponedeljek, 25. 6. 2018, 4.05
6 let, 5 mesecev
Dan državnosti
"Možnih je bilo in je več poti, bilo bi slabo, če bi si jih zaprli"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,80
14
Na današnji dan, 25. junija 1991, je naša država formalno postala neodvisna. V samostojnost smo se podali z velikimi upi na boljšo prihodnost. V 27 letih smo dosegli veliko, a vse ni bilo nujno tudi pozitivno. Kritična psihologinja Metka Mencin Čeplak pravi, da so primerjave med časom pred osamosvojitvijo in današnjim časom odvisne od pričakovanj. Sama si ob osamosvojitvi ni delala velikih utvar. Kot pravi, so se morebitne iluzije razblinile že v prvih letih samostojnosti - z informacijo o izbrisanih.
"Leta 1992 je izšla knjiga Slavenke Drakulić Kako smo preživeli komunizem in se mu celo smejali. Pred dvema letoma je na spletnih straneh Eurozina objavila esej z naslovom How women survived post-communism (and didn't laugh) (Kako so ženske preživele postkomunizem (in se niso smejale) op. p.). Svoj komentar o prej in danes bi lahko začela in končala s tem. A ker obljuba dela dolg, ne bom končala tu," začenja Metka Mencin Čeplak, kritična psihologinja in docentka na Fakulteti za družbene vede, ki smo jo povprašali za komentar stanja države v času od osamosvojitve do danes.
"Zdi se, da nam je uspelo svobodo zreducirati na privatizacijo, javno dobro nadomestiti s pravico do izbire, odgovornost države za javno in osebno blaginjo premestiti na posameznice in posameznike, delavke in delavce spremeniti v strošek, človeška življenja pa podrediti imperativu nenehnega izboljševanja in uspeha, ki pomeni predvsem 'biti pred drugimi'.
"Večina tega, kar mi je danes v Sloveniji najmanj všeč, se je bolj ali manj nakazovalo že takrat"
Kot pravi, so ocene, primerjave med prej in danes odvisne od pričakovanj. "Sama si v procesu osamosvajanja Slovenije nisem delala velikih utvar, ker se je večina tega, kar mi je danes v Sloveniji najmanj všeč, bolj ali manj jasno nakazovalo že takrat: nacionalizem, ponoven vzpon patriarhalne ideologije in šovinizmov vseh vrst, oženje socialnih in delavskih pravic. Če je ostalo še kaj iluzij, jih je razbila informacija o izbrisu: o izbrisu ljudi, ki jih je Izjava o dobrih namenih decembra 1990 kot sodržavljanke in sodržavljane implicitno nagovarjala k podpori na referendumu," pravi Mencin Čeplakova, ki so jo takrat med drugimi zanimale pravice manjšin vseh vrst in enakopravnost žensk.
Načelo spoštovanja človekovih pravic je doživelo enega najhujših porazov že v prvih letih samostojne države.
"Načelo spoštovanja človekovih pravic, okrog katerega so se oblikovala nova družbena gibanja v osemdesetih in ki je eno ključnih načel ustave, je z izbrisom, z vztrajnim zavračanjem krivde in odgovornosti zanj, s sramotno nizkimi odškodninami prizadetim, z izumljanjem formul, ki bi krog upravičenk in upravičencev do odškodnin čim bolj zožile, doživelo enega najhujših porazov že v prvih letih samostojne države," pove Mencin Čeplakova.
"Politika sovraštva vzdržuje začaran krog strahu in izključevanja"
Danes je ta država obdana z rezilno žico, ker politika sovraštva v imenu zaščite slovenske kulture in slovenskega naroda ustvarja in vzdržuje začaran krog strahu in izključevanja, dodaja.
"Begunke in begunci, emancipirane ženske, GLBTQ+, "nekoristni porabniki državnega proračuna", ki naj bi bili zaposlene in zaposleni v javnem sektorju, upokojenke in upokojenci, brezposelni, prejemnice in prejemniki socialne pomoči in tako naprej," Mencin Čeplakova navede skupine in pravi, da se vedno najde kak "grešni kozel".
"Danes je ta država obdana z rezilno žico, ker politika sovraštva v imenu zaščite slovenske kulture in slovenskega naroda ustvarja in vzdržuje začaran krog strahu in izključevanja," pravi Metka Mencin Čeplak.
"Nisem pričakovala tako gladke zmage neoliberalne ideologije"
Če je, kot pravi, pričakovala vzpon politik, ki si prizadevajo zožiti krog tistih, ki si "zaslužijo" pravice, pa kljub svojemu zmernemu pesimizmu ni pričakovala tako gladke zmage neoliberalne ideologije in praks, ki jih ta generira in opravičuje.
"Nisem pričakovala tako lahkotne privatizacije in razprodaje družbene in državne lastnine, tako samoumevnega podrejanja imperativu konkurenčnosti, tekmovalnosti in dobička, takega omejevanja vloge države, kot ga uzakonja fiskalno pravilo," pravi in dodaja, da je vse pripeljalo do tega, da se podpora javnemu zdravstvu in šolstvu, načelu solidarnosti in socialne varnosti, varnim zaposlitvam in tako dalje interpretira kot simptom strahu pred svobodo, ki naj bi bil posledica "komunističnega totalitarizma".
Zakaj iz enega poraza vstopamo v novega
"Zdi se, da nam je uspelo svobodo zreducirati na privatizacijo, javno dobro nadomestiti s pravico do izbire, odgovornost države za javno in osebno blaginjo premestiti na posameznice in posameznike, delavke in delavce spremeniti v strošek, človeška življenja pa podrediti imperativu nenehnega izboljševanja in uspeha, ki pomeni predvsem biti pred drugimi," pravi Mencin Čeplakova in poudari, da nas prav našteto obsoja na to, da iz enega poraza vstopamo v novega,"
Kot pravi, se vse to res ne dogaja samo v Sloveniji, a to še ne pomeni, da je neizogibno.
"Možnih je bilo in je več poti, bilo bi slabo, če bi si jih zaprli, kot opozarja Patrick Boucheron. To vedo ljudje, skupine in gibanja, ki so pripravljena zastaviti svojo besedo, delo, telesa za javno zdravstvo in javno šolstvo, v podporo begunkam in beguncem, izbrisanim, zoper politiko strahu in sovraštva. To je dobro. In dobro je, da imamo v parlamentu Levico," zaključi Mencin Čeplakova.
14