SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Mojca Senčar: Vsak dan najmanj trem Slovenkam povedo, da so zbolele za rakom dojk

4

termometer

Rak dojk je vse pogostejši. Čeprav je medicina na tem področju zelo napredovala, je ozaveščenost o tej bolezni še vedno veliko premajhna, opozarja predsednica združenja Europa Donna Mojca Senčar.

Mojca Senčar se je kot mlada zdravnica pri delu na Onkološkem inštitutu prvič srečala s stiskami bolnic z rakom dojk. Po 17 letih zdravniškega dela na Onkološkem inštitutu je tudi sama zbolela za rakom dojk in ga uspešno premagala. Kmalu po upokojitvi leta 2001 je prevzela vodenje Europe Donne, slovenskega združenja za boj proti raku dojk. Z boleznijo dojk ima veliko izkušenj, vas čas pa sledi tudi strokovnemu napredku pri odkrivanju bolezni dojk, zdravljenju in rehabilitaciji. Prepričana je, da lahko največ in najbolj prepričljivo pomaga s svojo osebno izkušnjo.

Oktober je mesec ozaveščanja o bolezni raka dojk. Današnji dan je še posebej posvečen prepričevanju žensk, pa tudi moških, kako pomembno je, da skrbijo za svoje zdravje. O raku dojk in posledicah, s katerimi se spoprijemajo bolniki, smo se pogovarjali s predsednico združenja Europa Donna Mojco Senčar, ki se ji je po 33 letih bolezen ponovila, a je trdno odločena, da jo premaga in konča še svoj zadnji mandat.

Kako nevarna bolezen je rak dojke danes? Rak dojk je vse pogostejši. To je najpogostejši rak pri ženskah in v Sloveniji, za njim zboli več kot 1.200 žensk na leto. To pomeni, da najmanj trem ženskam na dan povedo, da so zbolele za rakom dojk. Več kot ena za rakom dojk umre, vendar pa je to izjemno dobro ozdravljiva bolezen, če je odkrita zgodaj. Pretežno, v kar 80 odstotkih, za rakom dojk zbolevajo starejše ženske po 50. letu, vendar zbolevajo tudi mlajše. Letno zboli okoli 60 mlajših od 40 let, zato je pomembno, da začnejo mlada dekleta spoznavati to bolezen. Menim, da bi si morala vsaka ženska od poznih najstniških let vse svoje življenje enkrat mesečno pregledovati dojke.

Pa se vam zdi, da so ljudje oziroma ženske danes o tem bolj ozaveščene kot pred leti ali še vedno premalo? Če se spomnim, kako je bilo pred 50 leti, ko sem začela delati kot zdravnica, je razvoj v zdravljenju in odkrivanju raka zelo velik, glede ozaveščanja pa je razvoj še vedno premajhen. Še vedno 50 odstotkov žensk pride k zdravniku, ko je bolezen že zunaj same dojke, ali že v bezgavkah ali pa je razsejana v drugih organih. Ozaveščenost še vedno ni dovolj velika in to slovenskim ženskam ni v ponos.

Tudi sami ste preboleli raka dojk … Jaz sem prebolela in znova prebolevam. Bolezen se mi je po 33 letih ponovila in razmišljam tako: ko si enkrat zbolel za rakom, je rak tvoj spremljevalec v življenju, pomembno je samo to, ali ti premaguješ njega ali on premaguje tebe.

Kaj se v trenutku, ko na svojem telesu začutijo nekaj nenavadnega in je postavljena diagnoza, plete po glavah žensk in kaj v tistem trenutku najbolj potrebujejo? Večina žensk takrat pade v neko črno luknjo. Zanimivo je, da relativno mirno sprejmemo, da smo dobili infarkt, pa je to veliko bolj nevarna bolezen. Če zbolimo za rakom dojk, pa je to nekaj tako črnega, da nikjer ne vidimo nobene svetlobe in se začnemo zavedati, kako smo minljive. Začnemo prvič gledati smrti v oči. Zagotovo tudi zato, ker bolezen največkrat pride iz popolnega zdravja. V današnjem času, ko so dojke tudi neki kultni organ, pa te bolezen prizadene tudi kot žensko.

Takrat je najpomembneje, da ta negativna faza, ko nikjer ne vidiš nobene rešitve, čim prej mine. Da znaš potlačiti čustva ali da za to poiščeš pomoč in da spregovori razum. Najprej je torej treba najti dobro strokovno pomoč, in to takoj, da ne odlašaš in ne tiščiš glave v pesek ter si govoriš, da to ni nič.

Pomembno je poiskati tudi ramo, na katero se boš naslonil v vseh teh težkih trenutkih, ki jih doživljaš ob bolezni. To so največkrat družina, partner, otroci, tudi dobri prijatelji, združenja bolnikov, zagovorniki bolnikov, kot je na primer Europa Donna.

Na kaj takšna diagnoza še posebej vpliva? Verjetno tudi na odnose. Kako se spopasti s tem? Verjetno mora biti tudi partner vključen v samo zdravljenje. Zagotovo. Mnogokrat menim, da smo ženske krivične do moških. Tudi moški je takrat, ko mu zboli ljubljena ženska, izjemno prizadet in ne ve, kako se odzvati. Ženska se naenkrat začne vesti popolnoma drugače. Iz vesele ženske nastane zamorjenka, vsa v strahovih, in takrat je izjemno pomembno, da partnerja znata najti skupni jezik in se odkrito pogovarjati.

Sem pa zelo vesela, če prideta oba skupaj na svetovanje. Tudi moški potrebuje pomoč, kako naj se vede do ženske, ki je zbolela. Še pomembnejši pa se mi zdijo tukaj otroci. Naš odnos do otrok. Otroci so naše največje bogastvo, imajo nas radi in čutijo, če je v družini nekaj narobe. Vidijo, da je mati drugačna, da oče in mati šepetata nekje na samem. Zdi se mi izjemno pomembno, da otroku, njegovi starosti primerno, vendar z resničnimi besedami, povemo in uporabimo besedo rak. Otroci bodo hvaležni, počaščeni, da smo jih povabili, da nam pomagajo v najhujšem delu, mi pa mislimo, da jih bomo s tem obremenili. Otroci nam ne odpustijo, če jim tega ne povemo sami.

Za rakom dojk zbolevajo predvsem ženske, pa vendarle ne gre za izključno žensko bolezen. Kako je s primeri moških? V Sloveniji zboli od deset do 12 moških na leto. Tudi pri njih to ni nič prijazna bolezen.

Verjetno je pri njih, ravno zaradi dvoma, da gre za to vrsto raka, še toliko več možnosti, da se ne odločijo za pregled. Moški tako ali tako težko priznajo, da so bolni. Da zbolijo za rakom dojk, pa je nekaj nepričakovanega. Mnogo moških sploh ne more verjeti, da lahko zbolijo za rakom dojk. Tudi o tem moramo ozaveščati.

Prej ste omenili, da so dojke postale kultni organ. Kaj pa dejati ženski, mladi ali nekoliko starejši, ki se bo morala zaradi bolezni spoprijeti z izgubo ene ali obeh dojk? Danes je zelo dobro razvita možnost, da ženske dobijo takojšnjo rekonstrukcijo ob odstranitvi dojk. In to je za žensko zelo pomembno. Tega včasih ni bilo.

Zagotovo pa je pomembna tudi psihosocialna pomoč. Ženskam moramo dopovedati, čeprav morajo na koncu to same predelati, da morajo vzeti izgubo tega dela telesa, ki bi jih lahko ubil, kot nekakšno rešitev. Odstraniš si to, kar je sicer res znak ženskosti, vendar zato, da ostaneš živ. In če kdo misli, da si zaradi tega manj ženska, naj gre hitro stran od tebe.

Zgodbe, ki jih doživljate, so verjetno tako pozitivne kot negativne. Kako se kot zdravnica spoprijemate s tem? Vesela sem, če lahko ženskam pomagam. Res je, da sem zdravnica, vendar jim lahko pomagam na dva načina, saj sem tudi bolnica. Imam svojo lastno izkušnjo, razumem jih v vseh njihovih težavah, lahko jim svetujem, pomagam pri tem, kako si zgraditi novo lestvico vrednot, in podobno.

Žalostna pa sem takrat, ko ženske odklonijo sistemsko dopolnilno zdravljenje in se odločijo same zdraviti brez zdravil. Ženskam poskušam povedati, da je rak dojk že od samega začetka lahko tudi sistemska bolezen. To pomeni, da so lahko ušle rakaste celice ali v limfo, ali v kri, ali naredile mikrometastaze, ki jih ne moremo dokazati v določenih organih. In ko nam bo enkrat padla imunska odpornost, bodo nadaljevale svojo rast. In ravno zaradi tega je tako pomembno, da se takoj po začetnem zdravljenju ženske odločijo za sistemsko dopolnilno zdravljenje, ki je prikrojeno vsaki bolnici posebej.

Če to zdravljenje odklonite, potem v veliki meri tvegate nastanek in razvoj metastaz. In tega se bojimo.

Vsaki se lahko to zgodi. Meni se je bolezen ponovila po 33 letih, vendar sem, čeprav me je to prizadelo, srečna, ker pred 33 leti bi takoj privolila v to, da bom živa še 33 let. Danes se bom borila naprej.

Ves oktober je mesec boja proti raku dojk, 15. oktober pa je dan raka dojk. Kakšen je vaš nasvet oziroma sporočilo vsem ženskam in tudi moškim v tem času? Ob tem dnevu posebno pozornost namenjamo prepričevanju žensk, kako pomembno je, da skrbijo zase. Zato bi vsem ljudem rada položila na srce, da se začnejo zavedati, da je skrb za ohranjanje zdravja dolžnost vsakega posameznika.

Pomembni so predvsem redna telesna aktivnost, zdravo prehranjevanje, vzdrževanje telesne teže, zmerno pitje alkohola, ki je še posebej nevaren za tveganje raka dojk, in opuščanje kajenja. Vse to je dobro za ohranjanje našega zdravja in za preprečevanje vseh vrst kroničnih bolezni.

In ne nazadnje: pomembno je, da smo pozitivno naravnani.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin