Lisica je tako zvita zver, da Slovenci sploh ne vemo njenega pravega imena

Hrtkos oziroma *h₂ŕ̥tḱos ali h₂ŕ̥dḱos (v Etimološkem slovarju slovenskega jezika je tudi oblika * h₂r̥k'þo). Takšno je bilo medvedovo pravo ime v praindoevropskem jeziku, katerega potomci so tudi slovanski jeziki. V nekaterih indoevropskih jezikih so se iz tega izraza razvila imena, kot so arktos (grščina), ursus (latinščina), orso (italijanščina) ali ours (francoščina).

Pravo ime za medveda postane tabu

V nekaterih indoevropskih jezikih, zlasti na severu Evrope (germanski, slovanski in baltski jeziki), kjer je živelo veliko število medvedov, pa je pravo ime za medveda postalo tabu. Po domnevah znanstvenikov zato, ker so se ljudje bali, da bodo z uporabo pravega imena priklicali medveda.

Novice Vsi poznamo to žival kot medveda. A v resnici to ni njegovo pravo ime.

V praslovanščini je tako namesto imena hrtkos nastala beseda jedec medu oziroma medojed, v praslovanščini meduedis, ki se je v splošni slovanščini po letu 600 razvila v medŭedĭ, iz česar se je v slovenščini razvila oblika medved. Podobne oblike so tudi v drugih slovanskih jezikih.

Pravo ime medveda je …

Če ne bi prišlo do tabuja nad pravim medvedovim imenom, bi morda v slovenščini rjavemu kosmatincu rekli rs (izgovarjava ərs) ali ars. Glede na to, da je v slovanskih jezikih na začetku besede pogosto dodan glas v ali glas j, bi bile mogoče tudi oblike: vrs, jrs, vars ali jars.

Če pravo slovansko ime za medveda ne bi postalo tabu in bi se ohranilo, bi verjetno zdaj v slovenščini medvedu rekli rs (izgovarjava ərs) ali ars. Mogoče bi bile tudi oblike: vrs, jrs, vars ali jars. Foto: Guliverimage

Lisičji tabu?

Toda v slovenščini (in drugih slovanskih jezikih) medved ni edini vzdevek, ki je prekril pravo ime živali. Nejasno je, kakšno je izvirno ime živali, ki ji rečemo lisica oziroma lisjak. V splošni slovanščini (govorila se je po letu 600 do razpada na posamezne slovanske jezike v 10.–11. stoletju) je bil lisjak lisŭ, lisica pa lisa. V praslovanščini je bila lisjak leipsu (še zgodnejša oblika leipsas), lisica pa leipsā.

Novice Kako je slovenski hudič prišel na samotni hrvaški otok

Pri iskanju pravega imena za medveda v praslovanščini sta v veliko pomoč litovščina in latvijščina, ki sta baltska jezika. Razvila sta se iz prabaltščina, ta pa najverjetneje iz jezika, ki mu znanstveniki pravijo prabaltoslovanščina. Baltska jezika, zlasti besedno in glasovno arhaična litovščina, sta ohranila številne besede iz prabaltoslovanščine v skorajda izvirni obliki.

Litovski medvedji brlog pomaga pri iskanju slovanskega imena

Čeprav zdaj tudi latvijščina in litovščina uporabljata vzdevek za medveda, pa litovska beseda za medvedji brlog, irštva, pove, da je bilo prepovedano ime za medveda v litovščini iršas. Iz tega lahko izpeljemo verjetno praslovansko besedo irśas, ki se je pozneje razvila v irsas, ta v irsu, ta v splošnoslovansko r̥sŭ …

V neslovanskih indoevropskih jezikih sta imeni za lisico verjetno izpeljani iz praindoevropske besede ulpi ali iz praindoevropske besede halopeḱ. Ulpi bi se zdaj v slovenščini morda glasil voupəs (zapisano kot volpes), v nekaterih drugih slovanskih jezikih pa morda vupes/vupas. Halopeḱ pa bi morda v slovenščini dal obliko lapa ali lopa. Foto: Guliverimage

Nam lahko baltska jezika pomagata tudi pri rešitvi uganki o pravem imenu lisice? Latvijci rečejo lisici lapsa, Litovci pa lãpė. Ti dve besedi sta se verjetno, kot trdi znanstvena razprava več jezikoslovcev iz leta 2021, razvili iz praindoevropske besede za lisico h₂lō̆peḱ (halopeḱ). Grški odraz te besede je, če jo prečrkujemo v latinico, alopiks oziroma alopeks (ἀλώπηξ v grški abecedi).

Lapa ali lopa?

Po tej razlagi bi bila morda morebitna praslovanska beseda za lisico lāpā ali lapā, kar bi morda v slovenščini zdaj dalo odraza lapa ali lopa. A kot že omenjeno, je rekonstrukcija tabu imena za lisico v slovanskih jezikih zelo trd oreh.

Novice Skrivnostni ljudje, ki smo jih nekoč srečali, a so nato izginili

Zgoraj omenjena znanstvena razprava več avtorjev tudi trdi, da se je v nekaterih indoevropskih jezikih ime za lisico razvilo iz praindoevropske besede ulpi (kar je pomenilo tudi divja mačka). Iz ulpi naj bi se razvila latinska beseda za lisico (volpes) in litovsko beseda za divjo mačko (vilpišỹs).

Volpes in (w)leipsa

Praindoevropski ulpi oziroma litovski vilpišỹs (praslovansko wilpisis?) bi v slovenščini verjetno imel podobno obliko kot v latinščini volpes, le izgovorjava bi bila drugačna: voupəs. Seveda, če drži teza omenjene skupine jezikoslovcev.

Novice Hiša, ki skriva veliko slovensko skrivnost

Po mnenju češkega jezikoslovca Vaclava Blažka je praslovansko ime lisice najverjetneje skoraj popolnoma enako praindoevropski besede (w)leipsā, kar naj bi pomenilo svetlikajoča se žival, tj. žival s svetlikajočim kožuhom.

Je ris v resnici lis?

Nenavadno v primerjavi z drugimi indoevropskimi jeziki je tudi slovansko ime za vrsto divje mačke – risa (poljsko ryś, rusko rys …). Praslovanska oblika besede ris bi bila rūsis. Toda pri vseh drugih indoevropskih jezikih se ime za to žival začne z glasom l: litovsko lūšis, latvijsko lusis, nemško luchs, grško links, staroangleško lox (zdaj lynx).

Najverjetneje so vsa ta imena za risa izpeljena iz praindoevropske besede leu̯k'- (lewk'), kar pomeni biti svetel, svetiti se. Torej ris kot žival s svetlim kožuhom. Skoraj zagotovo je bila torej izvirna praslovanska oblika za risa lūsi (iz lūsis). Beseda lewk’ oziroma lewk je tudi prednica slovenskih besed lesk, lisa, luč, luna … Pa tudi grške besede leukos (bel), latinskih lux in lumen (svetloba), nemške licht in angleške light (oboje svetloba) …

Če ne bi prišlo v daljni slovanski preteklosti do zamenjave glasu l z glasom r na začetku imena, bi Slovenci zdaj risu rekli lis. Tudi ta sprememba imena je morda posledica tabuja. Foto: Guliverimage

Zakaj je lis postal ris?

Zakaj je prišlo do zamenjave glasu l z r? Razlag je več. Prva razlaga je, da je šlo tudi tukaj za tabu ime, zato je lūsis (v slovenščini bi danes rekli lis) postal rūsis. Druga razlaga je, da je prišlo do vpliva pravega imena za medveda, ki se začne s črko r, in je zato lūsis postal rūsis. Tretja razlaga je, da je prišlo do vpliva praslovanskega izraza rūsas (rdečkast).

Krava in jelen

Neujemanja med slovanskimi in neslovanskimi jeziki so tudi pri imenih nekaterih drugih živali. V slovenščini je odrasla samica goveda krava. Praslovanska oblika je bila karwā. Toda v valižanščini je carw (karw) jelen, v latinščini je jelen cervus (kervus).

Ime za odraslo samico domačega goveda – krava (krowa, korova) – je za slovanske jezike nenavadna. Slovanski jeziki namreč spadajo med satemske indoevropske jezike, zato ne bi pričakovali glasu k na začetku imena. Nekateri jezikoslovci so prepričani, da so Slovani to ime prevzeli iz keltščine, ki spada med kentumske jezike. Kelti so karw ali karaw rekli jelenu, Slovani pa so to ime (v praslovanščini je imela obliko karwā), če so si ga res izposodili od Keltov, malce nenavadno uporabili za drugo rogato žival – odraslo samico domače govedi. Foto: Guliverimage

Zato se je pojavila teza, da so Slovani oziroma govorci praslovanščino besedo karw prevzeli od Keltov, a je niso uporabili za označevanje jelena (praslovansko je jelen elenis, kar pomeni živel rdeče ali rjave barve), ampak za drugo rogato žival, ki ji zdaj rečemo v slovenščini krava.

Kako je iz praslovanske beseda karwā nastala slovenska krava

Krava se je iz praslovanske karwā razvila s t. i. premetom. Ta premet je bil v nekaterih slovanskih jezikih drugačen, zato je krava v vzhodnoslovanskih jezikih korova, v poljščini pa krowa. Podobne razlike pri premetih so nastali na primer iz praslovanske besede gardas (gardu): v južnoslovanskih jezikih ter češčini in slovaščini je zdaj grad, v ruščini gorod, poljščini grod.

Kelti so jeleni rekli karw ali karaw, v praslovanščini pa je bil jelen elenis. Pozneje, po letu 400, je dobil obliko elenu, nato po letu 600 splošnoslovansko obliko (j)elenŭ, v slovenščini pa je jelen. Foto: Guliverimage

Zmešnjava s turom in bikom

Zmeda je tudi pri turu in biku. Tur je divje govedo, prednik domačega goveda, ki pa je zdaj že izumrl. Iz njega je izpeljano krajevno ime Turjak. Nemško je tur ur ali auerochse, zato so plemiči Turjaški po nemško Auerspergerji. Rimljani so turu reklu urus.

Slovenska beseda tur je izpeljan iz praslovanske besede tawras (tauras). Tudi v izumrlem baltskem jeziku pruščini je beseda za tura podobna: tauris. V litovščini je tauras bivol ali tur.

V latinščini je taurus bik

Toda grška beseda tauros in latinska beseda taurus (v italijanščini in španščini zdaj toro) pomenita bika, to je samca domačega oziroma udomačenega goveda. Praslovanska oblika za bika bi bila būkas.

Iz praindoevropske besede tarw- se je v praslovanščini razvila oblika tawras (taurus). Z njo so Slovani poimenovali samca divjega goveda – tura. Toda v drugih indoevropskih jezikih je tarw- uporabljen za poimenovanje samca udomačenega goveda – bika. Bik je tako v grščini tauros, v latinščini taurus, v španščini in italijanščini toro … Foto: Guliverimage

Bukas pa je v litovščini ime za ptico, ki ima od leta 1819 znanstveno ime Botaurus stellaris (v slovenščini ptici, ki spada v družino čapelj, rečemo bobnarica). Beseda botaurus je sestavljena iz latinske besedo bos (vol) in taurus (bik). To ime je ptica dobila, ker naj bi se samec oglašal z zvokom, ki je podoben zvoku bika.

Novice Riba, ki razkriva veliko slovensko skrivnost

Novice Kako sta razvpita Kleopatra in ameriška zvezna država Louisiana povezani s Slovenijo

Novice Konec upanja. To je to.

Novice Skrivnostna ženska, ki jo je sredi Evrope raztrgalo krdelo hijen