Lidija Jerkič: Slovenci imamo raje sindikalni izlet kot pa dober zakon ali kolektivno pogodbo

Gospa Jerkič, kakšna je razlika v Sloveniji med položajem delavca v letu 1991 in danes?

Kljub temu, da se nam zdi, da se zadeve ne premikajo, se je v 30 letih vendarle marsikaj spremenilo. Leta 1991 smo imeli novo državo, z veliko poleta in entuziazma, prisotnega med vsemi državljani. Kar se je pa hitro spremenilo, ko je prišlo do velikih odpuščanj in zapiranj podjetij. Takrat je bil čas za postavljanje novih temeljev, tudi za novo zakonodajo, zdaj, po 30 letih, pa na nek način preverjamo, kje vse smo ga polomili, kaj vse so bile naše zamujene priložnosti. Morda sedaj bolje razumemo, kakšen sistem družbene ureditve smo si takrat izbrali. Nedvomno samostojnost Slovenije nikoli ni bila pod vprašajem, a vendarle nismo izbrali samo samostojnosti, ampak tudi kapitalizem, ki je bil v začetku zelo prvinski. Zdaj pa poskušamo te stvari nadgrajevati, dograjevati in popravljati zamujeno.

Naj samo spomnim na zgodbo privatizacije, ki nas bo, mislim, zaznamovala še zelo dolgo. Zlasti zagrenjene delavke in delavce, zaradi izgubljenega skupnega premoženja, pri katerem so nekateri dobro participirali, drugi pa v glavnem izgubili službe.

Trenutno imamo v Sloveniji rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in v marsikateri panogi že bijejo plat zvona zaradi pomanjkanja delavcev, recimo v gostinstvu, turizmu, gradbeništvu, prevozništvu ... Se vam zdi, da imajo delavci v teh razmerah vendarle moč pritisniti na delodajalce za ureditev svojih pravic?

Drži. Trenutna situacija je v zadnjih 30 letih verjetno najboljša. Imamo največje število zaposlenih, mislim, da je številka že blizu milijona. Toliko zaposlenih še nikoli v zgodovini nismo imeli, pričakujemo celo, da bo brezposelnost padla pod 50 tisoč. Nekoliko cinično rečeno, imamo redne plače – treba je vedeti, da je bil to še pred petimi, šestimi leti standard dobre zaposlitve. Zdaj te plače niso samo redne, ampak marsikje tudi rastejo. Opaziti je tudi, da se tega ljudje počasi začenjajo zavedati, in ugotavljajo, da je mogoče slabo zaposlitev tudi zamenjati za boljšo, in tudi nekako lažje menjajo zaposlitev. Delodajalci pa so se seveda tudi navadili nastavljati vabe, to se pravi, da obljubljajo boljše pogoje, kot jih imajo druga podjetja, da privabijo zaposlene.

Vendar pa ne verjamem, da bo takšna situacija za vedno, saj smo tudi v to stanje nekako skočili. Tik pred pandemijo so se kazali znaki naraščajoče gospodarske aktivnosti, ampak daleč od tega, kar imamo sedaj. Še nekaj let pred pandemijo smo imeli ravno nasprotno situacijo − visoko brezposelnost, slabe službe, nizke plače in tako naprej. Po drugi strani prihaja do pomanjkanja delavcev in delavk, ki jih čedalje pogosteje nadomeščajo delavke in delavci iz tretjih držav, ne le iz držav nekdanje Jugoslavije, ampak tudi že izven Evrope.

S tem stanjem pa ne moremo biti zadovoljni, saj gre za nekakšno sivo območje, kjer se pogosteje pojavljajo kršitve čisto osnovnih pravic delavcev − od delovnega časa do plačila, zavarovanja, bivalnih pogojev in tako naprej. To področje je nekaj, kar nam ni v čast, in se bomo morali presneto potruditi, da bodo tudi ti ljudje imeli enake pravice, sploh glede na to, da se bo njihovo število še povečalo.

Se vam ne zdi, da bi delodajalci z višjimi plačami lahko zmanjšali odliv naših delavcev v tujino? Hkrati pa bi z višjimi plačami tudi Slovenija postala privlačnejša in ne bi bila več samo odskočna deska za naprej, zlasti na primer za delavce iz držav nekdanje Jugoslavije.

Bojim se, da odgovor ni tako zelo enostaven. Situacija je, recimo temu v narekovajih, sad našega minulega dela, in ni slučajnost, da imamo največje pomanjkanje delavcev ravno na področjih najslabše plačanih del. V času pandemije je vrsta ljudi s teh področij poiskala druge vrste zaposlitev, ki so bolje plačane, ali pa so ljudje odšli v tujino. Ni pa sam odliv naših delavcev v tujino dovolj velik, da bi njihov obstanek doma rešil problem zaposlitev v Sloveniji. Potrebujemo namreč bistveno več ljudi, kot pa je domačih delavcev, ki odhajajo v tujino. Hkrati tudi Slovenci nismo več zadovoljni z vsakim delom. To je splošen pojav in ni posebnost Slovenije.

"O prekarnosti se veliko govori. Pred 15 leti smo sindikati začeli opozarjati na ta problem, a ni šel nikomur kaj dosti v ušesa. Zdaj je to vse pogostejša tema, s tem pa postaja tudi vedno večja verjetnost, da se kdaj kaj uredi," je prepričana Jerkičeva, ki že šesto leto vodi zvezo. Foto: Bojan Puhek

In še nekaj. Slovenija je v zadnjih desetletjih zamudila možnost, da bi delala stvari, kjer bi nas bilo dovolj. V neki avtomatizirani tovarni je potrebno bistveno manj rok kot pa nekje, kjer se še večino stvari dela na roke. Ravno na področjih, kjer je največ težkega fizičnega dela in je prisotnost ljudi obvezna, ima Slovenija največje težave. Pa Slovenija niti ni več odskočna deska, prej je to Hrvaška, in delavci Slovenijo samo preskočijo.

Slovenija je kot majhna država ena največjih izvoznic delovne sile, kar pomeni, da se pri nas ustanavljajo podjetja zato, da lahko posredujejo delavce iz drugih držav v Evropo, ker smo v Evropski uniji. To je spet ena od slabih praks, ki se v Sloveniji silno hitro primejo. Vsekakor bo nadomeščanje ljudi, ki jih nimamo, zapleteno. Tu ne gre več le za bivše jugoslovanske države, ampak prihajajo tudi od drugod, poslušamo že zgodbe denimo o Filipincih in Nepalcih. Tudi begunci, ki prihajajo, so potencialni delavci, skratka, kar težko delo nas čaka, če bomo delali to, kar delamo sedaj. Če pa bomo ustvarjali stvari, kjer je potrebnih manj delavcev, bo lažje. Tudi demografska struktura nam ni v pomoč, prav tako podaljševanje delovne dobe ne bo rešilo vprašanja manka delavk in delavcev.

Kako gledate v sindikatih na problem prekarnosti? Na eni strani imamo namreč prekarce, ki živijo iz rok v usta, po drugi strani pa take, ki minimalne prihodke le prikazujejo in posledično plačujejo manj davkov in prispevkov. Potem imamo zaradi tega vsi slabše pogoje. Kako to urediti?

O prekarnosti se veliko govori. Pred 15 leti smo sindikati začeli opozarjati na ta problem, a ni šel nikomur kaj dosti v ušesa. Zdaj je to vse pogostejša tema, s tem pa postaja tudi vedno večja verjetnost, da se kdaj kaj uredi.

Za začetek, v Sloveniji ne vemo, kaj prekarnost sploh je. Nekateri štejejo kot prekarno vsako obliko dela, ki ni za nedoločen čas, drugi to ožijo na fleksibilne oblike dela, kot so, na primer agencijsko delo, espeji in podobno. "Naj spomnim na zadnjo davčno reformo, ko je bila ideja nekoliko bolj obdavčiti normirane espeje, kakšen halo se je dvignil po vsej Sloveniji. A če pogledamo, da se lahko na normiranem espeju zasluži tudi 100 tisoč evrov in več, so pa prejemniki praktično skoraj enako obravnavani kot tisti z minimalno plačo, potem vemo, da imamo v sistemu napako, ki jo je treba odpraviti," opozarja Lidija Jerkič. Foto: Bojan Puhek

Sama menim, da gre za prekarne oblike zaposlitve takrat, ko delavec opravlja delo v takem razmerju zato, da se izogne veljavni zakonodaji ali zakonu o delovnih razmerjih ali pa davčnim predpisom. Razlika pri obeh je, kdo izbira. Pravi prekariat je takrat, ko je delavec prisiljen v neko obliko, ker druge možnosti nima, ko bi ga delodajalec v bistvu moral zaposliti, in bi zanj veljale vse zakonske določbe, pa tega ne naredi, ampak ga prisili v drugo obliko zaposlitve.

Imamo kar nekaj učinkovitih načinov za preprečevanje tega, ki jih pa država ne izvaja. Če obstajajo elementi delovnega razmerja, potem je to delovno razmerje. Vidimo občasne akcije inšpektorjev, ko morajo potem podjetja zaposliti precejšnje število ljudi, ki so jih zaposlovali na razne načine, da so se izogibali večjim stroškom.

Na drugi strani imamo davčne optimizatorje, ki jih sistem dopušča, kar je stvar davčnih predpisov, in tukaj imamo zagotovo veliko luknjo. Naj spomnim na zadnjo davčno reformo, ko je bila ideja nekoliko bolj obdavčiti normirane espeje, kakšen halo se je dvignil po vsej Sloveniji. A če pogledamo, da se lahko na normiranem espeju zasluži tudi 100 tisoč evrov in več, so pa prejemniki praktično skoraj enako obravnavani kot tisti z minimalno plačo, potem vemo, da imamo v sistemu napako, ki jo je treba odpraviti.

Novice Jerkičeva: Nujna je takojšnja pomoč vsem, ki so ali bodo izgubili zaposlitev

Vedeti je treba še nekaj. Ko smo mladi, so naše prioritete povsod drugje kot pri pokojnini. Tudi sama se, ko sem bila stara 25 let, nisem videla niti toliko stare, kot sem zdaj, kaj šele starejše. Ampak bližje, ko si starosti, bolj se zavedaš, da bodo nekoč prihodki usahnili. Da tistega, kar si mislil, da boš prihranil, ti ni uspelo prihraniti iz takih ali drugačnih razlogov, in da se bliža starost, ko ne veš, od česa boš živel. Zato je prav, da država s sistemom oziroma zakonodajo poskrbi, da se ti prihranki nalagajo od mladosti dalje, od vsega, kar zaslužimo, ker nam potem na stara leta to pride prav. Verjamem, da kakšen mlajši raje izbere drugo obliko, da ima več denarja za tekoče življenje, ampak tega enostavno ne bi smeli dopustiti.

Tudi ni pošteno, konec koncev, če imamo zdaj solidarnostni pokojninski sistem…

Ne, ni pošteno, saj imamo še vedno različne skupine ljudi in različne osnove. Tako imamo, recimo, delavce v rednem delovnem razmerju, ki plačujejo vse, kar morajo, in jih pri tem nadzira tudi država, in pa tiste, ki sami prostovoljno izbirajo osnovo, od katere plačujejo, česar nihče ne nadzira, in upam si skoraj trditi, da ne izbirajo visokih osnov, ampak tiste najnižje. Potem imamo kmete, ki plačujejo svoje osnove, državne pokojnine in tako naprej. Na koncu pa, ko to damo v skupno vrečo, ugotovimo, da imamo kup ljudi z zelo nizkimi pokojninami in pogosto je takšna pokojnina odraz premalo vplačanih prispevkov.

V preteklosti so bili znani tudi številni primeri, ko podjetja leta in leta niso vplačevala prispevkov za delavce …

To je že nekaj časa v bistvu rešeno, saj so bile takrat sprejete spremembe zakonodaje, ko je država pokrila prispevke v tem primeru. Nekaj časa tega ni bilo. Če delodajalec ni plačal, potem ni delavec imel priznane dobe. Zdaj je doba priznana, pa se, glede na to, da se za odmero šteje 24 let povprečja, kakšno leto tudi ne šteje zraven. Seveda pa vsaka taka anomalija za seboj potegne posledice.

"V podjetjih, kjer nimamo organiziranega članstva, običajno ni nikogar, ki bi na glas predlagal dvig plač. In če delodajalec sam ne poveča plač, povečanja večinoma ni. In če smo kar zadovoljni z enoodstotno rastjo plač, potem višje ne bo. Kjer se sistematično izvajajo pogajanja in pritiski, plače rastejo bolj," je prepričana sogovornica. Foto: Bojan Puhek

Lani so cene začele povsod naraščati, zaradi inflacije se je vse začelo dražiti, od hrane do energentov. Lastniki podjetij višje stroške prek dražjih izdelkov prelagajo na kupce. Vsem je samoumevno, da se je vse podražilo, ampak za delavce se zdi pa samoumevno, da bodo leta delali za enako plačo. Kaj bi lahko naredili v sindikatih, da bi se to pojmovanje spremenilo?

Podatki o rasti plač kažejo, da se plače dvigujejo, vendar manj kot znaša inflacija. To je dejstvo. Se pa ne dvigujejo povsod enako. A če pogledamo tisto, na kaj sindikati vsako leto najbolj pritiskamo in je tudi najbolj razvpito, lahko rečemo, da se je minimalna plača dvignila za ta znesek, za 10,4 odstotka. Plače po kolektivnih pogodbah, tam, kjer smo tudi sindikati partnerji in sklepamo vsako leto tarifne dele h kolektivnim pogodbam, so se tudi dvignile, vendar zelo različno. Nekateri so šli pri osnovnih plačah tudi v 15- ali 20-odstotno zvišanje. Eno od takšnih področij, kjer so se plače najbolj dvignile, je gostinstvo. To je naš perpetuum mobile, vedno znova pritiski na dvig plač.

Naj pa omenim še eno stvar. V javnem sektorju spremljamo pogajanja, zdaj prihaja v mesecu aprilu drugi dvig, tudi v zasebnem sektorju, v večini podjetij, kjer smo sindikati prisotni, so že zaključena tudi pogajanja za dvige v letu 2023.

Se pa plače vedno usklajujejo s podatki za nazaj, nikoli za naprej. Tukaj je veliko prostora za pogajanja. Za pogajanja o plačah poleg pogajalca potrebuješ tudi članstvo. In tam, kjer nimamo organiziranega članstva, običajno ni nikogar, ki bi na glas predlagal dvig plač. In če delodajalec sam ne poveča plač, povečanja večinoma ni. In če smo kar zadovoljni z enoodstotno rastjo plač, potem višje ne bo. Kjer se sistematično izvajajo pogajanja in pritiski, plače rastejo bolj. Seveda pa niso vsa podjetja taka, kjer bi se to dalo. Še vedno imamo številna podjetja s tako nizko dodano vrednostjo, da se ob vsakem dvigu minimalne plače znajdejo na robu zaprtja, ker morda izdelujejo stvari, ki se jih pri nas ne izplača več izdelovati.

Foto: Ford Tako da odgovor ne more biti enoznačen. Vem, da se kolegi iz sindikata gostinstva neprestano trudijo, stavke so bile vrsto let na mizi, pa je gostince v bistvu najbolj kaznovala pandemija, ker so jim ljudje ušli.  

Kot ste rekli, samo po sebi je razumljivo, da je treba plačati višje cene elektrike in vode ter preostalega, za ljudi se je treba pa precej napenjati, da postanejo bolj cenjeni.  

Novice Macron: Razumem vašo jezo, a reforma je nujna

V zadnjih 20 ali 30 letih je prišlo do precejšnjega upada članstva v sindikatih, ne le pri nas, povsod po Evropi. Zakaj?

Več razlogov je, predvsem pa je treba vedeti, da smo sindikati prostovoljne organizacije, včlanjevanje je svobodno in vanj se včlani, kdor se hoče.

Prvi razlog, zaradi katerega smo v Sloveniji morda zabeležili celo večji upad kot v drugih državah, je ta, da smo imeli višje izhodišče iz nekdanje Jugoslavije. Mi sicer nismo pripeljali članstva iz prejšnje države, zveza sindikatov je leta 1990 po preoblikovanju na novo pobrala pristopne izjave. Zgodovine nismo vlekli naprej, vseeno pa je bil še prisoten pozitiven trend. Bili smo razmeroma uspešni, se mi zdi, da je bilo celo 70 odstotkov zaposlenih v sindikatih. Potem so se z leti začeli dogajati veliki stečaji, številni ljudje so bili zelo razočarani, saj so bili pogosto prepričani, da sindikati lahko preprečimo propad podjetja. Ampak žal ne moremo, razen če bi imeli ogromna sredstva in sklade, da bi ta podjetja odkupovali. Nismo vsemogočni. Naša vloga v takem primeru je, da poskrbimo za pravice delavcev, da pravočasno vlagamo tožbe in podobno.

Naslednji razlog je vzgoja, ki je na površje prinesla egoizem, da naj vsak poskrbi zase, da naj se briga vsak zase in da dokler imam jaz dovolj, me drugi ne zanimajo. V Sloveniji je bil prehod iz kolektivizma v individualizem zelo izrazit, morda se zdaj to le nekoliko spreminja.

Kaj požene v Sloveniji ljudi na ceste? Jerkičeva: "Zavzemanje za neke zelo globoke cilje nikakor ne. Recimo za solidarnost in podobno. Smo pa zelo občutljivi na individualne pravice, verjetno bi bil tudi pri nas dvig upokojitvene starosti močan sprožilec." Foto: Reuters Kot tretje naj omenim večni problem, da vse, kar se sindikati zmenimo, velja za vse. Slovenci imamo radi, da če nekaj plačamo, pričakujemo tudi nekaj otipljivega nazaj. Tako smo precej materialno usmerjeni in nam je morda pomembnejši sindikalni izlet ali darilce ob koncu leta kot pa sklenjena kolektivna pogodba ali dobro napisan zakon, ki sta v zavesti nekje daleč zadaj. In če se sindikati dogovorimo za povišanje minimalne plače v Sloveniji, bo to veljalo za vse, ne samo za člane sindikata. Potem se ljudje sprašujejo, zakaj bi sploh karkoli plačevali. To je tudi pogost očitek članstva, češ da jaz plačujem, oni ne, pa vseeno vse dobijo.

Potem je tu organiziranost. Vedno več je manjših podjetij. Veliko lažje je organizirati sindikat tam, kjer je veliko zaposlenih, ker se ljudje na nek način skrijejo v množici. Kjer imate dva ali tri zaposlene, verjemite, da nihče noče razkrivati delodajalcu, da se je včlanil v sindikat, saj delodajalci tega ne marajo, pa naj rečejo, kar hočejo.  

Upad članstva je še bolj pereč v drugih evropskih državah. Recimo v Franciji, kjer zdaj spremljamo silno glasne proteste, imajo le triodstotno članstvo, so pa Francozi tradicionalno silno radi na cestah in protestirajo, kar jim je nekako tudi privzgojeno. Slovenija se glede tega šele prebuja, sploh v zadnjem času, na splošno pa Slovenci nismo prav nagnjeni k protestom.

Pa je kakšna stvar, ki bi ljudi v Sloveniji množično spravila na ceste?

Zavzemanje za neke zelo globoke cilje nikakor ne. Recimo za solidarnost in podobno, za to ne dobiš ljudi na cesto. Smo pa zelo občutljivi na individualne pravice, verjetno bi bil tudi pri nas dvig upokojitvene starosti močan sprožilec. Konkretni cilji so pri tem veliko močnejši kot pa neki načelni, čeprav imajo slednji lahko zelo globoke dolgoročne posledice.

Iz preteklosti se lahko spomnimo demonstracij zaradi enotne davčne stopnje, ob pokojninski reformi z dvigom starosti, tudi zaradi plač. Čeprav so ravno plače lahko zelo dvoumne, saj imajo nekateri kar lepe plače, in prav ti niso pripravljeni za soseda z zelo nizko plačo oditi na ulico. Če bi rekli, da bomo ukinili regres ali da bomo letni dopust zmanjšali na deset delovnih dni, pa zagotovo. To so tudi točke, ki se jih navadno politika v zelo širokem krogu izogne, ker vnaprej ve, da gre za izgubljeno bitko. Ali izgubljene volitve, če hočete (smeh, op. a.).  

"Tudi podjetja poznajo boljše in slabše čase. Takšnega razmisleka se v Sloveniji še nismo navadili, pri nas sta še vedno vsaka težava v poslovanju ali stečaj katastrofi. Meni se zdi večja katastrofa, če so ljudje v takem podjetju šest mesecev brez plač, kot pa, da se to zgodi in si najdejo novo zaposlitev," pojasnjuje Jerkičeva. Foto: Bojan Puhek So v Sloveniji zaposlitve sploh še varne? Nekaj časa je veljalo, da če si zaposlen za nedoločen čas, si na razmeroma varni strani …

No, še vedno si bolj varen, kot če si zaposlen za določen čas. Prej ste omenili članstvo v sindikatih, in naj na kratko nekaj pojasnim. Ko je članstvo v sindikatih še presegalo polovico zaposlenih, smo imeli večino dejavnosti sindikalno organiziranih, in večina dejavnosti je imela kolektivne pogodbe. Takrat prekarnosti nismo poznali, danes pa z upadanjem članstva nekatere panoge sploh nimajo več organiziranega sindikata ali pa ima sindikat premalo članov za to, da bi lahko izsilil sklepanje kolektivnih pogodb. Te se ne sklepajo zaradi prijateljstva med delodajalci in sindikati, ampak zaradi ocene delodajalcev, da bodo prinesle manj škode, kot če jih ni.

Mi smo iz faze stoodstotne pokritosti z zakonom in kolektivnimi pogodbami prišli do 70-odstotne faze. Za 30 odstotkov zaposlenih v Sloveniji velja pa samo zakon o delovnih razmerjih, kar pomeni, da zanje ne veljata nič drugega kot minimalna plača in dopust, kopica drugih stvari, ki jih urejajo kolektivne pogodbe, pa ne. Torej, manj, kot je članov sindikatov, manj je kolektivnih pogodb, več imamo na drugi strani prekarnosti.

Varnost zaposlitev je povezana s pokritostjo s kolektivnimi pogodbami. Če vzamemo zaposlitev za določen ali nedoločen čas, ti dve obliki zaposlitve sta se počasi izenačili. Odpuščanja obstajajo, čeprav delodajalci vedno znova vijejo roke, kako grozno težko je delavca odpustiti. Vemo, da ni tako zelo težko, skrajšali so se odpovedni roki, odpravnine so nizke. Če je bil delavec zaposlen za krajše obdobje, odpravnine niso tako visoke, da bi jih bilo nemogoče izplačati. Vendar so, včasih jih pa pri zaposlitvah za določen čas ni bilo in je bila zato ta oblika zaposlitev tako zanimiva za delodajalce.

Novice Vlada in sindikati so se dogovorili o načinu dela, sestajali se bodo dvakrat tedensko

A ne glede na splošen vtis je pri nas še zmeraj večina ljudi zaposlena za nedoločen čas. Seveda se večkrat ukvarjamo s prekarnimi oblikami, z zlorabami in ekscesi, ampak ti so vendarle v manjšini. Slovenija glede zaposlitev za nedoločen čas visoko kotira, tudi glede zaposlenosti žensk.

Absolutne varnosti v delovnem razmerju preprosto ni, se pa izboljšuje varstvo pravic, če se kaj zgodi. Pogosto sem rekla, da je prenehanje ali stečaj enega podjetja tako kot smrt človeka, tudi mi nismo večni. Tudi podjetja poznajo boljše in slabše čase. Takšnega razmisleka se v Sloveniji še nismo navadili. Pri nas sta še vedno vsaka težava v poslovanju ali stečaj katastrofi. Meni se zdi večja katastrofa, če so ljudje v takem podjetju šest mesecev brez plač, kot da se to zgodi in si najdejo novo zaposlitev.

Pri nas je vedno prisotna težnja delodajalcev po večji fleksibilnosti. Saj se spomnite te besede, kajne? Če bi bilo po volji delodajalcev, bi delavci, ko jih ne potrebujejo, lahko ostali doma, seveda brez obveznosti za delodajalce.

Ravno zato nas 1. maj spomni, da je bilo pred sto leti natanko tako. Vsako jutro so na ograjah tovarn viseli delavci in čakali na delo. Če jih niso potrebovali, tisti dan pač niso jedli. Delali so tudi otroci, po 12 ur. Zdaj imamo mednarodno organizacijo dela in kup konvencij, ki se nanašajo na delovna razmerja, pa vse skupaj eno figo poznamo. Če bi se vse to v resnici izvajalo, potem bi delodajalci res lahko kikirikali o konkurenčnosti, in prav bi bilo tako, ampak do tega je še daleč. Meni je všeč izraz, da je smer pri delavskih pravicah nepovratna, kar pomeni, da gre vedno navzgor. V Sloveniji imamo malo po krivici občutek, da pravice upadajo. Mislim, da ne, še vedno se ta raven dviga in cilji so seveda še bistveno višji kot do zdaj.

"Ravno zato nas 1. maj spomni, da je bilo pred sto let natanko tako. Vsako jutro so na ograjah tovarn viseli delavci in čakali na delo. Če jih niso potrebovali, tisti dan pač niso jedli," je o fleksibilnosti, ki jo tako radi spodbujajo delodajalci, povedala Jerkičeva. Foto: Bojan Puhek

Pripravlja se prenova zakona o delovnih razmerjih. Kaj so bistvene spremembe, ki bodo vplivale na položaj delavcev?

Pogajanja o tem še tečejo in so odprta ter težavna. Eden od predlogov, ki je meni zelo ljub, je možnost uvedbe 30-urnega delavnika. Ne rečem, da je za vse izvedljiv, ampak tudi ne želim reči, da ni izvedljiv. Zagotovo je možen z nekimi prehodnimi obdobji. Saj če se odločimo, da pač potrebujemo 60-urni delavnik, bomo 60-urnega imeli, kajne.

V bistvu gre za možnost, ki se napoveduje za delodajalce, ki bi se za to odločili. Seveda je čisto neprimerljivo, recimo, delati na cesti ali pa načrtovati neke projekte. Različne dejavnosti zahtevajo zelo različne delovnike.

A zdi se mi, da je čas za napredek. Če smo v stotih letih prišli z 42-urnega na 40-urni delovnik, menim, da bi bilo prav, da se premaknemo naprej, saj imamo čedalje več tehnologije in strojev. Toliko časa prihranimo, pa vedno dlje delamo. Ali pa imajo ljudje tri ali štiri službe, to ni v redu trend.

Novice Pripravlja se predlog zakona glede 30-urnega delovnika in obvezne božičnice

Četudi bo 30-urni delovnik prostovoljna možnost, je to že nek začetek. Morda bosta dober zgled in praksa kasneje vodila še preostale. Trenutno je težko razmišljati o tem, ko imamo že tako pomanjkanje delavcev, da bi jim odvzeli še deset ur. Ampak stvari se lahko hitro spremenijo, za blagodat delavcev pa bi to veliko pomenilo.

Sprejetje novele zakona o beleženju delovnega časa je povzročilo precej hrupa. Se vam zdi, da ljudje pozabljajo, da sta pri beleženju dve plati medalje?

Hrup zganjajo predvsem delodajalci. Če bi toliko hrupa zganjali okrog nepravilnosti, popravki zakona mogoče niti ne bi bili potrebni. Zakon je odziv na grobe kršitve na področju delovnega časa. Izkazalo se je, da kljub temu, da vsi vedo, da marsikdo dela dlje, kot bi smel, tega niti inšpektorji niso mogli dokazati.

Beleženje delovnega časa ni nič novega, obstaja že zdaj, nova sta v bistvu način in vsebina, ki se marsikje sploh ne bosta spremenila. Prav je, da je v zakonu predvidena možnost, da mora delodajalec v primeru kršitev elektronsko beležiti delovni čas, kar je bila, mimogrede, tudi naša prioriteta, saj elektronsko merjenega delovnega časa ni mogoče popravljati za nazaj. Slovenci smo strokovnjaki v vseh mogočih prirejanjih in goljufijah in seveda tudi tole ne bo rešilo problema v celoti. Je pa začetek, in če se bo izkazalo, da ne zadošča, bomo pač predlagali zaostritve.

Seveda so podjetja, kjer ni več treba beležiti ur prisotnosti, le ustvarjeno delo. A na žalost imamo na drugi strani toliko tistih, ki to zlorabljajo, da je bilo treba nekaj narediti. No, saj tudi davčne blagajne niso šle brez težav skozi, če se spomnimo.

Novice Lidiji Jerkič nov petletni mandat na čelu ZSSS

Novice ZSSS pričakuje minimalno plačo v višini vsaj 847 evrov neto