"Joc Pečečnik je v Las Vegasu eden od malih kraljev"

Irena Divković Milanović je hrvaška preiskovalna novinarka, ki piše o življenju tranzicijskih in potranzicijskih zaslužkarjev, ki so si na prostoru nekdanje države s sumljivimi poslovnimi praksami ustvarili ogromno bogastvo. Brez sodelovanja s politiko si marsikdo od njih nikoli ne bi mogel prigrebsti tega, kar ima danes. Značilnost novodobnih zaslužkarjev je, da so svoj ekskluzivni, z bahavostjo in nečimrnostjo okrašen življenjski slog pripravljeni razkazovati javnosti le do mere, ki se zdi sprejemljiva njim samim. Ko se z vprašanji, ki zadevajo manj svetlo plat njihovih poslovnih manevrov, nanje obrne novinar, pogosto sledi krč. Divković Milanovićeva bi o odzivih Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jih njena vprašanja spravila v zagato in šok, lahko pripovedovala ure in ure. Podatke o tem, kaj vse imajo pod palcem bogataši, pridobiva iz javnih, vsakomur dostopnih virov. To so največkrat trgovinski in poslovni registri v državah, v davčnih oazah na Karibih in drugod po svetu, kamor so hitri zaslužkarji prenesli svoje imetje in kjer so kot po tekočem traku ustanavljali off-shore podjetja. "Živimo v času, ko ni težko pridobiti informacij. Bistvena je njihova interpretacija," pravi sogovornica. Irena Divković Milanović je nekatere, predvsem za hrvaški prostor zanimive zgodbe pred leti zbrala v knjigi Kondo kondo s podnaslovom Skrivnosti hrvaške in ex-Yu elite. Za hrvaški portal Dnevno.hr pripravlja podlistek Trag novca (Sled denarja, op. p.), članke občasno objavlja tudi v srbskih časopisih in časopisih nekaterih drugih držav. O slovenskih pripadniki "nouveau riche" in o njihovem skritem življenju na eksotičnih off-shore območjih, kjer je misel na davke razlog za nasmešek, ne pa za skrb, Divković Milanovićeva zadnja leta piše za Slovenske novice. Pojasnilo: Trditev, ki jih v pogovoru navaja Irena Divković Milanović, nismo preverjali pri osebah, ki jih omenja.

Joca Pečečnika sami postavljate kot kontrapunkt elitam, ki so obogatele na hitro, prek poslov in povezav, ter ki so sumljivi in zanimajo državne organe. Joc Pečečnik je danes gotovo eden od malih kraljev v Las Vegasu, kjer živi v prekrasnem penthousu. Drugi, ki se je na podoben način lotil posla, je Sandi Češko. Pa Sergej Racman …

Racmanu zadnje čase ne kaže najbolje. Racmanu je posel propadel samo v Sloveniji, 3D-očala pa prodaja po vsem svetu, v ZDA in drugod ima veliko posla. Očala je zelo pametno zaščitil. Ko je kopije njegovih očal izdelovalo neko kitajsko podjetje, ga je tožil. Imate še nekatere Slovence, ki so resnično ustvarili velik posel.

Eden od novejših bogatašev, o katerih sicer nisem pisala, je Izet Rastoder, uvoznik banan. Tu je Iztok Počkaj, ki je v Mehiko izvozil igralniški posel. Zelo pomembno za te ljudi je, da dobro plačajo svoje svetovalce, da si zgradijo dobro infrastrukturo, saj se sicer lahko opečejo. Know-how, kako nastopati v določenih svetovnih okoljih, pa nekaterim manjka.

Če se vrneva k Pečečniku … Joc Pečečnik je vendarle naredil posel v prestolnici kocke, v Las Vegasu, Nevadi. Na začetku je imel tudi on težave, tožbe in podobne nevšečnosti. Njegova poslovna pot v ZDA ni bila preprosta, podobno kot ni bila v Sloveniji. Mu je pa za razliko od številnih tajkunov, ki so milijone ustvarili doma v nekih čudnih okoliščinah, uspelo zaslužiti denar tudi v Ameriki.

Ko različne bogataše sprašujete po življenju v tujini in njihovem imetju, ki je morda ob tem še sumljivo, kakšne so njihove reakcije na vaša vprašanja? Zgodbe sem objavljala tukaj in v Sloveniji. Ko bogataše sprašujem o tem, ali kakšna stvar drži, hkrati z vprašanjem vedno pošljem še povezavo do vira informacije, da lahko sami vidijo, da je to uradni register neke države.

Hrvati vam bodo na neprijetna vprašanja po e-pošti redko odgovorili. Naredili bodo vse, da bi stvar rešili drugače. Poskusili bodo najti nekoga, ki si je dober z nekom, ki je lastnik ali ima vpliv. Stvar poskušajo rešiti potihoma, s čim manj pričami, tudi tako, da skušajo preprečiti objavo nekega članka.

Pa Slovenci? Slovenci pa bodo, ko dobijo neprijetna vprašanja, najeli odvetnika in se odzvali tudi sami. Nekaj primerov. Ne želim reči, da so vsi kot Alex Loxley (Alek Gradišnik, Slovenec, ki je znan iz afere celjski goljufi), ki me toži, čeprav sem o njem objavila samo javne podatke. Daleč od tega. A on je eden izmed takšnih primerov, ki se bori za "svojo pravico" in pritiska prek odvetnikov.

Drugače pa je pri nekem Pečečniku. Ko je on v svojem penthousu v Las Vegasu, si to zasluži. Za njim namreč stoji njegov posel. Prav gotovo ima pravico do tega. In prav gotovo mu ni nelagodno, če ga vprašam, ali je to njegovo. Nobenega razloga nima, da bi skrival, da stanovanje, za katerega je plačal 1,9 milijona dolarjev (1,5 milijona evrov, op.p.), res pripada njemu.

So vam zaradi vašega pisanja kdaj grozili? Grožnje so sofisticirane. Nekdo najame odvetnika, ki se sklicuje na zakonsko določbo in pravi, da gre za kršenje zasebnosti. Ali pa trdi, da s tem, ko objavljam podatke o lastništvu, njegovi stranki povzročam škodo. Pa čeprav gre izključno za podatke iz javnih registrov. So pa vse nove elite toliko modre, da izkoriščajo moč kapitala, in to tako, da vplivajo na založnike, izdajatelje. Lahko to počnejo neposredno, to se zgodi, ko so solastniki. Najučinkovitejša grožnja pa je, ko mi nekdo zniža honorar. Tematika, o kateri pišem, namreč zahteva veliko raziskovanja, to pa pomeni veliko časa in vztrajnosti.

Ustaviva se malo pri moči kapitala. Dodajmo mu še politiko. Kaj lahko poveste o tej navezi? S politiko povezani bankirji imajo ogromno denarja. Nicholas Sarkozy ni obogatel, ko je bil na vrhu države. Je pa zato njegov polbrat, ki dela kot bankir, v ZDA v istem obdobju nakupoval milijonske nepremičnine, čeprav je jasno, da v nekem kratkem obdobju tega denarja ni mogel zaslužiti. Ko imate širši kontekst, vam postane jasno.

V Parizu na primer Sarkozy odpre hotel dr. Oetkerja leta 2008, njegov brat Oliver Sarkozy pa je v ZDA na mondenem mestu v Bridgehamptonu na Long Islandu, kjer ima svoje vile ameriška elita, leta 2006 kupil vilo Augusta Oetkerja, in to za 4,65 milijona ameriških dolarjev (3,7 milijona evrov, op. a.). Vila je zdaj vredna veliko več.

Ali pa primer hčerke Iva Sanaderja, ki je študirala v Ameriki. Živela je v luksuznem apartmaju v New Yorku in Los Angelesu. Vendar teh stanovanj ni kupila fizična oseba, ampak off-shore družbe, ki so bile najprej ustanovljene v Panami, potem pa so sedež prenesle na naslov odvetnika v Švici. Z ustanavljanjem družb se je mogoče vsaj malo zaščititi.

Uspeh tranzicijskih in potranzicijskih tajkunov temelji na čem? Gotovo na sodelovanju s politiko, tajkunom brez tega ne more uspeti. Če so vezi preplitve, bodo takšni tajkuni hitro pogoreli. Ne pa tisti, ki imajo povezave s svetovnimi institucijami, ki lahko odločajo, ali bo v nekem trenutku neko podjetje kupil ta ali oni ali pa, kdo bo kupil neko banko. Ti tajkuni so najmočnejši prav v tem, da imajo povezave s politiko. Še bolje zanje je, da se o tem ne ve nič.

Po drugi strani pa si oni med seboj ves čas izmenjujejo informacije. To se vidi tudi po tem, da na istih mestih kupujejo nepremičnine, ustanavljajo družbe in dopustujejo. Ker imajo povezave z bankami, imajo tudi nadzor nad mediji. Te pa, kot veste, nadzirajo ali oglaševalci ali veliki konzorciji, predvsem finančni. Za novinarja je zelo pomembno, da velika zgodba pride v medije. Povsem drugače je, če neko zgodbo objaviš v knjigi, saj v tem primeru njen domet ne bo velik in stvar v družbi ne more postati nevralgična.

Katera središča na svetu ima najraje elita sumljivega pedigreja? Vedeti morate, da ti ljudje niso nikoli samo na enem mestu. Prve na spisku so seveda ZDA, zelo pomembna destinacija je tudi Švica. Različni tajkuni vlagajo v Švico, v Monako, saj gre za davčne oaze, kjer lahko njihovi otroci dobijo dobro izobrazbo, prav tako lahko spoznajo pripadnike drugih elit. Tako nastajajo nove in nove kaste in dinastije.

In naprej, če poslujejo prek ene davčne oaze, gotovo poslujejo tudi prek druge. Ko se spremenijo trendi davčnih oaz v svetu, se temu prilagodijo tudi te tajkunske elite. So kot ptice selivke, tranzicijske ptice selivke. Nekaj časa je bila zanje aktualna Panama, potem Dominikanska republika, pa Kostarika in vse bolj tudi pacifiški otoki. Skratka, Karibi so out, Pacifik in.

Tako je s temi fenomeni, to so resnično zanimivi, slikoviti liki. Če nekoga najdete na enem mestu, v enem kontekstu, ga boste gotovo našli še na petih mestih. Je pa zanimivo, kako se nekateri, ki sicer nikakor ne bi šli skupaj, ki so si celo zelo kontradiktorni in prihajajo iz povsem različnih prostorov, znajdejo v skupnih poslih. Tako iz malih internih krogov prek noči nastajajo velika bogastva, ki so navadnim ljudem nepojmljiva.

Nekatere povezave med osebami so res neverjetne. Obstajajo uslužbenci določenih podjetij, ki se ukvarjajo samo z davčnim svetovanjem in s poslovanjem prek davčnih oaz. Ugotovite lahko, da so isti ljudje svetovali slovenskim in hrvaškim tajkunom, pa tudi osebam, povezanim z Julijo Timošenko, ko je šlo za prirejene razpise za medicinsko opremo.

Na površje tako vselej priplavajo liki iz nekih afer, ki so povezane s "kapitalci" iz različnih držav. Z znanjem, izkušnjami in davčnimi nasveti pa jih oskrbujejo osebe, ki imajo sicer mnogo širši spekter delovanja. To so nekakšni potranzicijski svetovalci, ki se spoznajo tako na Ukrajino kot na Slovenijo in Hrvaško.

Obstaja še ena vrsta nove elite, pravite. Tvorijo jo otroci nekdanjih komunističnih velikašev iz nekdanje države. Zakaj? In kako se je to zgodilo? Med raziskovanjem sem ugotovila, da je tako. Tito, na primer, je imel generala Izidorja Štroka, njegov sin Goran Štrok pa je lastnik Wrens Group v Londonu. Gre za luksuzne hotele, pred tem je bil lastnik jadranskih luksuznih hotelov, kot na primer hotela Excelsior v Dubrovniku, hotela Bonavia na Reki in tako naprej. Posojil, s katerimi je ustvarjal svoje bogastvo, pa ni financiral iz svojih žepov, ampak je denar zanje dajala Hypo banka. Tudi Štrok je posloval prek Britanskih Deviških otokov.

Še en primer je Vanja Špiljak, sin Nika Špiljaka, ki je v Švici glavni oskrbovalec z nafto za enote Združenih narodov na Kosovu. Te pogodbe so vredne okroglih 18 milijonov evrov. To so torej ljudje, ki so se metodologije poslovanja z nafto naučili tako, da so jih očetje potisnili v te posle. Najprej na Hrvaškem, potem pa so odšli v tujino.

Tretji primer, Vuk Hamović, sin jugoslovanskega generala, je glavni za oskrbo z elektriko za Slovenijo in Hrvaško. Energetski sektor nasploh obvladujejo otroci nekdanje jugoslovanske komunistične elite.

Največ pišete o sumljivih bogataših, ki se zasidrajo v ZDA. Kako na to gledajo ameriške oblasti? Ali jim razni mogotci, ki z Vzhoda prihajajo bajno finančno opremljeni, niso nič sumljivi? Jadransko območje do zdaj ni bilo v središču zanimanja Američanov. Različne zgodbe, ki zadevajo korupcijo, politično korupcijo, tržne nezakonitosti, nepravične odnose, jih niso zanimale, dokler se ni zgodil primer Ukrajine. Takrat naj bi ugotovili, kako pomembno si je v tranzicijskih državah prizadevati za to, da se izkoreninjajo korupcija, pranje denarja in podobne prakse, saj sicer te družbe ne morejo nikoli povsem ozdraveti. Zdaj naj bi obstajala volja, da se lotijo primerov, ko je nekdo sumljiv denar vložil v ameriški prostor, v nepremičnine, podjetje.

Kako pa? Načeloma na primer za državo Florido ni pomembno, ali je nekdo dobil določen kapital, saj je to naloga nekoga drugega v domovini tega človeka. Jih pa zelo zanima, ali je bil za neko premoženje plačan davek. Če ga nekdo ni plačal, kar naredi veliko tajkunov, ali pa ni plačal rednega mesečnega vzdrževanja, na primer za penthouse v nekem kondominiju, kjer so fiksni stroški nekaj tisoč dolarjev mesečno, potem bodo proti njemu ukrepali. Veliko jih namreč preprosto pozabi, koliko to mesečno stane, in stroškov ne plačujejo. Zato se velikokrat zgodi, da zoper njih zaradi tega sprožijo takšne in drugačne tožbe.

V svojih člankih ste razkrili veliko zanimivih in skoraj nič manj spornih zgodb različnih bogatašev sumljivega izvora. So se hrvaški ali slovenski organi pregona kdaj obrnili na vas za podatke? Naj omenim samo en primer, ki je tudi pripomogel k temu, da sem že davno nazaj izgubila iluzijo, kako živimo v resničnih demokracijah in pravičnih družbah. Na Hrvaškem sem objavila zgodbo, kako je nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader svoji hčerki Petri zagotovil luksuzni penthouse v soseščini Kim Kardashian v neki pred kratkim zgrajeni vili v ZDA – s tem da je imela Kardashianova precej skromnejše domovanje kot Sanaderjeva hči. Že pred dolgo časa sem izgubila iluzijo, da živimo v resničnih demokracijah in pravičnih družbah.

V pravični družbi bi me nekdo iz uradnih preiskovalnih organov poklical in me vprašal, ali imam dokaze za svoje trditve. Uradna preiskava, ki so jo izvedle hrvaške oblasti, je uspela dokazati le, da je imela Sanaderjeva hči tisto stanovanje menda zgolj v najemu. Očitno nikomur ne ustreza, da morda nekdo ve več od uradnih preiskovalnih organov, niti njim samim ne. Najem dragega penthousa pač ni kaznivo dejanje.

Stotine ljudi dobiva izvrstne plače za to, da ali delajo ali pa ne delajo. Osebe, kot sem jaz, zanje zato predstavljajo udarec v obraz. Zato gotovo nisem zaželen partner, saj ne potrebujejo nekoga, ki bi jim lahko pokazal, kam vodi sled denarja. Če sem to lahko ugotovila jaz, bi lahko tudi država. Očitno ima nekdo interes, da prikriva, kako je lahko Sanaderjeva hči prebivala v tako luksuznem penthousu v ZDA. Kaj pa ameriški preiskovalci, so vas morda poiskali oni? Res so me. Zanimivi podatki bi ameriški strani lahko dali podlago, da se vključi v preiskovanje nekaterih primerov. Pred kratkim se je name obrnila predstavnica think-tank inštituta iz Bostona, ki ima številne stike z različnimi ameriškimi organizacijami, ki promovirajo demokracijo in pravičnost po svetu. Vprašala me je, ali bi se vključila v njihov program in sodelovala s svojimi informacijami. Zdaj čakam, da vidim, ali imajo resno namero. Vse je odvisno od proračuna, ki ga imajo za to, kar nameravajo početi. Če je ta velik, potem nakazuje, da se stvari nameravajo lotiti resno.