SiolNET. Novice Slovenija
3,91

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Tujci v Sloveniji: Ilina Dimovska

Ilina iz Makedonije: slovenščine se je učila tudi iz otroških knjig in slovenskih popevk

3,91

termometer

Ilina Dimovska
Foto: osebni arhiv

22-letno Makedonko Ilino Dimovsko je v Slovenijo pripeljala želja po študiju mednarodnih odnosov. Iz njenih ust ne boste slišali kritične besede na račun Slovencev in slovenskega, le paradižnik in beli sir bi lahko bila boljša, namigne v šali.


Ilina Dimovska se je pred petimi leti, pri komaj 18 letih, iz Skopja preselila v Ljubljano. Nekdanjo igralko vaterpola, ki je zaradi športnih ambicij leto dni živela v Beogradu, je k nam zvabil študij mednarodnih odnosov. Simpatična Makedonka, ki je zaradi poznavanja zakonodaje med Makedonci v Sloveniji znana tudi kot "upravna enota", sodeluje z Inštitutom za proučevanje enakosti spolov in Društvom za Združene narode za Slovenijo. Z zgodbo o svoji vaterpolski izkušnji je sodelovala v projektu #OnZanjo, ki ste ga marca lahko spremljali na našem portalu.


Ilina Dimovska Foto: osebni arhiv Kaj vas je pred petimi leti pripeljalo v Slovenijo?

Želja po študiju mednarodnih odnosov. V Makedoniji tega študija nismo imeli, imeli smo recimo politične znanosti, ni pa študija mednarodnih odnosov in diplomacije.

Študij je sicer na programu tudi v drugih državah, na primer na Češkem in Nizozemskem, a sem se po temeljitem razmisleku in pogovoru z družino odločila za Slovenijo. Predvsem zaradi njene bližine.

Odločitev sem sprejela že v tretjem letniku srednje šole, sem se pa vseskozi zavedala, da je predpogoj za selitev v Slovenijo znanje slovenskega jezika.

Nimate nobenih sorodstvenih povezav s Slovenijo?

Nobenih. Slovenskega jezika sem se začela učiti na zasebnih urah s profesorico, ki je bila nekdaj študentka na katedri za slovanske jezike na Filozofski fakulteti v Skopju. Zadnji letnik srednje šole sem tako posvetila tudi učenju slovenščine in takrat dvakrat tedensko obiskovala tečaj slovenskega jezika.


Preberite še:

Emilija iz Makedonije o selitvi v Slovenijo: Nobenega strahu nisem čutila, videla sem samo priložnost. #intervju


Najprej v izgovarjavi nisem bila preveč suverena in sem želela še nekaj časa vztrajati pri angleščini. Na Fakulteti za družbene vede (FDV) sem se najprej pozanimala, ali lahko na začetku letnika seminarske naloge pripravim v angleškem jeziku, vendar za to ni bilo posluha, češ da bodo razumeli, tudi če pišem "balkansko".

V prvem letniku si sploh nisem upala govoriti slovensko, čeprav sem seminarske naloge že predstavljala v slovenščini, odprlo se mi je šele v drugem letniku.

Dodaten pogum mi je vlil izpit iz slovenskega jezika na Filozofski fakulteti, ki je dokaj poglobljen in zahteven. Zdelo se mi je, da če sem ga opravila, potem očitno nekaj vendarle znam (smeh, op. p.).

Danes se s sostanovalko, ki je prav tako Makedonka, sporazumevava v mešanici makedonščine in slovenščine. Sploh ne opazim več, kateri jezik je pred menoj. Ko berem slovenske podnapise, ne opazim več razlike, ali gre za moj materni jezik ali ne. 

Med nagovorom študentov na zaključku FDV-jeve poletne šole Academia Aestiva Internationalis 2017 v Mestni občini Ljubljana. Med nagovorom študentov na zaključku FDV-jeve poletne šole Academia Aestiva Internationalis 2017 v Mestni občini Ljubljana. Foto: osebni arhiv

Kako ste se sploh lotili učenja jezika? Kako zahtevna se vam zdi slovenščina?

Dokaj zahtevna. Največja težava je v tem, da imajo enake besede v slovenskem in makedonskem jeziku drugačen pomen. Na primer šminka. Pri vas pomeni ličilo za ustnice, pri nas pa je šminka celoten mejkap. Potem je tu na primer barva, rumena v makedonščini pomeni rdečo, beseda obraz pri nas pomeni samo lice, pri vas pa celoten obraz, in še bi lahko naštevala.

Učenja sem se lotevala na različne načine. Med drugim sem prebirala tudi otroške knjige, poslušala sem slovensko glasbo.

Ena prvih skladb v slovenščini je bila skladba Moja od makedonskega pevca Tošeta Proeskega. Starši so mi priporočali še skupino Pepel in kri, poslušala sem tudi Bepop in podobno.

In zanimivo, slovenska pevka Helena Blagne je pred leti s skladbo v makedonščini nastopila na Makfestu. Nanjo so me spomnili starši, pa sem poslušala še njene skladbe v slovenščini.

Kje ste se navdušili nad študijem mednarodnih odnosov?

V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sodelovala na simulaciji evropskega parlamenta. Takrat sem prvič videla, kaj pomeni politika, ne samo v najožjem smislu, ugotovila sem, da mi to leži, da jo razumem, da znam na primer napisati močan govor, da razumem resolucije, da dobro delam v skupini in da se znajdem v različnih situacijah. Nisem pa se želela ukvarjati prav s politiko.

Študij na FDV mi je zelo všeč, ker je zelo široko zastavljen. Zajema vse, od marketinga, komunikologije, antropologije, tujih jezikov, diplomacije, varstva človekovih pravic, politike … Zdi se mi, da je to odlična osnova za nadaljnje usmerjanje in študij.

Na eni najbolj prepoznavnih točk v Sloveniji: Ojstrici nad Bledom. Na eni najbolj prepoznavnih točk v Sloveniji: Ojstrici nad Bledom. Foto: osebni arhiv

Kaj ste pričakovali od Slovenije in kaj ste dobili? Kaj ste o Sloveniji vedeli že prej?

Konec avgusta 2013, torej dober mesec pred začetkom študija, smo s starši pripotovali v Ljubljano. Po desetih urah vožnje smo se pripeljali v Ljubljano. Bili smo navdušeni in željni pridobiti čim več informacij o Ljubljani in Sloveniji kot celoti. Tukaj smo preživeli štiri dni, v tem času pa prehodili Ljubljano po dolgem in počez, odšli smo na Bled in Bohinj ... Morala sem vaditi slovenščino (smeh, op. p.).

Sledil je približno mesec dni urejanja dokumentov, pakiranje in učenje slovenščine. Ko sem dobila dovoljenje za prebivanje in sem se odpravila na pot, sem vedela, da se bom nekako že znašla.

Do takrat sem o Sloveniji poznala zgolj osnovne informacije, na primer to, da je zelena dežela, da je Bled eno izmed najlepših mest na svetu, s čimer se zdaj popolnoma strinjam (smeh, op. p.) ...

Pričakovala sem, da bo zelo čisto in urejeno, kar se je izkazalo za resnico. Pričakovala sem tudi, da bodo Slovenci bolj hladni in zadržani, a se je izkazalo ravno nasprotno. Z mano in mojo družino so vsi zelo prijazni.

Na kavi v svojem najljubšem lokalu LePetit v Ljubljani. Na kavi v svojem najljubšem lokalu LePetit v Ljubljani. Foto: osebni arhiv Kako se spominjate prvega dne v Ljubljani?

Spomnim se, da prvi dan sploh nisem zapustila stanovanja. Kar naenkrat sem bila sama, 18-letno dekle, ki ni vedelo, v kaj se je spustilo (smeh, op. p.).

No, že naslednji dan sem zbrala pogum. Bil je sončni septembrski dan, prepešačila sem pol Ljubljane, še nikoli toliko. Želela sem se naučiti vsega, kar se lahko naučim. Nisem želela biti videti kot turist.

Kakšni smo Slovenci? Smo bolj zadržani?

Da, potrebujete malo več časa. Ne bi rekla, da ste hladni ali da ne sprejemate tujcev, sploh ne, samo malo več časa potrebujete, da se odprete. Morda je razlika tudi v tem, da je v Makedoniji povsem običajno, da imamo kar naprej obiske, pri vas pa to ni tako pogosto.

Za zdaj imam same dobre izkušnje. Tudi kolegi na fakulteti so bili vedno zelo prijazni in nekaj izmed njih je danes mojih zelo dobrih prijateljev.

Kako Makedonci gledajo na Slovenijo?

Kot na zelo dobro razvito evropsko državo.

Kakšni so vaši načrti glede prihodnosti v Sloveniji? Nameravate ostati tukaj?

Za zdaj želim ostati tukaj. Dobila sem službo, ki se mi zdi zelo dobra priložnost za novo učenje, rada bi se vpisala tudi na magistrski študij obramboslovja.

Tukaj mi je najbolj všeč to, da je vse tako blizu, da grem lahko povsod peš. Vse je zelo čisto in urejeno, ljudje spoštujejo pravila in jim sledijo.

Že imate svoj najljubši kotiček?             

Najljubši kotiček za druženje s prijatelji je ena od ljubljanskih kavarn, kjer imajo odlično kavo in hrano. Park Tivoli pa je moj zasebni kotiček, ki ga obiščem, ko potrebujem čas zase.

Uživam v sončnih dneh, ko so vsi v mestu in se dogajajo različne stvari. Petki na Odprti kuhni, odličen sladoled poleg Ljubljanice, sprehodi v Tivoli … to je samo del čara, ki ga ima Ljubljana.

Ali ste pri Slovencih opazili kakšne neobičajne navade?

Opazila sem nekaj neobičajnih navad, ena izmed najbolj zanimivih je način, kako voščite rojstni dan. Podate si roko in se poljubite, medtem ko se pri nas v Makedoniji samo objamemo.

Fotografija s prvega sprehoda okrog Blejskega jezera. Fotografija s prvega sprehoda okrog Blejskega jezera. Foto: osebni arhiv

Kaj najbolj pogrešate? Je kaj, česar v Sloveniji nimamo?

Hrana. Sadje in zelenjava se kar razlikujeta. Nočem kritizirati, ampak res občutim razliko. Na primer pri paradižniku in belem siru, ki je pri vas feta sir, vendar ni enak tistemu, ki ga imamo v Makedoniji.

Starši mi vedno pošiljajo ajvar, tukaj ne najdem enako dobrega. Sicer pa imam vse. Kruh imate odličen, boljši, kot sem ga jedla v Makedoniji.

Ste že imeli kaj opravka z zdravniki? Kakšen se vam zdi naš zdravstveni sistem?

K sreči nisem imela veliko opravkov z zdravniki, kadar pa sem ga, so v študentski ambulanti vedno dobro poskrbeli zame. Trenutno iščem osebnega zdravnika in ugotavljam, da je zasedenost velika in da je težko najti prosto mesto.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 280
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin