Sobota, 9. 12. 2017, 19.08
6 let, 11 mesecev
Tujci v Sloveniji: Emilija Stojmenova Duh
Emilija iz Makedonije o selitvi v Slovenijo: Nobenega strahu nisem čutila, videla sem samo priložnost.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,93
"Slovenci in Makedonci imamo podobne navade, me je pa presenetila družabna komponenta. Slovenci namreč bolj redko vabite v svoj dom, na kavi se dobivate v lokalu, medtem ko se v Makedoniji srečujemo doma," ugotavlja 32-letna Emilija Stojmenova Duh, ki se je iz rodne Vinice v Makedoniji v Maribor preselila pri 16 letih. Pri tem je ni toliko vodil pregovor 's trebuhom za kruhom' kot besedna zveza beg možganov. V Sloveniji je opravila mednarodno maturo in končala študij elektrotehnike, ki ga je nadgradila z doktoratom. V Sloveniji si je ustvarila družino in se tukaj počuti (kot) doma.
32-letna Emilija Stojmenova Duh je rodno Vinico v Makedoniji pri 16 letih zamenjala za Maribor. Gnala jo je želja po študiju in dokazovanju. Najprej jo je uresničevala na Drugi gimnaziji Maribor, kjer je uspešno opravila mednarodno maturo, in nato še na mariborski fakulteti za elektrotehniko in računalniške znanosti, ki jo je kot najboljša študentka generacije 2009 zaključila z visoko povprečno oceno 9,8. Danes je docentka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in pobudnica ter koordinatorka nacionalne mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab. S pozitivnim zgledom želi za tehnične študije navdušiti čim več deklet. Je tudi mama, ki žonglira med številnimi obveznostmi.
Emilija Stojmenova Duh, docentka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in pobudnica ter koordinatorka nacionalne mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab, želi s pozitivnim zgledom za tehnične študije navdušiti čim več deklet.
V Slovenijo ste prišli pri 16 letih, torej pred 16 leti. Se danes že čutite bolj Slovenko kot Makedonko?
Težko rečem, je pa res, da zdaj, po toliko letih v Sloveniji, že razmišljam v slovenščini. Makedonsko govorim bolj redko, čeprav v Sloveniji živi tudi moja mlajša sestra Kristina. Moj mož je Slovenec, njen zaročenec je Slovenec, in kadar smo v družbi, seveda govorimo slovensko.
Midve govoriva neko mešanico, spontano uporabiva besedo, ki nama prva pride na pamet. Osnova je seveda makedonščina, vendar opažam, da sva jo malo preoblikovali. Da občasno sklanjam tudi makedonske besede, čeprav makedonščina nima sklanjatev. Uporabljava pa tudi veliko angleških besed, saj sva obe delali mednarodno maturo. Državljanstvo imam slovensko.
Emilija s sinom Martinom. Fotografija je z njegovega prvega obiska Makedonije. (Ohrid, 2015).
Pogled na dvorišče Emilijinega doma v makedonski Vinici.
Zakaj ste se odločili za selitev v Slovenijo? Kako si 16-letna deklica zaželi takega koraka?
Ste že bili v Makedoniji? No, obvezno jo morate obiskati. Živela sem v zelo majhnem kraju z 10 tisoč prebivalci, 60 kilometrov stran od meje z Bolgarijo. Imeli smo dve osnovni šoli in eno srednjo šolo. Živela sem v okolju, kjer smo vsi poznali vse.
Obiskovala sem razred, v katerem so bili otroci samih uspešnih in vplivnih staršev … Sin ravnatelja, sin župana, hčerka direktorja največjega podjetja v tem mestu in podobno.
Opazila sem, da so ti otroci prav zato deležni večje spodbude iz okolja, in to me je zelo motilo. Zakaj je bolj pomembno to, kdo so moji starši, kot to, kdo sem jaz?
Ravno zato sem si želela proč od tega kraja. Razmišljala sem o tem, da bi obiskovala srednjo šolo v Skopju, vendar se starši s tem niso strinjali. Zdaj, ko sem tudi sama starš, jih razumem, prej pa jih seveda nisem (smeh).
Emilija Stojmenova Duh prihaja iz Vinice v Makedoniji:
No, skratka, vsa nesrečna sem začela obiskovati srednjo šolo v Vinici, na srečo smo imeli vsaj naravoslovno gimnazijo, ki mi bolj ustreza kot družboslovna.
Med enim od brskanj po učiteljevi redovalnici, saj se spomnite, to smo vsi počeli (smeh), sem naletela na publikacijo o razpisu štipendije za mednarodno maturo na Drugi gimnaziji v Mariboru. Zadeva me je seveda zanimala, čeprav nisem vedela, ne kje je Maribor ne kaj mednarodna matura sploh je, poleg tega se je izkazalo, da je rok prijave na razpis že potekel, a sem kljub temu vztrajala.
Na objavljeni naslov sem najprej poslala vprašanje, ali se še vedno lahko prijavim, saj da nam v šoli nihče ni povedal za razpis in da sem ga kratko malo zamudila, da pa me stvar zelo zanima.
"Za razpis štipendije za mednarodno maturo na Drugi gimnaziji v Mariboru sem izvedela po naključju, medtem ko smo s sošolci brskali po redovalnici."
Ravnatelj Druge gimnazije Ivan Lovrenčič, ki ga imam za svojega slovenskega očeta, mi je odgovoril, naj se kljub preteku roka prijavim. Poslati sem morala motivacijsko pismo in priporočilo dveh profesorjev. Nekako sem izbrskala vpisno listo, se s skuterjem zapeljala do profesorjev, ki sta mi dala priporočilo, in poslala pismo. Kmalu sem bila povabljena na razgovor v Skopje in takrat sem skrivnost razkrila tudi svojim staršem. Oče je bil res zelo jezen, a me je vseeno pripeljal v Skopje na razgovor. Nihče ni verjel, da me bodo sprejeli, jaz pa sem bila o tem prepričana.
Razgovor z ravnateljem sem opravila v angleškem jeziku, saj hrvaško, glede na to, da sem v Jugoslaviji živela le šest let, nisem znala. Namesto predvidenega 15-minutnega razgovora sva se pogovarjala kar 45 minut in bila sem prepričana, da bom sprejeta na program mednarodne mature, kar se je kmalu tudi uresničilo. Spomnim se, da nisem čutila nobenega strahu, videla sem samo priložnost.
Jeseni leta 2002 sem se preselila v Maribor, kjer sem živela v dijaškem domu. Moja sostanovalka je bila iz Skopja in vse skupaj se nam je zdelo blazno zabavno.
Zdelo se mi je, kot da sem na počitnicah. No, vsaj do prvega preverjanja znanja (smeh). Do takrat sem bila vajena samih petic, vse teste sem večinoma pisala stoodstotno, potem pa sem nenadoma na testu iz fizike dosegla le 27 odstotkov. Streznitev.
Razmišljala sem, da bi se vrnila v Makedonijo, a me je mama prepričala, da vztrajam. S cimro sva se začeli učiti, in to je prineslo sadove.
"Slovenščine sem se naučila sama, morda bi bilo bolje, da bi se je naučila na tečaju. Slovenski jezik je res težak, še vedno delam ogromno napak."
Mednarodna matura poteka v angleščini, kdaj in kako ste se naučili slovenščine? Govorite tekoče, z mariborskim naglasom.
Šele na fakulteti. V srednji šoli smo se pogovarjali v angleščini. Slovenščine sem se naučila sama, morda bi bilo bolje, da bi se je naučila na tečaju. Slovenski jezik je res težak, še vedno delam ogromno napak.
Številke berete drugače kot mi, z zadnje strani, veliko težav sem imela z besedami, ki so enake, a imajo drugačen pomen. Rumena barva v makedonščini je v slovenščini rdeča, vprašalnica 'kaj' pri vas pomeni 'kje' in podobno. To mi je povzročalo ogromno težav, da o sklonih sploh ne govorim. Makedonski jezik jih ne pozna.
V srednji šoli sem se učila tako, da sem v eni roki držala angleški slovar, v drugi pa knjigo, saj je bila učna snov v angleščini. Na fakulteti sem angleški slovar zamenjala s slovenskim. V drugi polovici prvega letnika fakultete sem se že lahko pogovarjala v slovenskem jeziku.
Emilija v družbi kolegov s fakultete za elektrotehniko v Ljubljani.
Kako so vas sprejeli študenti? Do ljudi s tako imenovanega juga je velikokrat opaziti neprimeren odnos.
Zelo lepo so me sprejeli. Sicer pa ljudje vedno mislijo, da prihajam iz Rusije ali Ukrajine, morda tudi zaradi priimka.
Slovenci zase pravite, da ste zaprt narod, vendar sama nikoli nisem imela takega občutka. Nikjer po Sloveniji, pa sem je spoznala kar precej.
Nekaj časa sem delala na Gorenjskem pa v Novem mestu, stanovanje imamo v Kopru, živim v Mariboru, delam v Ljubljani. Povsod sem bila deležna odprtega odnosa.
Ste pri Slovencih opazili kakšne neobičajne navade? Tujcem se včasih zdi nenavadno, da doma nosimo copate, da solato jemo iz ene sklede in podobno … Je to za vas neobičajno?
Ne, to je enako kot pri nas v Makedoniji. Presenetila me je le družabna komponenta. Slovenci namreč bolj redko vabite v svoj dom, na kavi se dobivate v lokalu, medtem ko se v Makedoniji srečujemo doma. Nismo vajeni, da bi, preden pridemo na obisk, poklicali in se napovedali, čeprav moram priznati, da mi vaš način bolj ustreza in da me v Makedoniji zdaj moti, ko se obiski oglasijo nenapovedano.
Sicer pa sem opazila, da mine precej časa, preden koga povabite na obisk. V srednji šoli na primer v dveh letih nas, tujcev, nihče ni povabil na obisk.
Pa še nekaj, Slovenci ste zelo aktivni, hodite v hribe, veliko se sprehajate … Glede tega smo Makedonci malo bolj leni. Moji mami se je na primer zdelo nenavadno, da sem iz dijaškega doma do šole, kar je približno tri kilometre, pešačila, še posebej se ji je zdelo čudno, če sem hodila sama.
Zanimivo je tudi to, da v Makedoniji mislimo, da Slovenci ne jeste kruha (smeh). Resno. Zato me je presenetilo, ko sem videla, da je ravno nasprotno. Da pojeste kar precej kruha.
Študirali ste na mariborski fakulteti za elektrotehniko in računalniške znanosti, kar ni ravno vsakdanja študijska smer za dekleta. Kdaj ste začutili naklonjenost do tehnike, naravoslovja? Ste imeli tak zgled v družini?
Da. Moj oče je prometni inženir in v svoji delavnici kar naprej nekaj popravlja. Vse si zna sestaviti sam. Tudi naju s sestro je tehnika zanimala že od nekdaj. Namesto da bi se igrali z barbikami, sva se igrali z avtomobilčki, sami sva kaj izrezali, sestavili, igrali sva nintendo.
Zakaj ste se odločili za študij elektrotehnike?
To je bila že od nekdaj moja želja, že takrat, ko sem se vpisala na naravoslovno gimnazijo. Starši so mi to sicer odsvetovali, saj da bo to zame pretežko in da tak študij ni primeren za dekleta, ampak sama si druge poti skoraj nisem predstavljala. Odločitve za vpis na fakulteto za elektrotehniko v Mariboru niti za trenutek nisem obžalovala.
Kakšen šok je bil za vas prvi študijski dan na fakulteti? Menda ste bili v vašem letniku edino dekle.
Res je, zame je bil to šok. Imela sem 149 sošolcev in nobene sošolke. K sreči sem dokaj hitro zgradila krog sošolcev, s katerimi se še danes odlično razumemo. Ogromno so mi pomagali, skupaj smo se učili, pomagali so mi pri slovenščini.
Na fakulteti za elektrotehniko in matematične študije v Mariboru je bila med 150 slušatelji v generaciji edino dekle.
Ste bili kdaj deležni podcenjujočih pogledov? Kot dekle v svetu tehnike.
Od sošolcev ne, je pa nekatere profesorje, ki me še niso poznali, kar naprej skrbelo, ali razumem snov, ki so jo predavali. Verjetno zato, ker sem tujka in ker sem ženska, šele ko sem potrdila, da razumem, smo šli s snovjo naprej. No, tako je bilo do prvega kolokvija. Študij sem končala s povprečno oceno 9,8, tako da si lahko predstavljate, da nisem imela večjih težav. Redno sem obiskovala predavanja in vaje, vsi sošolci so imeli moje zapiske.
Kar se tiče začudenih pogledov in opazk … V elektrotehniki na nas, ženske, še vedno čudno gledajo, čudno pa je tudi to, da zasedamo nižje položaje, kot smo v resnici sposobne. Glede tega je še veliko za postoriti.
Ste ravno zaradi tega odnosa morali delati še več?
Seveda, še bolj sem se morala potruditi, da sem dobivala dobre ocene in da sem potem imela mir. Tudi ko si enkrat mama, moraš kar naprej dokazovati, da zmoreš oboje. Da si vreden, da si na svojem delovnem mestu.
V bistvu so vas pozitivno zmotivirali?
Absolutno.
Za vami je že več različnih delovnih okolij. Kako so se vam odpirale delovne priložnosti?
V drugem letniku sem dobila kadrovsko štipendijo podjetja Iskratel, v četrtem letniku pa sem tam začela delati preko študentskega servisa. Ob koncu študija so mi na fakulteti ponudili mesto mlade raziskovalke, a si tega takrat nisem želela in sem raje sprejela ponudbo Iskratela, kjer so mi ponudili delovno mesto mlade raziskovalke s področja gospodarstva. Takrat sem poleg službe delala tudi doktorat in bila kar precej zaposlena, a mi ni žal. V tem obdobju sem si ustvarila res širok krog ljudi.
Potem pa se je zgodil teden, ko se je vse postavilo na glavo. V ponedeljek sem doktorirala, v sredo sem napredovala, v petek pa sem dobila odpoved. To je bil zame velik šok, nič mi ni bilo jasno, življenje se mi je čez noč obrnilo na glavo.
No, sem pa že takrat sodelovala z laboratorijem na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in tam so me pred štirimi leti povabili h konkretnemu sodelovanju.
Kaj danes obsega vaše delo?
Na fakulteti za elektrotehniko sem zaposlena v laboratoriju za telekomunikacije. Sodelujem v pedagoškem procesu, a sem vanj vključena v manjši meri, kot bi si želela. Vseeno pa me delo pri projektih, tako domačih kot tudi mednarodnih, zelo veseli in izpolnjuje.
Eden od projektov, v katerega trenutno usmerjam veliko svoje energije in časa, je nacionalna mreža FabLabov Slovenija. Vanjo je vključenih 72 partnerjev, med njimi so vse domače univerze, veliko občin, tako majhnih kot tudi največjih, veliko podjetij vseh velikosti in organizacij. Pri mreži mi je najbolj všeč to, da so vanjo vključene in aktivno sodelujejo tudi organizacije, kot so denimo RogLab, Simbioza, Zavod 404, KreatorLab iz Maribora, Katapult iz Trbovelj, PC Standard iz Velenja. To je bil tudi sicer naš cilj.
Vse te organizacije so se tudi pred nastankom mreže ukvarjale z aktivnostmi, ki jih predvideva mreža. Po nastanku mreže pa večina njih, še posebej bi izpostavila RogLab, nesebično deli znanje in izkušnje s preostalimi s ciljem, da bi se čim bolje povezali in skupaj dosegli boljše rezultate in izboljšali razmere na področju inovativnosti ter ustvarjanja v Sloveniji.
Med drugim sem tudi tutorka za tuje študente. Želim jim pomagati in študij, ki je že sam po sebi poln izzivov, olajšati.
Kaj sploh je mreža (laboratorijev) FabLab?
Gre za mrežo 27 ustvarjalnih laboratorijev – FabLabov, po vsej državi. Menim namreč, da ustvarjalci in talenti ne živijo samo v Ljubljani ali Mariboru. FabLab predstavlja platformo izobraževanja, medgeneracijskega povezovanja, ustvarjanja ter podpore kreativnim ustvarjalcem, startupom in podjetjem.
Nacionalni referenčni FabLab bo predstavljal tehnološko podprto okolje za prototipiranje inovacij in izumov ter spodbudo za krožno gospodarstvo in lokalno podjetništvo. Mladi in malo manj mladi bodo v okviru FabLabov lahko razvijali svoje ideje v prototipe, ki jih bodo lahko pozneje preizkusili na trgu. Podjetja bodo lahko uporabljala opremo, imela dostop do talentov in bodočih kadrov oziroma bodo lahko v tem okolju učinkovito usposabljala svoje kadre. Lokalne skupnosti pa bodo svojim prebivalcem ponudile možnost, da kakovostno živijo in delajo v domačem okolju.
Drug zanimiv projekt, ki se ponovno dotika tematike domačega okolja, je projekt Pametne vasi. Zanimivo, da se kot nekdo, ki je zelo zgodaj šel od doma, veliko ukvarjam s tem, kako ostati v domačem okolju. Je pa mogoče ravno to razlog – ni narobe, če greš od doma v svet in pridobiš znanje in izkušnje. Kar sama želim in stremim k temu s svojimi projekti, je ustvariti takšno okolje v Sloveniji, kjer bi mladi želeli ostati oziroma da se tisti, ki odidejo po izkušnje v tujino, čez čas vrnejo ter prinesejo znanja in ideje domov.
Kje vidite rešitev? Kako za tehniške poklice navdušiti več deklet?
S pozitivnim vzorom in navduševanjem, s čimer bi morali začeti že v vrtcu, ne šele v srednji šoli, takrat je prepozno. Danes vsi želijo biti Elon Musk pa Mark Zuckerberg pa v Silicijevi dolini … Ko nagovarjamo dekleta, je pomembno, da izpostavljamo uspešne ženske vzornice.
Študij elektrotehnike in poklic inženirja elektrotehnike se še vedno dojemata kot bolj 'moški' kot preostali tehniški poklici, kot so denimo računalništvo, informatika, gradbeništvo itd. Naša fakulteta ima zato težko delo, ampak si z raznimi aktivnostmi prizadeva promovirati študij med obema spoloma.
Organiziramo razne delavnice, poletne šole in razne druge dogodke, kjer poskušamo predstaviti tudi uspešne inženirke in njihove zgodbe. Vedno, ko imamo razne promocijske dogodke, so zraven tudi profesorice in študentke. Glede na to, da nas ni veliko, si lahko predstavljate, da imamo precej zaseden urnik v času informativnih dnevov (smeh). Na tak način si želimo, da se dekleta poistovetijo in navdušijo.
Zelo uspešen primer je na primer tudi relativno mlad študijski program multimedije, kjer je razmerje med fanti in dekleti še daleč najboljše, od 30 do 40 odstotkov je deklet. Prepričana sem, da bi bili rezultati še boljši, če bi imeli še več kolegic na pomembnih položajih, saj tako lahko navdušimo tudi dekleta z večjimi ambicijami.
