Igor Šoltes: Če bo Slovenija samo gledala, na kateri vlak bi šla, bo ostala na peronu

Referendum o članstvu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ni prinesel trenutka resnice samo otoški državi, ki se je odločila zapustiti skupnost, temveč tudi preostali sedemindvajseterici. Mesec dni po referendumu je pozornost medijev morda še vedno nekoliko bolj usmerjena na London, a ključno vprašanje brexita je pravzaprav tisto, na katero odgovor mora poiskati Evropska unija kot celota in vsaka njena članica posebej – tudi Slovenija, opozarja slovenski poslanec v Evropskem parlamentu Igor Šoltes.

En mesec po britanskem referendumu o članstvu v Evropski uniji: kaj se dogaja?

Kaj se je glede referenduma zgodilo po pričakovanjih, kaj pa je ubralo drugačno pot?
Pravzaprav se nič ni zgodilo po pričakovanjih. Niti rezultat referenduma ne. Celo zagovorniki odhoda so bili vidno presenečeni, da je bila kampanja proti Evropski uniji tako uspešna. Osupli so bili, ker v resnici niso imeli plana B.

Ali zagovorniki odhoda niso bili navdušeni ob objavi rezultatov?
Strategije, kako naprej, ni bilo, zato so sledili tudi odstopi nekaterih glasnih zagovornikov brexita.

Kaj so bili prvi odzivi in pričakovanja Evropske unije po objavi rezultatov referenduma?
Pričakovanja zlasti Francije in Nemčije kot tudi glavnega komisarja Junckerja so bila, naj Združeno kraljestvo odide čim prej iz evropske družine.

Igor Šoltes: Glede brexita se nič ni zgodilo po pričakovanjih.

Kako se je Združeno kraljestvo spremenilo po objavi rezultatov?
Tam je poleg valutnega kar nekaj časa trajal tudi politični kaos. In kljub pričakovanjem se glede ločitvenega postopka še ni zgodilo nič. Po razgretem vzdušju je poletje kljub vročini pravi čas, da se glave ohladijo. Kar je jasno ta hip, je sporočilo Britancev, da ne kanijo predsedovati Evropski uniji, kar bi sicer po razporedu morali v prvi polovici 2017.

Kakšni so predvideni naslednji koraki Združenega kraljestva in Evropske unije in v kakšnem časovnem roku? 
Časovni okvir je v rokah Britancev, oni so tisti, ki potegnejo sprožilec znamenitega 50. člena Lizbonske pogodbe. Kdo in kdaj bo to sporočil Svetu Evrope in Evropski komisiji, pa vedo le posvečeni.

Pogajanja naj bi trajala vsaj dve leti, nekateri napovedujejo pet ali še več let. Dejstvo je, da se bo to zgodilo prvič, zato je vse še precej neznano in nejasno. Bo pa to dober test, koliko realne in izvedljive so določbe, zapisane v najvišjih aktih Evropske unije. Teorija in praksa nista vedno zaveznici.

Kakšna bo končna rešitev brexita? Kakšen dogovor lahko pričakujemo – in kdaj?
Brexit v končni obliki pomeni ločitev Britancev od Evropske unije in, kot kaže, se bo zgodil. Na kakšen način bo Združeno kraljestvo obdržalo oziroma na novo doseglo ugodnosti glede gospodarskega sodelovanja in drugih vprašanj, bo stvar pogajanj. Upam, da bodo udeleženci teh pogajanj zmožni nekoliko bolj spodobnih tonov, kot so bili tisti, ki smo jim bili priča na zadnjem zasedanju evropskega parlamenta, kjer je vzdušje zelo spominjalo na nogometne tekme.

Igor Šoltes: Evropska unija se mora odločiti, ali bo močen igralec na svetovnem parketu ali pa samo čezatlantska trgovinska cona, ki jo varuje Nato.

Kaj bi se morala Evropska unija naučiti iz brexita?
Ključno vprašanje, ki je splavalo na površje ob brexitu, je pravzaprav vprašanje prihodnosti Evropske unije na notranjem in zunanjem planu. Zelo pomembno bo videti, ali bo Evropska unija na tem izzivu lahko pokazala več enotnosti, kot jo je bilo v zadnjih dveh letih. Razpoke so vidne povsod, zato se je treba dogovoriti, kako naprej, če ne želimo scenarijev, ki ne bodo prijetni.

Kakšna bo Evropska unija brez Združenega kraljestva?
Evropska unija se mora odločiti, ali bo močen igralec na svetovnem parketu ali pa samo čezatlantska trgovinska cona, ki jo varuje Nato. Bo pa precej drugače brez Britancev, ki so bili in bodo pomemben kreator svetovne politike, tako v dobrem kot tudi v slabem pomenu.

Kaj bi morala storiti Slovenija?
Najslabše je, če čakamo, kaj se bo zgodilo in kaj bodo rekli veliki. V takšnih okoliščinah bi morali vsaj za hip stopiti ven iz notranjih trenj in se posvečati iskanju naše aktivne vloge v tem stalnem globalnem spreminjanju razmerij moči v svetu. Ni vseeno, kje bomo čez 15 ali več let. Stvari se spreminjajo preveč hitro. Dovolj je, če se ozrete na zadnji dve leti. Tudi begunske krize še zdaleč ni konec.

Velikokrat slišimo politike govoriti o vlakih, na katere bi se morali vkrcati. A če bomo samo pasivno sledili dogajanjem, lahko obsedimo na peronu. Živimo v času, kjer ne manjka izzivov, tveganj in prežečih nevarnosti. A taki časi so lahko tudi priložnost za nas. Da se v mednarodnem okolju vzpostavimo ne samo kot država izjemnih naravnih dobrin, ampak tudi kot varna država, kakršne so danes bolj redkost kot pravilo.