SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Igor Bavčar je bil izjemen mož, a monopoli je odigral slabo" #video

10

termometer

"To je bilo vsesplošno ljudsko veselje, rajanje in poskakovanje. Vsem nam je bilo jasno, da je to zgodovinski dogodek," je v intervjuju ob prazniku samostojnosti in enotnosti povedala publicistka Alenka Puhar.

Alenka Puhar Foto: Ana Kovač Alenka Puhar je publicistka, prevajalka in aktivistka na področju človekovih pravic. Rojena je bila 4. februarja 1945 v Črnomlju. Klasično gimnazijo Poljane je obiskovala v Ljubljani, kjer je pozneje na filozofski fakulteti tudi diplomirala iz anglistike in primerjalne književnosti. Leta 1967 je prevedla roman 1984 avtorja Georgea Orwella. To je bil eden izmed prvih uradno objavljenih prevodov tega dela v tedanjih socialističnih državah. Je avtorica odmevne knjige Prvotno besedilo življenja, v kateri se je posvetila zgodovini otroštva na Slovenskem v 19. stoletju.

V osemdesetih in devetdesetih letih je bila vidna članica številnih organizacij za demokratizacijo družbe in človekove pravice. S svojim delovanjem na političnem civilno-družbenem področju je tako v obdobju slovenske pomladi pustila neizbrisen pečat.
Leta 2004 je objavila spomine Angele Vode, ene od najvidnejših aktivistk feminističnega gibanja na Slovenskem pred drugo svetovno vojno, ki jo je povojna komunistična oblast kot razredno sovražnico obsodila na zaporno kazen, pozneje pa je storila samomor. Pisala je tudi o Izidorju Cankarju, Rudolfu Maistru in Leonu Štuklju.

Puharjeva je pred dnevi prejela Meškovo priznanje Združenja novinarjev in publicistov za življenjsko delo.

Alenka Puhar Novice Novinarki in publicistki Alenki Puhar priznanje ZNP za življenjsko delo

Danes praznujemo razglasitev rezultatov plebiscita o samostojnosti Slovenije 26. decembra 1990. Se spomnite, kako ste tri dni pred tem datumom oddali svoj glas?

Tako prve demokratične volitve kot tudi plebiscit so se v mojem delu Ljubljane dogajali v Osnovni šoli Ketteja in Murna. Za prve volitve se živo spomnim, da je bil naval na volišča izjemen. Treba je bilo stati v vrsti. Stala sem v avli pred vstopom v razred, v katerem so bile volilne skrinjice, in gledala okoli sebe, kakšna je oprema in kaj otrokom privzgajajo vsak dan.

Na stenah so bile same partizanske fotografije. Ta šola se sicer imenuje po Josipu Murnu in Dragotinu Ketteju, vendar niti ena fotografija ni z ničimer spominjala na ta dva literata, kar bi bilo za šolo, ki predvsem skrbi za pismenost, verjetno precej bolj primerno.

V tistem obdobju je bil zelo priljubljen film Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je karizmatični profesor učence vodil skozi avlo od slike do slike, ki so prikazovale nekdanje dijake, pri čemer so bili tisti, ki so nekaj dosegli, posebej poudarjeni. Oprema šole je govorila o tem, kako pomembno je izobraževanje, da boš nekaj dosegel. Na šoli Ketteja in Murna pa je vse pozivalo v partizanski boj proti sovražnikom in domačim izdajalcem. Leto in pol pozneje, ko je bil plebiscit, je bila oprema te avle že drugačna. Partizanske slike so sneli in razstavili otroške slike, torej dosežke učencev.

Glasovala sem seveda za odcepitev, čeprav moram po pravici povedati, da sem se malo bala. Bila sem prepričana, da nas bo to drago stalo in da je šlo za izzivalno dejanje, za katero se bo preostala Jugoslavija, zlasti vojska, maščevala. Res pa je, da sem se zmotila in da smo Slovenci z izjemno veščino poskrbeli za minimalne žrtve.

V resnici smo jo poceni odnesli. To je seveda malo grobo rečeno, a pozneje smo mi vsi spremljali vojno na Hrvaškem, zlasti pa v ubogi Bosni in Hercegovini in vso to neskončno morijo. To je bilo zame izjemno mučno in boleče. Včasih se še vedno sprašujem, kaj vse bi mi lahko še naredili, da se to ne bi zgodilo.

Alenka Puhar odgovarja na vprašanje, ali smo se borili za to, kar imamo danes.

Siol Plus "Vse, kar nam ni všeč, označimo za sovražni govor"

Kako ste doživeli razglasitev rezultatov plebiscita?

To je bilo vsesplošno ljudsko veselje, rajanje in poskakovanje. Vsem nam je bilo jasno, da je to zgodovinski dogodek. Prepričana sem bila, da smo se odločili edino prav. Dogajanje na Balkanu me je vedno znova prepričevalo, da bila to daleč najboljša rešitev.

V nasprotju s številnimi drugimi rojaki podrobno spremljam dogajanje po nekdanji Jugoslaviji, zato vem, kaj se tam dogaja in kaj vse bi nas čakalo, če bi ostali v tej državi in še kar naprej izgubljali energijo za te večne prepire zaradi stvari, ki jih slabo razumemo in jih ne obvladamo.

Je bila razglasitev rezultatov za vas zelo čustveno doživetje?

Da. To se mi je zdel poseben in velik dosežek. Dolgo časa namreč nisem verjela, da nam bo uspelo, da se nam bo posrečilo. In se nam je. Še danes se mi zdi, da je Jugoslavija kot država Jugoslovanov v teoriji dobra zamisel, vendar so ti Slovani v resnici med seboj tako različni, da so odnosi izjemno napeti.

Številne velike države imajo veliko regionalnih razlik in to vedno prinaša veliko napetosti, a na območju Jugoslavije so bile zaradi še večjih razlik te napetosti še toliko močnejše. Premagovanje tega stane veliko energije in navsezadnje tudi veliko denarja.

Številne danes daje jugonostalgija. Prepričani so, da je bilo v nekdanji državi življenje boljše kot danes. Čemu to pripisujete?

Nostalgija je ena od univerzalnih značilnosti človeka. Ljudje zmeraj živijo v prepričanju, da so bili stari časi boljši. Razlogi so po moje preprosto, da tisto, kar smo nekoč že preživeli, v nas vzbuja pozitivna čustva, saj nam je to že uspelo premagati, medtem ko nas je neznanega, torej prihodnosti, zmeraj vsaj malo strah. To je eden od razlogov.

Drugi je po moje ta, da je avtoritarna družba, kar je Jugoslavija nedvomno bila, veliko bolj preprosta kot pa demokratična družba. V avtoritarni državi namreč vse odločitve vrh oblasti sprejema sam, v demokraciji pa se je vsak prisiljen sam odločati med različnimi možnostmi, za kar je preprosto treba imeti neke veščine, znanje in angažma. To pa je nekaterim popolnoma odveč. Zato tudi ne hodijo na volitve.

Demokracija terja veliko angažmaja in spremljanja dogajanja. Ko sprejmeš odločitev, moraš računati s posledicami, včasih tudi s pravno ali moralno odgovornostjo. V avtoritarnem režimu lahko vedno rečeš, da je vlada vsega kriva. To je tak avtomatičen odziv, da sta oblast in vlada vsega krivi, to nas majhne ljudi odvezuje odgovornosti.

"Nostalgija je ena od univerzalnih značilnosti človeka. Ljudje zmeraj živijo v prepričanju, da so bili stari časi boljši." "Nostalgija je ena od univerzalnih značilnosti človeka. Ljudje zmeraj živijo v prepričanju, da so bili stari časi boljši." Foto: Ana Kovač

Če bi morali z eno besedo opisati Jugoslavijo, katera bi bila?

Uh, zdaj ste me pa našli (smeh op. a.). Zmešnjava. V osemdesetih letih je bila, tudi zaradi ekonomskega propadanja, popolna zmešnjava. Politično je bilo do Titove smrti bolj ali manj vse jasno in enosmerno urejeno. Potem so se začeli nekakšno obiranje in prepiri, a tisto, kar je ljudi najbolj spravljalo v obup, je bila popolna negotovost.

Začela se je pošastna inflacija. Začelo je zmanjkovati vsega mogočega. V trgovinah preprosto ni bilo več mogoče kupiti nekaterih najbolj preprostih stvari. Ljudje so se tolažili z nekimi precej smešnimi izgovori, da smo lahko šli v Trst kupit kavo in pralni prašek, če ju pri nas ni bilo.

Tudi tisti poskusi reda, ki so ga uvajali, so v kontekstu modernega sveta zveneli smešni. Uvedli so, na primer, bone na pralne praške. Poskušali so preprečiti potniški promet prek meje. Začeli so torej zapirati meje. Uvedli so poskus s parnimi in neparnimi dnevi za vožnje z avtomobili, ker ni bilo bencina. Hoteli so uvesti življenje, ki je bilo sicer značilno samo za vojne čase. Ti poskusi uvajanja reda so bili za tiste med nami, ki smo pričakovali pluralizem, demokracijo, svobodo govora, komični, grdi in smešni.

V Jugoslaviji ste bili vidna članica številnih organizacij, ki so se borile za demokratizacijo družbe in človekove pravice. Kot ste že omenili, so bili nekateri trenutki zelo težki, saj niste bili popolnoma prepričani, da boste v svojem boju uspešni.

Pogosto se mi je zdelo, da se nam to ne more posrečiti. Za demokratizacijo Slovenije je bil izjemnega pomena Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je leta 1988 nastal z aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla.

Ta proces je bil izjemnega pomena, saj se je prvič v tem socialističnem poglavju naše zgodovine zgodilo, da so se skupine nazorsko zelo različnih ljudi združile, ustanovile organizacijo, ki je začela izjemno uspešno delovati. V nekaj dneh smo premagali strah ljudi pred javnim nastopanjem, demonstriranjem in uporom. To je bilo do takrat strogo prepovedano. Mi pa smo se pretvarjali, da teh prepovedi ni.

Sem in tja so se takrat razširile vesti, ki so bile po mojem mnenju resnične, da so med vodilnimi člani odbora krti, ki poročajo tajni politični policiji Udbi. Poleg tega so poskrbeli za spore med nami. Ti krti, ovaduhi, niso samo poročali, ampak so imeli nalogo sprožati nekatere vesti, v glavnem lažne, klevetati, tudi na podlagi zlaganih informacij.

Zato so se pojavljali konflikti, kar slabo vpliva na medosebne odnose, učinkovitost in uspešnost kake skupine. Igor Omerza poskuša te zadeve raziskati. Nekaj malega je odkril, prav veliko ne. Upam, da bo naredil še več, da bi to postalo znano. Žal so danes prizadevanja, da bi to zbrisali, prepovedali, utišali, še vedno zelo močna.

Torej je takratna oblast širila lažne novice, za katere številni menijo, da so novejši pojav.

Lažne novice so zanimiv fenomen. Danes jih večinoma povezujejo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in njegovimi najožjimi sodelavci, ki so govorili tudi o tako imenovani alternativni resnici.

Jaz sem večino življenja preživela v socializmu in sem vse življenje živela z lažnimi novicami. Kot novinarka sem tudi sama morala o marsičem lagati ali vsaj ne povedati tistega, kar sem vedela, da je resnica. Tako da se temu kot Trumpovemu izumu in izumu sodobnega sveta lahko samo smejem.

Žal je tako, da razkrivanje tega, kaj vse je bilo lažnivo nekoč, zmeraj zahteva nekaj boja, saj se uredništva otepajo resnice in zgodovine. Zmeraj znova vam rečejo, koga pa to sploh še zanima, in da se s tem ukvarjajo le še nemočni starci in veterani.

V zadnjem obdobju sem bila zapletena v polemiko v zvezi s padcem berlinskega zidu. Obujanje spomina na to je bil imeniten predmet ravno za raziskovanje tega fenomena. Številni ljudje, tako imenovani jugonostalgiki, so prepričani, da Jugoslavija železne zavese sploh ni poznala in da si to nekateri preprosto izmišljujemo.

To je popolna neresnica. To je lažna novica na kvadrat. Socialistična Jugoslavija je polovico svojega obstoja dovoljevala odhod iz države samo pod posebnimi pogoji, se pravi na podlagi izpolnjevanja nekih političnih zahtev. Tisti, ki so bili politično sumljivi, so bili, preden so jim dali vizume za odhod iz države, zaslišani. Morali so obljubiti, da bodo prišli nazaj, da se bodo izogibali stikom z emigranti, da ne bodo nosili v državo tuje literature in tako naprej.

Še preden je bil ustanovljen odbor za varstvo človekovih pravic, smo v Jugoslaviji ustanovili tri Helsinške odbore za varstvo človekovih pravic, v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Naša prva skupna akcija je bil protest proti temu, da so bili nekdanji politični zaporniki brez pravice do potnega lista.

"Ne, nismo se borili za to. Prepričana sem, da smo se borili za precej boljšo družbo, kot jo imamo, vendar nisem mnenja, da smo se borili zaman." "Ne, nismo se borili za to. Prepričana sem, da smo se borili za precej boljšo družbo, kot jo imamo, vendar nisem mnenja, da smo se borili zaman." Foto: Ana Kovač

Dejali ste, da ste bili tudi sami kot novinarka prisiljeni lagati.

Seveda.

Kako danes doživljate spomine na to obdobje?

Jaz sem postala novinarka leta 1970. V službi sem bila pri različnih revijah in časopisih. V moji novinarski dobi je obstajala cela vrsta tem, o katerih nikdar nisem smela pisati, tudi če sem poskusila. Še hujše je to, da cele vrste stvari nisem nikoli niti poskusila napisati, ker sem bila vzgojena tako, da sem vnaprej vedela, da se nekaterih vprašanj sploh ne sme postavljati, da je treba o tem absolutno molčati in se pretvarjati, da si bedak.

Glede marsičesa imam seveda slabo vest, da bi morala napisati, pa nisem. Nekaj stvari sem tudi napisala, pa jih nisem mogla objaviti, saj so mi jih črtali. Je pa res, da to po toliko letih ni več zelo zanimivo. Žal je tako, da je ta voda odtekla. Zato vedno znova človek zveni nekoliko smešno, če načenja te teme.

Kako pa gledate na akterje, ki so bili v obdobju osamosvajanja v prvih vrstah? V poznejših letih so se številni politično razšli, med njimi so se pojavili tudi močni spori.

Odbor je izpeljal nekaj zelo pomembnih stvari, res pa je, da so se že med volitvami in po njih pojavila resna razhajanja. Prvič že zato, ker je bilo treba oblikovati stranke. Vsaka stranka je morala imeti svoj program, torej neko miselno shemo in akcijski načrt. Ljudje tistega časa smo potrebovali zelo veliko energije in poguma, da smo sploh začeli razmišljati o nekaterih vprašanjih, jih znati argumentirati ter se znati konstruktivno spreti.

Jaz sem bila takoj na začetku vključena v Slovensko demokratsko stranko, to je bila prva taka stranka, ki je nastala. Imela sem nekaj dilem, ker je bil Jože Pučnik, ki sem ga prav tako podpirala, ustanovitelj konkurenčne socialdemokratske stranke, v kateri so morali razmisliti, v čem bodo drugačni in bolj prepričljivi.

Vernim je bilo nekoliko lažje, ker so se šli ustanavljanja slovenske krščanske demokracije, čeprav tega, da jim je bilo lahko, oni ne bodo tako ocenili, ker je ta slovenska krščanska demokracija zelo zgodaj razpadla in ni imela nobenih posebnih rezultatov.

Skratka, obujanje pluralizma je zelo zahtevna in zapletena naloga. Rezultate vidimo še danes. Zelo težko se oblikujejo stranke z jasnim profilom, zato jih oblikujejo okoli določenih osebnosti, vendar v dvomilijonskem narodu takih osebnosti ni zelo veliko. Zmeraj znova se izkaže, da ne pomenijo kaj veliko.

Nekateri osamosvojitelji so končali tudi v zaporu.

Tega mi je zelo žal. Zelo mi je žal za usodo Igorja Bavčarja, ki je bil leta 1988 in 1889 izjemen mož. Zelo mi je žal, da je opustil politiko in se šel gospodarstvenika. Res je, da je dobil priložnost igranja monopolija s pravimi milijoni, a je to storil slabo.

V nekaterih svojih trditvah ima prav. Marsikaj so tako aranžirali, da je izpadel bolj kriv, kot je bil, medtem ko številni podobni "maherji", ki so se ravno tako igrali z našimi milijoni, mirno plavajo skozi viharje naprej in bodo očitno do konca svojih dni. Ljubljanski župan Zoran Janković je tipičen primer tega, da nekateri lahko naredijo čisto vse, pa se jim nič ne zgodi.

Žal je pa tako, da se novi politiki nekako ne izdelujejo, da jih ni na obzorju, kar je izrazito slabo. Moram reči, da sem nekoliko zaskrbljena, da nimamo kakšnih bolj pametnih, izkušenih spretnih ministrov, kar se nam v naši evropski usodi gotovo tudi opleta. Mislim, da postajamo bolj marginalna država, kot bi lahko bili in kot bi tudi smeli biti. Možnosti je precej več, kot jih uresničimo.

Ključno vprašanje, ki si ga večina postavlja, je, ali smo se za to borili. Kaj pravite vi?

Ne, nismo se borili za to. Prepričana sem, da smo se borili za precej boljšo družbo, kot jo imamo, vendar nisem mnenja, da smo se borili zaman in da cela vrsta teh neumnosti, ki jih moramo prestajati, ne bi bila popravljivih. So popravljive in srčno upam, da bodo popravljene.

Dotaknimo se še nekoliko prazničnega časa, v katerem smo se znašli. V svoji publicistični karieri ste se veliko ukvarjali z zgodovino otroštva. Prazniki so čas, ko dobri možje otroke na veliko obdarujejo. Kakšno je bilo praznično obdarovanje otrok v preteklosti?

Nekoč je bila večina otrok obdarovana zelo revno in skromno. V glavnem so dobivali kakšno eksotično sadje ali priboljške, ki so bili dosegljivi samo enkrat ali dvakrat na leto. Na primer pomaranče so bile nekoč nekaj izjemnega. Dobivali so tudi nujne potrebščine za življenje, se pravi tisto, kar danes otroci dobivajo samoumevno in mimogrede, na primer nove čevlje ali hlače. Prazniki so bili nekoč bistveno manj vezani na obdarovanje kot danes.

Danes industrija in trgovina poskrbita za to, da čim več kupimo, okrasimo, da ta "mašinerija" teče na visokih obratih. Prazniki so bili nekoč bolj skromni in verjetno tudi veliko bolj duhovno naravnani. Pot k polnočnici vendarle pomeni neko meditacijo, srečanje, tudi metafizično in blagoslovljeno. Mislim, da je tega danes zelo malo.

"Zadnje čase razmišljam o Greti Thunberg in njenem boju za zeleno ozaveščenost sveta. Rekla bi, naj ne zmerja samo staršev, kako si upajo in kaj so jim naredili, ampak naj se ozre tudi po svoji generaciji ter naj jo začne prepričevati in ji pridigati, kaj vse bi lahko naredila, da bi bila manj pogoltna in razvajena." "Zadnje čase razmišljam o Greti Thunberg in njenem boju za zeleno ozaveščenost sveta. Rekla bi, naj ne zmerja samo staršev, kako si upajo in kaj so jim naredili, ampak naj se ozre tudi po svoji generaciji ter naj jo začne prepričevati in ji pridigati, kaj vse bi lahko naredila, da bi bila manj pogoltna in razvajena." Foto: Ana Kovač

Kateri dobri mož je otrokom nekoč nosil darila?

Nekoč je bil Miklavž, potem pa Božiček. V 19. stoletju se je začela uveljavljati božična smreka, pod njo pa darila. Dedka Mraza so k nam uvozili iz Sovjetske zveze, kjer so po oktobrski revoluciji začeli izrazito preganjati vero, duhovnike in vse ljudske običaje, ki so s tem povezani, zato so si izmislili Dedka Mraza, ki je doma v Sibiriji in obdaruje pridne otroke.

Kateri od teh treh dobrih mož je vam najljubši?

Zame je to že davno mimo. Moji vnuki nekako pričakujejo tri dobre može in bi bili nekoliko nejevoljni, če bi kateri stavkal. Današnji otroci pričakujejo zelo veliko daril in so pri tem zelo natančni, saj jim tudi pišejo in naročajo darila. Priznam vam, da ne vem dobro, kako jih tega odvajati. To je že zgodnja oblika zasvojenosti s potrošnjo, ki je malo neprijetna.

Zadnje čase razmišljam o Greti Thunberg in njenem boju za zeleno ozaveščenost sveta. Rekla bi, naj ne zmerja samo staršev, kako si upajo in kaj so jim naredili, ampak naj se ozre tudi po svoji generaciji ter naj jo začne prepričevati in ji pridigati, kaj vse bi lahko naredila, da bi bila manj pogoltna in razvajena. To bi bilo zelo dobro.

Kaj ob koncu najinega pogovora želite Slovenkam in Slovencem v novem letu?

Jaz jim želim več optimizma in uspeha pri premagovanju vseh teh nemogočih zdrah in prepirov, ki nam grenijo življenje. Želim jim tudi nekaj več velikodušnosti in dobrosrčnosti, kot ju pogosto kažejo.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 15
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin