SiolNET. Novice Slovenija
2,53

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gregor Golobič: Recept za zmago na volitvah je uspešen nesporazum z volivci

2,53

termometer

Gregor Golobič
Foto: Matej Povše

Kučan je imel povsem drugo politično genezo kot Drnovšek. Ob vsem političnem ta­lentu obeh pa njun odnos najbolje opiše izraz kohabitacija, v knjigi Slovenija in pika! pripoveduje Gregor Golobič.

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki je izšla pri Cankarjevi založbi.

Danes objavljamo dele pogovora z Gregorjem Golobičem, ki je bil v osamosvojitvenih letih pomemben član Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), leta 1990 je bil izvoljen za delegata družbenopolitičnega zbora takratne skupščine.

 

/…/

Bi v retrospektivi še enkrat podpisali Deklaracijo za mir?
Da, ker mislim, da ni v ničemer nikomur škodovala. Šlo je za neko pame­tno sporočilo, za poziv k pameti in klic k temu, da stvari vendarle niso tako enostavno rešljive, kot so si mnogi predstavljali. V celotni osamosvojitveni zgodbi je bil odločilen doseženi vseljudski konsenz, ne pa sila.

naslovnica

Če junija 1991 ne bi imeli teh pušk v rokah, bi se stvari verjetno drugače razvile?
Hipotetične scenarije je za nazaj vedno nehvaležno in pogosto nemogoče interpretirati. A vedno obstajajo tudi alternative. Danes preprosto ne moremo reči, kaj bi bilo, če bi bilo.

/…/

Kakšen pa je bil odnos establišmenta do Drnovška? Nekateri pripovedujejo, da so ga smatrali za "pritepenca".
Drnovšek je bil zanje gotovo marginalec. Po nekem spletu naključij je postal zvezni poslanec, vendar je bil brez političnega pedigreja. Njegova kan­didatura za slovenskega člana predsedstva SFRJ je sovpadala z vzdušjem, o katerem sem govoril prej, ko sem nam je v drugi polovici osemdesetih vsem zdelo, da si lahko – in da si moramo – dovoliti izstop iz začaranega kroga nenapisanih pravil. Zagorski ZSMS je tako "naivno" nominiral Drnovška in – zgodilo se je ljudstvo. Neuradno-uradni predestinirani kandidat je bil preizkušeni kader Marko Bulc, katerega afriški lovski podvigi so se redno rolali po Mladini, kar je na koncu rezultiralo v protestno spontano glasovanje proti razvpitemu Bulcu in za neznanega Drnovška. Šlo je za izbruh demokracije in lapsus režima. Drnovšek, ki sam dolgo ni verjel, da bi lahko bil izvoljen, pa je kaj kmalu stvar vzel resno in do konca v svoje roke.

V tem smislu so bile tipične njegove geste, ko se je kot predsednik zveznega predsedstva raje na primer udeležil Zlate lisice kot pa seje zveznega CK-ja. Ko so bili sprejeti izjemno pomembni amandmaji k slovenski ustavi, se z uradne poti v funkciji predsednika Jugoslavije ni vrnil v Beograd, ampak je priletel naravnost na razglasitev v ljubljansko skupščino. To mu je dvigovalo priljubljenost in večalo samozavest. Bil je odprt, spremljal je svetovne medije, predsedoval je veliki skupini neuvrščenih in prek tega dobil državniško izkušnjo in potrebno širino. Pomanjkanje slednjega je splošen problem slovenske politike. Kdo od liderjev sploh bere kakšen svetovni medij, in to sproti ter v originalu?

"Dejstvo je, da je z odhodom Drnovška slovensko politično telo do konca obsedla neka tranzicijska bipolarna motnja." "Dejstvo je, da je z odhodom Drnovška slovensko politično telo do konca obsedla neka tranzicijska bipolarna motnja." Foto: Matej Povše

Je kdaj prišlo do bistvenega razkoraka med Drnovškom in Kučanom?
Kučan je imel povsem drugo politično genezo. Ob vsem političnem ta­lentu obeh pa njun odnos najbolje opiše izraz kohabitacija. Nič več od tega. Neko strpno sobivanje institucij, kjer sicer ne manjka napetosti ali nestri­njanja, ampak vse ob zavedanju meja, konteksta, pristojnosti in temelji na korektnosti. Kljub temu da je bila relacija za oba relativno naporna, sta to korektno vzela nase.

/…/

Kako pa bi opisali recept za uspeh na volitvah?
Recept za zmago na volitvah je uspešen nesporazum z volivci (smeh). Bistvo politike je nesporazum z volivci in za izjemen uspeh na volitvah mora biti ta res velik in temeljit. V primeru LDS-a je šlo za splet okoliščin. Na eni strani je bil Drnovšek, v katerega se je projiciralo veliko. Utelešal je neavtoritaren tip politike, nepaternalističen in neintruziven v smislu agresivnega reguliranja življenj drugih. Prav tako si ni domišljal, da ima zadnji odgovor na vsa vpra­šanja, o mnogočem je preprosto molčal. Njegova vladavina je dajala občutek neke relativne kompetence in privrženosti dialogu. Ni se utemeljevala na strahu, grožnjah ali dominaciji in vsemogočnosti politike kot take. V pogo­jih vse bolj spodbujanega blokovstva si je ves čas prizadeval za elementarno politično normalizacijo, kar pa je enostransko nemogoče doseči. Dejstvo je, da je z odhodom Drnovška slovensko politično telo do konca obsedla neka tranzicijska bipolarna motnja.

/…/

"Kučan je v realnem politično odločevalskem svetu že desetletje obrobna figura," trdi Golobič. "Kučan je v realnem politično odločevalskem svetu že desetletje obrobna figura," trdi Golobič. Foto: Matej Povše

Kmalu je prišlo do afere Depala vas.
Ni čudno, da Peterle ob Depali vasi ni podprl Janše. Drnovšek je bil ta­krat pred težko odločitvijo. Ko bi bil Janša sposoben reči karkoli kritičnega o posegu vojske ali se vsaj distancirati od akcije morisovcev, bi ga Drnovšek zelo verjetno pustil, zavedajoč se, kam vodijo politične posledice tega. Ampak Janša ni bil pripravljen popustiti niti za milimeter. Kot na primer ni bil nikoli pripravljen reči ene slabe besede o početju Jožeta Zagožna. Nikoli.

Depali vasi je sledila radikalizacija. Najprej napadi na SKD. Pa nesrečni razhod Drnovška in Peterleta zaradi Ogleja. Homogenizacija in discipliniranje desnice v t. i. pomladnem trojčku – SLS, SDS in SKD, kjer je bil nesporen hegemon SDS. SLS se je s spremenljivim uspehom iskal v nišnih legah. SKD je bil v defenzivi in marginaliziran, pod vplivom radikalcev in skozi divje diskvalifikacije Boštjana M. Turka jim je uspelo z mesta glavnega tajnika odstraniti propulzivnega Edvarda Staniča (kmalu za tem je Turk začel z očitki udbovstva diskreditirati tudi svojega dovčerajšnjega zaveznika Peterleta), za njim hitro tudi Vido Čadonič Špelič, dokler ni operative v SKD-ju ultima­tivno prevzela Hilda Tovšak …

SDS je vmes pridobil na svojo stran tudi lazaristično elito slovenske Rimskokatoliške cerkve. Cerkev je bila vsa ta leta dosledno na njihovi liniji.

/…/

Gregor Golobič je bil pozneje predsednik stranke Zares, poslanec in minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Gregor Golobič je bil pozneje predsednik stranke Zares, poslanec in minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Foto: Matej Povše

Poleg Kučana in Janše ste verjetno tretja najbolj mistificirana oseba v Sloveniji. Kakšni so razlogi za vašo mistifikacijo?
To je čudaško in bi bilo smešno, če tega ne bi mnogi resno jemali. Svoj čas je bilo sorazmerno veliko ljudi, ki so imeli svoje lobistične razloge za to – od užaljenih "najboljših" kadrov, do lahkomiselnih bankirjev, propadlih tajkunov ali lobistov kriminalnega Teš 6. A teh razlogov že leta ni več. V Sloveniji so takšne tabloidne bebavosti očitno zelo kurantne. Poleg tega ob­staja "mašinerija" SDS-a, ki strukturno potrebuje take fiktivne like, da nanje projicira svojo zgodbo. Kučan je v realnem politično odločevalskem svetu že desetletje obrobna figura. Ker nima nobenega vzvoda. Ko se občasno kje srečava, se nama šale na ta račun pišejo kar same. Srečanje nas štirih danes ob tem intervjuju ima prav enake politične konsekvence – nobenih. Te zgodbe o zarotah nekdo potrebuje. Strici niso v ozadju, ampak so v pogledu, ki se mu prikazujejo …

Mene očitno dajejo zraven Kučana, ker me imajo v želodcu, pa tudi kot domnevnega operativca, saj je Kučan vendarle že v letih, ko težko prodajajo, da sam vodi najmanj štiri stranke, ureja program petih televizij in strani šestih časopisov ter zapovrh upravlja še vsaj 20 podjetij doma in v tujini. Skupaj to očitno zmoreva … (smeh) V tej mitologiji gre očitno za to. Jaz si drugače tega ne znam razložiti. Upam le, da si sami niso začeli verjeti.

/.../

 

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin